Jedro

Določba 3. odst. 79. člena ZOR pomeni to, da se pogodbi nezvesta stranka ne more rešiti svoje izpolnitvene obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno aro. Če pa od pogodbe odstopi, pripada izbira sankcij drugi, pogodbi zvesti stranki. Ta ima trojno možnost. Katero od njih bo izbrala, je stvar njene odločitve, ki je ni treba posebej utemeljevati.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 46.190,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku tolarsko protivrednost 5.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 148.893,00 SIT. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 14.12.1991 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje in da je tedaj tožnik kot kupec izročil toženki kot prodajalki aro v znesku 5.000 DEM. Dva dni kasneje je toženka samovoljno odstopila od pogodbe. O tem je obvestila tožnika in mu vrnila znesek 5.000 DEM, ni pa pristala na tožnikovo zahtevo, da mu vrne dvojno aro. Nadalje je ugotovilo, da je toženka stanovanje prodala drugemu kupcu. Sprejelo je stališče, da je tožnik upravičen do dvojne are. Kot pogodbi zvesti stranki mu gre na podlagi 2. odst. 80.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) izbirna pravica, da vztraja pri pogodbi, da zahteva povrnitev škode in aro ali pa da zahteva vrnitev dvojne are.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek in plačilo stroškov naložilo tožeči stranki. Potrdilo je vse prvostopne ugotovitve, vendar je sprejelo stališče, da pomeni dejstvo, da je toženka od pogodbe odstopila, tožnik pa pri pogodbi ni vztrajal - zahteval je le vrnitev dvojne are, kot da bi šlo za aro kot odstopnino - sporazumno razdrtje pogodbe. Pri tem je poudarilo, da je bila med strankama dogovorjena in dana ara kot instrument utrditve obveznosti, ne pa ara kot odstopnina.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da je za odstop od pogodbe kriva tožena stranka. Ta je stanovanje prodala naprej drugemu kupcu za višjo ceno. Tožnik bi lahko zahteval izpolnitev pogodbe le s tožbo. Vprašanje pa je, če je bilo to sploh mogoče, ker ni poznal novih kupcev. Zato se je poslužil izbirne pravice po 2. odst. 80.čl. ZOR in zahteval vrnitev dvojne are.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da sta pravdni stranki dne 14.12.1991 sklenili prodajno pogodbo za stanovanje in da je tožnik tedaj dal toženki aro v znesku 5.000 DEM. Prvostopni ugotovitvi, da je toženka samovoljno odstopila od pogodbe, je dalo sodišče druge stopnje drug pomen. Na podlagi določbe 3. odst. 79.čl. ZOR je štelo, da odstop od pogodbe ni bil mogoč. Ker tožnik ni vztrajal na izpolnitvi pogodbe, pomeni, da sta stranki pogodbo sporazumno razdrli.

Pravno stališče drugostopne sodbe ni pravilno. Z dano aro pogodbene stranke potrdijo, da je glavna pogodba sklenjena in hkrati utrdijo medsebojno sprejete obveznosti. Določbe zakona o obligacijskih razmerjih o ari (79. do 81.čl.) je treba razlagati celovito; te določbe se namreč dopolnjujejo. Na obravnavani spor se nanašata predvsem določbi 3. odst. 79.čl. in 2. odst. 80.čl. ZOR. V 3. odst. 79.čl. je določeno, da stranka, ki je dala aro, ne more odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro, oboje če ni dogovorjeno kaj drugega. Določba 2. odst. 80.čl. pa daje pogodbi zvesti stranki izbiro, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe, če je to še mogoče, ali zahteva povrnitev škode in vrnitev are ali pa vrnitev dvojne are. Iz tega izhaja, da pomeni določba 3. odst. 79.čl. ZOR to, da se pogodbi nezvesta stranka ne more rešiti svoje izpolnitvene obveznosti s tem, da drugi stranki pusti aro oz. ji vrne dvojno aro. Če pa od pogodbe odstopi, pripada izbira sankcij drugi, pogodbi zvesti stranki. Ta ima trojno možnost. Katero od njih bo izbrala, je stvar njene odločitve, ki je ni treba posebej utemeljevati, razen zahtevka na izpolnitev, ki ji gre le, če je to še mogoče. Če iz razlogov, za katere odgovarja prodajalec, izpolnitev ni več mogoča, kupcu zahtevek na izpolnitev ne gre in mu ostane izbira med odškodnino ter aro in med dvojno aro. Nikakor pa zakon ne sili pogodbi zveste stranke, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe.

Razlogov, zakaj kupec lahko izgubi interes sodno uveljavljati izpolnitev, je več, n.pr. trajanje sodnega postopka, dvomljiv izid glede na morebitno dobrovernost pridobitelja pri nadaljnji prodaji, i.pd. Teh razlogov pogodbi zvesti stranki ni treba navajati. Treba je le, da izjavi svojo odločitev, katero od možnosti, ki ji jih daje 2. odst. 80.čl. ZOR, je izbrala. Če ne bi bilo tako, bi ara izgubila smisel. Če bi bila namreč pogodbi zvesta stranka primorana vztrajati pri izpolnitvenem zahtevku, da bi se izognila razlagi, da pristaja na razvezo pogodbe, are sploh ne bi mogla dobiti. Are namreč ni mogoče kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom; če tega ni in se šteje odstop ene stranke od pogodbe za sporazumno razvezo, pa dvojne are oz.

zapadlosti are spet ni. Iz tega sledi, da je poudarek na določbi 3. odst. 79. čl. ZOR v tem, da s prepustitvijo are oz. vrnitvijo dvojne are pogodbi nezvesta stranka ne more izključiti izpolnitvenega zahtevka, kakor je to pri ari kot odstopnini (83.čl. ZOR). Ni pa pravilna taka razlaga, da odstop od pogodbe sploh ni mogoč. Ni mogoče preprečiti dejanja, kakršno je v obravnavanem primeru dokazano toženi stranki, ki je tožniku sporočila, da pogodbe z njim ne bo izpolnila, in je nato stanovanje prodala drugemu. Tožeča stranka bi sicer lahko vztrajala pri izpolnitvi pogodbe, sicer z dvomljivimi možnostmi glede na morebitno dobrovernost novih pridobiteljev, vendar z drugačno odločitvijo glede izbire sankcij po 2. odst. 80.čl. ZOR ne more biti v ničemer prikrajšana na pravicah, ki ji gredo kot pogodbi zvesti stranki. Drugostopno pravno sklepanje, po katerem odločitev tožnika, da uveljavlja dvojno aro in ne vztraja na izpolnitvi pogodbe, pomeni to, da pristaja na toženkin odstop od pogodbe s posledicami izgube pravic po 2. odst. 80.čl. ZOR, torej ni pravilno.

Podan je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je napačno razlagalo določbo 3. odst. 79.čl. ZOR, ker ni upoštevalo povezave te določbe z drugim odst. 80.čl. ZOR. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da je vzpostavilo prvostopno odločitev (1. odst. 395.čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 2. odst. 166.čl. in 1. odst. 154.čl.ZPP. Stroški revizijskega postopka so priznani po odvetniški tarifi za sestavo revizije in obvestilo stranki ter po taksni tarifi za takso na revizijo. O stroških pritožbenega postopka ni bilo treba odločati, ker tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.