Jedro

Dokler ni določnega ugovora zoper terjatev, je račun ne samo dokaz o višini terjatve, ampak tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja.

Okoliščina, da je tožena stranka šele po izvedenem dokaznem postopku pri bivšem predsedniku uprave preverjala sporne okoliščine, ne pomeni upravičenega razloga za prepozno predlagan dokaz z zaslišanjem priče, niti ni bilo sodišče zaradi tega dolžno ponovno začeti obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 592,43 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 18926/2013 z dne 25. 2. 2013 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da je bila na podlagi dogovorov med D. in A. d. d. ustanovljena pravica v korist tretjega - tožeče stranke (126. člen Obligacijskega zakonika, OZ), s čimer je podana njena aktivna legitimacija. Ker tožena stranka vtoževanemu računu, ki ga tudi sicer nikoli ni zavrnila, glede temelja in višine ni konkretizirano ugovarjala, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da na njen ugovor o nepotrebnosti domnevne storitve ni odgovorilo. Slednje za odločitev ne more biti relevantno, saj tožena stranka - razen pavšalnega dvoma v potrebnost storitve in zaračunanih stroškov - v zvezi s tem ni podala nikakršnih konkretnih navedb.

7. Ni sporno, da Sporazum o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah (v nadaljevanju: Sporazum), katerega sestavni del je tudi posojilna pogodba, v 10. členu določa, da vse stroške, povezane s sklepanjem sporazuma ter eventualne stroške sodnega postopka, kot tudi prisilne izterjave, notarske stroške in pristojbine, odvetniške stroške, stroške sodišča, zastopanja ter podobe stroške nosi posojilojemalec/dolžnik/ zastavni dolžnik, torej tožena stranka. Pogodbeno določilo je jasno in ne potrebuje posebne razlage, kot to zmotno meni tožena stranka. Slednja navedeno pogodbeno določilo tolmači na način, da je bila stroške dolžna nositi bodisi sama, bodisi mora D.-ju povrniti stroške oziroma da nosi posojilojemalec odvetniške stroške (zgolj) takrat, ko (sam) angažira odvetnika, za kar pa v Sporazumu ni najti opore. Prav tako ne drži, da je potrebno pogodbeno določilo interpretirati na način, da je tožena stranka dolžna - kadar D. založi stroške v zvezi z izvedbo posojilne pogodbe, povrniti zgolj potrebne in razumne stroške, morebiten presežek pa je riziko D.-ja. Za takšno namensko razlago, za kakršno se v tem postopku zavzema tožena stranka, v omenjenem sporazumu ni najti opore. Tudi sicer ni jasno, za katere (kolikšne) potrebne in razumne stroške naj bi šlo, niti to, kdo naj bi njihovo potrebnost in razumnost ugotavljal (ter kako). Ne nazadnje pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi vtoževani račun zavrnila. Dokler ni določnega ugovora zoper terjatev, je račun ne samo dokaz o višini terjatve, ampak tudi dokaz o obstoju temeljnega pravnega razmerja.

8. V zvezi z izvedbo dokaznega postopka tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo B. B. in C. C. Sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da dokaznemu predlogu za zaslišanje B. B. ni ugodilo, ker se slednji naroka ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil; s svojo procesno neaktivnostjo je torej sam povzročil, da sodišče dokaza z njegovim zaslišanjem ni izvedlo. Glede na to, da je bilo dejansko stanje razčiščeno že z listinskimi dokazi, višje sodišče ugotavlja, da dokaz z zaslišanjem niti ni bil potreben, zaradi česar očitana kršitev ni podana.

9. Glede zaslišanja C. C. tožena stranka navaja, da je njegovo zaslišanje predlagala „takoj, ko je bilo to mogoče“, pri čemer naj bi to bilo šele po zaslišanju priče D. D. Dokazni predlog za zaslišanje C. C. je tožena stranka podala po zaključku glavne obravnave, ko naj bi pri takratnem predsedniku uprave preverila okoliščine, o katerih je izpovedovala D. D., kar pa je prepozno (prim. 286. člen ZPP). Tožeča stranka je zaslišanje D. D. predlagala v vlogi 17. 9. 2013, narok, na katerem je bila imenovana zaslišana, pa je bil izveden 17. 12. 2014. Res je sicer, da tožena stranka ni mogla vedeti, kaj konkretno bo priča izpovedala, vendar pa je imela dovolj časa, da bi se na narok ustrezno pripravila. To pomeni (tudi) tako, da bi pravočasno predlagala zaslišanje C. C., v kolikor je zaradi okoliščin, ki sicer spadajo v njeno sfero (priča - zaposlena pri toženi stranki kot pravnica - naj bi bila v letu 2012 odpuščena), podvomila v njeno verodostojnost. Okoliščina, da je tožena stranka šele po izvedenem dokaznem postopku pri bivšem predsedniku uprave preverjala sporne okoliščine, ne pomeni upravičenega razloga za prepozno predlagan dokaz z zaslišanjem priče, niti ni bilo sodišče zaradi tega dolžno obravnavo ponovno začeti. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo (zgolj) na pričevanje D. D., pač pa na celoten dokazni postopek, med drugim tudi na pričevanje E. E., katerega izpoved je bila skladna z izpovedjo D. D. 10. Višje sodišče v celoti pritrjuje jasni in pregledni obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožbene navedbe ne morejo omajati. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.