Jedro

Služnosti ni mogoče priposestvovati, če služnostna ravnanja lastnika gospodujoče nepremičnine v korist le-te niso zaznavna navzven.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 435/2 in 435/5 vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku opr. št. xx k.o. J. last tožnika v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin ugotovi obstoj služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 420/1 vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. yy k.o. J., ki je last tožencev (točka 1 izreka), da sta mu toženca v roku 15 dni dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. 435/2 in 435/5 vpisane pri z.k. vložku štev. xx k.o. J. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti v breme nepremičnine parc. št. 420/1 vpisane pri z.k. vložku yy k.o. J. kot služne stvari (točka 2 izreka) ter da se tožencema prepove vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v točki 1. in 2. izreka (točka 3 izreka). Ker tožnik v pravdi ni uspel, mu je sodišče prve stopnje naložilo, da mora toženima strankama povrniti nastale pravdne stroške v višini 337.310,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.10.2004 dalje.

Proti takšni sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Po mnenju pritožnika je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker izpodbijane sodbe, kljub obsežno izvedenemu dokaznemu postopku, v katerem je bil opravljen ogled zadevnih nepremičnin ter v katerem je bila zaslišala večina predlaganih prič, ni moč preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, v izpodbijani sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali pomanjkljivi ali pa so si v medsebojnem nasprotju. Izpodbijana sodba je nepravilna tudi zaradi navajanja razlogov sodbe o vsebini listin in zaradi vsebin zapisnikov o izpovedbah zaslišanih in med listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v obravnavanem primeru za priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje na podlagi zakona.

Za takšno obliko priposestvovanja morajo biti izpolnjeni trije pogoji in sicer 20 letna doba dejanskega, poštenega izvrševanja služnostnega upravičenja, to je hoje in vožnje, služnostno upravičenje mora biti izvršeno v korist gospodujočih parcel (v danem primeru parc. št. 435/2 in 435/5) ter da lastnik služečega zemljišča temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje bi tako moralo po izvedenem dokaznem postopku ugotoviti, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji. Tožeči stranki oziroma njegovim prednikom ni bila nikoli prepovedana uporaba služečega zemljišča za prehod in vožnjo. Takšno prepoved je tožena stranka podala šele po preteku 20 letnega izvrševanja hoje in vožnje po služečem zemljišču in sicer leta 2003, ko je fizično zaprla pot. Dejstvo, da je imela tožeča stranka oziroma njegovi predniki nemoten dostop do svoje kmetije "Pri

I." potrjujejo tudi zaslišane priče, razvidno pa je tudi iz zemljiške knjige, na podlagi katere je moč ugotoviti, da je bila sprva vpisana enotna parcela št. 420 (vpis iz leta 1889), ki je v naravi predstavljala pot in je bila razdeljena na dve parceli v letu 1913, pri čemer pa se njena dejanska raba vse do takrat ni menjala. Sodišče prve stopnje napačno šteje za verodostojne le listine oziroma mlajše fotografije, narejene iz zrake v letu 1975, pri čemer pa povsem spregleda in ne poklanja nobene dokazne vrednosti tako načrtu parcel z dne 23.8.1889, niti omenjenemu vpisu v zemljiško knjigo starejšega datuma. Sodišče bi se moralo do prej navedenih dokazov opredeliti in navesti, zakaj jih sprejema oziroma zakaj ne. Navedene listine bi skupaj z ostalimi dokazi, zlasti izpovedbami zaslišanih prič, predvsem A. P. in R. A. (ki ni v nikakršnem sorodstvenem razmerju z nobeno od pravdnih strank in ki je ves čas vzdrževal, sprva pot 240/1 in 240/2, nato pa "zgornjo pot") morale privesti do zaključka, da je bila parcela št. 420/1 v naravi vendarle vedno v uporabi kot pot in da so jo tožeča stranka oziroma njeni pravdni predniki vedno v dobri veri uporabljali za potrebe zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5. Izpodbijana sodba se opira tudi na dejstva, ugotovljena tekom ogleda in sicer, da je parcela 420/1 zatravljena in naj bi kot taka obstajala že več deset let, kar pa že glede na prej navedeno ne pomeni, da te parcele kot poti za dostop do svojega zemljišča tožnik oziroma njegovi pravni predniki niso uporabljali. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo tudi približno lokacijo stare stanovanjske hiše na parceli št. 435/5, vendar pa je pri tem pozabilo ugotoviti tudi relevantno dejstvo, do kdaj je ta objekt dejansko stal ter do kdaj so ga uporabljali predniki tožnika. Prav obstoj potrebe po služnosti za gospodujoče zemljišče je v konkretnem primeru bistvenega pomena, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi to dejstvo. Sodišče prve stopnje tudi ne upošteva dejstva, da so tako pravni predniki tožnika (A. P. in ostali) kot ostali sorodniki ne glede na to, da na kmetiji ni nihče prebival domnevo od leta 1986 dalje, še vedno hodili in vozili po parceli št. 420/1 do svoje kmetije, ne samo zaradi potreb ostalih parcel, temveč zaradi potreb in dela na parceli št. 435/5. Priče in pravni predniki tožnika so namreč izpovedali, da so tudi po tem, ko na kmetiji ni nihče več stalno prebival uporabljali isto pot za dostop do parcele št. 435/5 in 435/2, saj so tam nabirali tudi sadje. Sadno drevje se je nahajalo in se še vedno nahaja na parceli št. 435/5, kar bi moralo ugotoviti tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je zemljišče tožencev parc. št. 420/1 uporabljalo le v korist drugih zemljišč - travnikov in pašnikov in ne v korist stavbne parcele št. 435/5 in 435/2. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi ogleda in izpovedi A. P. napačno zaključilo, da so pravni predniki tožnika vedno uporabljali pot mimo hiše tožencev oziroma njunega gospodarskega poslopja (pot A), ne pa ostalih poti.

Sodišče prve stopnje bi moralo pri oceni verodostojnosti in prepričljivosti priče A. P. upoštevati posebnosti te priče. Gre namreč za starejšo gospo, ki izhaja iz kmečkega okolja in ki zaradi starosti in načina življenja ter preprostosti vedno izpoveduje manj jasno oziroma razločno kot ostali. Priča je namreč tudi izpovedala, da so uporabljali tudi pot mimo kozolcev kot pešpot do njihove hiše. Samo ta pot se je uporabljal neprekinjeno tudi po času, ko je hišo na parceli št. 435/5 zapustil zadnji prebivalec. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je priča A. P. nedvoumno odgovorila, da poti mimo njihovega kozolca do hiše ni bilo in da so do hiše prišli mimo hiše tožencev, pri čemer pa sodišče ne pojasni, iz katerih razlogov ne upošteva drugačne izpovedi A. P., ki na začetku svoje izpovedi pove, da se je do njihove parcele prihajalo iz treh različnih strani. Po poti med kozolcema se je, kot izhaja iz izpovedi P. dalo peljati s praznim vozom, pot med kozolci pa se je stalno in izključno uporabljala za potrebe zemljišč parc. št. 435/5 in 435/2. Po omenjeni poti so vozili z volovsko, nato pa s konjsko vprego. P. je med drugim tudi povedala, da se je vozilo tudi po poti označeni s črko A, vendar pa je potrebno to po mnenju pritožnika tolmačiti restriktivno, saj se je pod potjo A nahajal hlev P. in so zato tja vozili seno. Navedena priča je tudi podrobno opisala, kako jo je zet vse do pred nekaj let vozil mimo kozolca tožene stranke do hiše P. in kje se je uporabljala pešpot. Na domačijo je šla 30 krat letno, nazadnje pa je bila tam tik pred prodajo zemljišča toženi stranki. Tudi R. A. je potrdil, da se je pot med kozolci uporabljala neprekinjeno in brez omejitev za potrebe zemljišč tožnika. Nadalje je napačen zaključek sodišča prve stopnje, ko ocenjuje izpovedi preostalih prič. Sodišče prve stopnje sprva pravilno ugotavlja, da so pravni predniki in sorodniki tožnika pred podrtim kozolcem parkirali, nato pa se peš napotili direktno po travnati brežini navzdol proti hiši in niže ležečih parcelah. Takšna ugotovitev pa je v nasprotju s samim zaključkom sodišča, ker potrjuje, da so navedene osebe uporabljale pot po parceli št. 420/1 za dostop proti hiši na parceli št. 435/5, torej zaradi uporabe hiše na parceli št. 435/5. Sadno drevje in grmičevje, katerega plodove so večkrat letno nabirali pravni predniki in sorodniki tožnika, se nahaja prav pod in okoli hiše na parceli št. 435/5, ne pa na drugih parcelah. Tako ni pravilna trditev, da se je zemljišče parc. št. 420/1 dejansko uporabljalo, če že, zgolj za potrebe drugih zemljišč.

Služnost poti namreč ni prenehala s podrtjem hiše, saj je na gospodujočem zemljišču nastal nov objekt, potreba po služnosti pa je ostala. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je iz aeroposnetka iz spisa opr. št. P 100/2002 razvidno, da poti, kot jo zatrjuje, ni bilo, pa opozarja na dejstvo, da tega dokaza nista predlagali stranki, ampak ga je sodišče prve stopnje s kršitvijo določb pravdnega postopka samoiniciativno akceptiralo v predmetno pravdo.

Aeroposnetki pa, ob upoštevanju vseh ostalih dokazov, niso verodostojen dokaz, predvsem zato, ker se je sporna pot, v času nastanka posnetkov uporabljala samo še s strani P., ostali pa so uporabljali novo, zgornjo pot. Ker je bila pot preko parcele št. 420/1 uporabljena manj pogosto oziroma so jo uporabljali zgolj pravni predniki in sorodniki tožnika, je bila tudi manj izrabljena in zato bolj zatravljena, kar pa samo posebi ne pomeni, da ni bila v redni uporabi.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odst. 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki sta v odgovoru na pritožbo navedli, da je po njunem mnenju pritožba neutemeljena. Izpis iz katastrskega načrta iz leta 1889 ne more biti odločilen dokaz v predmetnem sporu, saj se zadeve skozi čas spreminjajo. Tožeča stranka v postopku ni nikoli zatrjevala, da naj bi bila služnost vpisana v zemljiško knjigo oziroma navedeno tudi ne izhaja iz zemljiške knjige, zato okoliščina, da neka parcela katastrsko predstavlja pot, ni pomembna. Navedba kulture je pomembna zgolj zaradi urejanja prostora oziroma določanja katastrskih dohodkov. Kadar pa je pravni temelj služnosti priposestvovanje služnosti, potem je bistveno vprašanje dejanskega izvrševanja služnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno ter pravilno zaključilo, da služnost, kakor jo zahteva tožnik, ne obstoji. Pravni predniki tožnika niso uporabljali služečega zemljišča na tak način, kakor to zatrjuje tožnik oziroma ga sploh niso uporabljali. Iz izpovedb zaslišanih namreč izhaja, da naj bi na služečem zemljišču zgolj parkirali in se naj ne bi vozili, saj je bil ob meji služečega zemljišča podrt kozolec pravnih prednikov tožnika, kar je tudi preprečevalo prehod.

Dejstvo je tudi, da je R. A. pred 28 leti zaradi težavnega prehoda med kozolcema, naredil novo pot, ki je nekoliko višje od parcele št. 420/1. Ne držijo tudi tožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe R. A.. Ravno R. A. je potrdil, da je novo pot naredil 25 - 30 let nazaj. Povedal je tudi, da se je spodnja pot (sporna pot) uporabljala zgolj za potrebe kozolca. Pravni predniki tožnika kot pot do svoje hiše niso uporabljali poti med kozolcema, ampak so prihajali do hiše po poti med stanovanjsko hišo in gospodarskih poslopjem tožencev (sodišče prve stopnje je to pot označilo s črko A). Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi R. A. povedal, da naj bi z mehanizacijo vzdrževal pot med kozolci.

R. A. je zgolj povedal, da je z buldožerjem urezal novo pot ter da je takrat pod kozolci tudi splužil in nič več. Tudi A. P. je potrdila, da zaradi podrtega kozolca niso uporabljali poti med kozolci. Včasih se je sicer vozilo pod kozolcem tudi s fičkom, vendar ko se je kozolec podrl, to ni bilo več možno. Kozolec se je počasi podiral, najprej streha, nato še stebri, nakar se je vse zaraslo. Pravni predniki tožnika so ravno zato tudi uporabljali pot, ki poteka med gospodarskim poslopjem in hišo tožencev (pot A). A. P. je jasno povedala, da po času, ko se je začel kozolec rušiti, pravni predniki tožnika niso več uporabljali poti med kozolci. Glede vožnje z avtom, pa je zaslišana priča povedala, da jo je včasih pripeljal zet ter pri tem avto parkiral na koncu hiše tožencev oziroma na koncu poda, to je gospodarskega poslopja, ki je v lasti tožnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo izpovedbo P., zlasti v zvezi z njeno izpovedbo, ki jo je podala v zadevi, ki se opira na identično dejansko stanje v zvezi z motenjem posesti na parc. št. 420/1, glede katere je potekal spor pri Okrajnem sodišču pod opr. št. P 100/2002. Ob primerjavi obeh izpovedb je povsem jasno, da ne obstaja nasprotje med navedbami A. P. v predmetni zadevi oziroma je sodišče njeno izpovedbo ocenilo ob primerjavi z izpovedbo v navedeni motenjski pravdi. Sodišče tudi ni samoiniciativno uporabilo aeroposnetka iz drugega spisa. Tožena stranka je aeroposnetke priložila v odgovoru na tožbo, vključno z aeroposnetkom iz leta 1975. Sodišče je v obrazložitvi sicer navedlo, da naj bi pri tem upoštevalo aeroposnetek iz leta 1975, ki se nahaja v spisu opr. št. P 100/2002, vendar je bila ta dokaz priložen že v predmetnem postopku. Glede na navedeno ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja. Sodišče prve stopnje je v celoti obrazložilo svojo odločitev. Razlogi sodbe niso v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič in drugimi listinami v spisu.

Prav tako ima tudi izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ker navedena kršitev ni podana, tožnik pa ne zatrjuje morebitnih drugih kršitev pravdnega postopka, pritožba iz razloga kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno ocenilo izvedene dokaze ter ocenilo vsak dokaz posebej ter v povezavi z ostalimi dokazi. Glede na navedeno toženi stranki predlagata, da naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje po zemljišču parc. št. 420/1, ki je v lasti tožencev. Pot preko zemljišča parc. št. 420/1, ki se nadaljuje preko tožnikovega zemljišča parc. št. 420/1 (pot mimo kozolcev) ter vodi do drugih njegovih zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5 se je kot kolovozna pot uporabljala že v času njegovih pravnih prednikov, vrisana pa je tudi v mapni kopiji iz leta 1989. Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini (213. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa (214. čl. SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (1. odst. 217. čl. SPZ) oziroma če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (2. odst. 217. čl. SPZ). Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujočega stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (3. odst. 217. čl. SPZ). Glede na navedeno morajo biti v konkretnem primeru za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj izpolnjeni naslednji pogoji in sicer dvajsetletna doba dejanskega in poštenega izvrševanja služnostnih upravičenj, to je hoje in voženj, da so služnostna ravnanja zaznavna navzven, to pomeni ne na skrivaj ali na silo, da lastnik gospodujočega zemljišča temu ni nasprotoval ter da so služnostna upravičenja izvrševana v korist gospodujočih parcel, to je zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5, k.o. J..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je zemljišče parc. št. 420/1 v celoti poraščeno s travo in da na njem ni videti nobene kolovozne ali druge utrjene poti, še kolesnic ne, ter da naj bi bilo takšno že več desetletij; - da zemljišču parc. št. 420/1 sledi tožnikovo zemljišče parc. št. 420/2, preko katerega sedaj poteka nova, s peskom utrjena pot, ki se proti severu naveže na "novo, zgornjo pot", ki jo je pred 28 leti naredil R. A., proti jugu pa se naveže na prav tako narejeno pot, ki jo je naredil tožnik in vodi do zemljišča parc. št. 435/5, kjer je nekdaj stala stanovanjska hiša pravnih prednikov tožnika, vendar jo je slednji podrl, tako da se pot nadaljuje preko te parcele do zemljišča parc. št. 435/2; - da je pot preko zemljišča parc. št. 420/2 napravil tožnik konec leta 2002 in je bila v delu, kjer se navezuje na zemljišče tožencev parc. št. 420/1 predmet motenjske pravde pred Okrajnim sodiščem, opr.

št. P 100/2002; - da do objekta, stoječega na parc. št. 435/2 vodi tudi pot pod gospodarskim poslopjem tožencev po strmi, zakrivljeni, neutrjeni brežini, brez vidnih kolesnic, ki na severni strani objekta tožnika poteka pod 3 m širokim nadstreškom (pot, označena na skici s črko A), ki so jo pravni predniki tožnika uporabljali za dostop (hojo in vožnjo z volovsko in kasneje konjsko vprego) do svojega gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše; - da sta toženca zemljišče parc. št. 420/1 uporabljala ves čas le za dostop do svojega kozolca (ki je bil sprva dvojen, danes pa je enoreden) ter da je nekaj metrov od omenjenega kozolca, torej na zemljišču 420/2, nekdaj stal tudi kozolec pravnih prednikov tožnika (I. kozolec); - da so pravdne stranke vozile v kozolca vsak s svoje strani, včasih pa so pravni predniki tožnika v svoj kozolec peljali tudi pod kozolcem tožencev; - da je bila uporaba poti pod kozolci otežena zaradi voza pod nadstreškom I. kozolca in snopov sena, zato je bila pred 28 leti narejena nova, zgornja pot; - da je po leta 1973, ko je umrl gospodar na kmetiji I., le-ta začela počasi propadati, počasi se je podiral tudi kozolec na parc. št. 420/2, pot pod njim pa se je zaraščala, tako stanje pa je trajalo do leta 2002, ko je tožnik odstranil ostanke starega podrtega kozolca.

Takrat je tudi posekal robido in ostalo rastje in 14.11.2002 obnovil in posodobil staro pot po parc. št. 420/2; - da naj bi se tožnik in njegovi sorodniki, ko so prišli k babici na kmetijo nabirat regrat, pobirat sadno drevje, F. P. pa je imel celo njivo s krompirjem in rastlinjake, pripeljali z avtomobili po zemljišču tožencev parc. št. 420/1 vse do kozolca, tam parkirali, nato pa se peš napotili direktno po travnati brežini navzdol proti hiši in niže ležečih parcelah; - da se po poti od kozolcev do obeh I. objektov nikoli ni dalo pripeljati, ampak se je lahko prihajalo le peš; - da iz aeroposnetka iz leta 1975 ni razvidna pot, obstoj katere zatrjuje tožnik.

Glede na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilna presoja, da v konkretnem primeru niso podani vsi pogoji, ki so potrebni za priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje.

Zmotno je namreč prepričanje pritožnika, da že zapis v katastrskem načrtu iz leta 1889, iz katerega je izhaja, da takrat še enotna parcela št. 420 predstavljala pot, zadostuje za zaključek, da so pravni predniki tožnika zemljišče parc. št. 420/1 uporabljali kot pot do svojih nepremičnin parc. št. 435/5 in 435/2. Za presojo priposestvovanja služnosti je pomembno dejansko in pošteno izvrševanje služnostnih upravičenj in sicer hoje in voženj v obdobjih zadnjih dvajsetih let, t.j. od leta 1983 dalje, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo pogoje, potrebne za priposestvovanje služnosti le v tem obdobju. Tako iz aeroposnetka iz leta 1975, na katerega se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, saj sta ga kot dokaz predložili toženi stranki skupaj z odgovorom na tožbo, ni razvidna takšna pot, kot jo zatrjuje tožnik. Če bi se takšna pot, s strani pravnih prednikov tožnika dejansko uporabljala že od leta 1889 dalje, potem bi vsekakor morala biti razvidna tudi iz aeroposnetka. Pri priposestvovanju služnosti pa tudi ni bistveno, kaj je zapisano v mapni kopiji, pomembno je, kot je bilo že poudarjeno, da se hoja in vožnja dejansko in pošteno izvršujeta. Tudi iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da je parcela tožencev parc. št. 420/1 v celoti poraščena s travo in da na njej ni videti nobene kolovozne ali druge utrjene poti, še kolesnic ne, ter da je takšna že več desetletij. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je opravilo ogled. Tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da takšne ugotovitve ne pomenijo, da se sporno zemljišče, torej parc. št. 420/1, ni uporabljalo kot dostop do gospodujočih zemljišč. Splošno znano dejstvo je, da je vsakršna vožnja z motornim vozilom razvidna na travnati površini, zato bi morale to dejstvo, glede na zatrjevanje pritožnika, da naj bi vožnjo in pešpot izvrševal oziroma njegovi predniki že več kot dvajset let, zaznati tudi zaslišane priče oziroma sodišče tekom ogleda. Toženca sta povedala, da so pravni predniki tožnika za dostop do gospodarskega poslopja in stanovanjske hiše uporabljali pot, označeno s črko A, to je pot mimo njune stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Tudi iz izpovedi A. P., pravne prednice tožnika, jasno izhaja, da se je kot pot do stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja smatrala pot mimo hiše in gospodarskih poslopij tožencev. To imenuje "naša pot", pot med kozolci pa je bila namenjena predvsem za spravljanje sena v kozolec, ki pa se je postopno podiral že za časa, ko je bila na posestvu še njena mama (ki naj bi bila na kmetiji do leta 1986), tako da je ta pot postala neprehodna. P. je na začetku svoje izpovedi pojasnila, da bi se dalo priti do njihove kmetije z več strani, med drugim bi se po njenem mnenju dalo priti s kakšnim fičkom tudi po poti med kozolci, vendar to ne potrjuje, da so se vse poti tudi dejansko uporabljale za dostopanje tožnikovih pravnih prednikov do njihove kmetije. Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo napak, ko navedeni priči zgolj zaradi njenih, s strani tožnika zatrjevanih specifičnosti, ni odreklo oziroma zmanjšalo verodostojnosti. Priča je namreč lahko vsaka oseba, ki je sposobna zaznavati dejstva o katerih naj priča in ta svoja opažanja reproducirati. ZPP ne razločuje oziroma vrednoti prič glede na njihove osebne značilnosti. Ali je konkretna priča verodostojna in prepričljiva presodi sodišče glede na vse okoliščine primera, zgolj starost in dejstvo, da določena oseba izhaja iz kmečkega okolja, pa ne pomeni, da je manj verodostojna oziroma prepričljiva. Napačna je tudi navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pravni predniki tožeče stranke vedno uporabljali pot mimo hiše tožene stranke. Sodišče prve stopnje je povsem razumljivo pojasnilo, da so tako toženci kot tožnikovi pravni predniki v kozolca vozili vsak s svoje strani, včasih pa so I. v svoj kozolec, peljali tudi pod kozolcem tožencev. Namen takšnega prehoda je bila sprava sena in drugih stvari v korist drugih zemljišč, travnikov in pašnikov, ne pa dovoz do gospodujočih zemljiščih parc. št. 435/2 in 435/5. Netočne so tudi navedbe pritožnika, da naj bi R. A. vzdrževal poti s svojo mehanizacijo. R. A. je povedal, da se je naredila t.i. zgornja pot pred 25 do 30 leti ravno zato, ker je bila pot med kozolci težko prehodna. Ta pot se je potem uporabljala le za potrebe kozolca, P. pa so k svoji hiši prihajali po poti med stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem tožencev ter z druge strani hriba. Takšne poti, kot jo zatrjuje tožnik pa nikoli ni bilo. Glede na takšne izpovedbe zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pravni predniki tožnika poti med kozolci niso uporabljali za dostopanje do svoje stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, temveč le za dostop do svojega kozolca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da glede na naravo služnostne pravice, ki jo lahko na tujem zemljišču pridobi le lastnik gospodujoče stvari kot služnostni upravičenec in to v korist gospodujoče stvari, ni mogoče vseh ravnanj tožnikovih sorodnikov, ki so prihajali na posestvo I., šteti kot ravnanja lastnika gospodujoče stvari in ravnanj v korist gospodujoče stvari. Pritožba namreč navaja, da so tožnik in njegovi sorodniki tudi potem, ko na kmetiji ni nihče več stalno prebival uporabljali pot med kozolci za dostop do gospodujočega zemljišča ter ostalih zemljišč, kjer so pobirali sadje in ostale pridelke. Z avtomobili naj bi se pripeljali po zemljišču tožencev parc. št. 420/1, vse do kozolca, tam parkirali, nato pa se peš napotili direktno po travnati brežini navzdol proti hiši in niže ležečih parcelam. Na kmetiji naj ne bi vse od leta 1986 nihče več prebival. Od kozolcev do obeh I. objektov se namreč ni nikoli dalo pripeljati, ampak se je lahko hodilo le peš. Tako je moč zaključiti, da tudi če bi tožnik oziroma njegovi sorodniki pred letom 2002, ko je tožnik postal lastnik zemljišč parc. št. 435/2 in 435/5, hodili obirati sadje na omenjeni parceli, to ne zadostuje, da se tako ravnanje lahko opredeli kot ravnanja lastnika gospodujoče stvari in ravnanje v korist gospodujoče stvari. Vseh sorodnikov tožnika namreč ni mogoče opredeliti tudi kot njegovih pravnih prednikov. Iz izpovedi zaslišanih prič, zlasti pa A. P. in R. A. pa jasno izhaja, da v času, ko je na kmetiji še živela tožnikova babica, torej do leta 1986, poti med kozolci niso uporabljali kot poti za dostop do stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja na parceli št. 435/5 in 435/2. Tako tudi ni nelogično, da toženca pravnim prednikom nista prepovedovala uporabe takšne poti vse do leta 2003, saj pred tem ni bilo takšnih prehodov.

Tako je moč zaključiti, da se služnostna pravica prehoda, v obsegu, kot je zatrjuje tožnik, ni izvrševala nepretrgoma najmanj 20 let. Glede na navedeno tudi ne obstaja nobeno nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov zaslišanih in samimi zapisniki, kot to poskuša prikazati tožnik. Vse izpovedbe zaslišanih prič je sodišče prve stopnje v razloge povzelo korektno in verodostojno, tako kot so bile v zapisnikih tudi zapisane. Izpodbijana sodba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, prav tako pa je tudi izrek razumljiv.

Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP preverilo tudi, ali je bila morebiti zgrešena katera od tistih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

339. člena ZPP, na katera mora paziti po uradni dolžnosti; s prej navedenim predpisom omejen preizkus procesne pravilnosti sojenja pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da uradoma upoštevane procesne kršitve niso bile storjene. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP: toženi stranki so sicer nastali stroški zaradi vložitve odgovora na pritožbo, a ta ni bil potreben in k rešitvi zadeve ni pripomogel.