Jedro

Po prvem odstavku 266. člena ZFPPIPP veljajo v stečaju posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (kar omenjena Prodajna pogodba brez dvoma je, saj od nje nihče še ni odstopil), in sicer, da druga pogodbena stranka (ki mora prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni upravitelj ne opravi svoje izpolnitve ali ji ne da ustreznega zavarovanja. Tudi zaradi tega se pritožnik v tej zvezi ne more uspešno sklicevati na 6. člen Prodajne pogodbe, po katerem mora tožena stranka nepremičnino izročiti tožeči stranki šele po celotnem plačilu kupnine.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožniku v 15-ih dneh izročiti ključe stanovanja ID znak: 2 in mu omogočiti nemoten vstop in uporabo te nepremičnine ter mu predati nepremičnini s parcelnima št. 1 in 2 k.o. P. proste oseb in stvari v tožnikovo izključno posest. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec v 15-ih dneh plačati tožniku 22.939,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz točke IV izreka izpodbijane sodbe. Kar zadeva zahtevek po nasprotni tožbi, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ta zahtevek zavrne.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženec tožniku v 15-ih dneh povrniti 2.660,12 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper to sodbo (v preostalem delu, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje odločbo napačno poimenovalo sodba, je bila tožba s sklepom zavržena) in sklep o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka) in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, to je da ugodi zahtevku po nasprotni tožbi in zavrne zahtevek po tožbi. V tej zvezi se je tožena stranka pritožila tudi zoper sklep o pravdnih stroških in predlagala pritožbenemu sodišču, da toženi stranki prisodi vse pravdne stroške, tako tiste, ki so nastali na prvi stopnji, kot tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi zoper sodbo tožena stranka navaja, da je popolnoma napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta se stranki s Prodajno pogodbo z dne 20.3.2012 dogovorili za prevzem dolga. Nobena stranka ni nikdar podala navedb, da bi s plačilom zneska 126.647,50 EUR na kreditni račun pri banki bila izpolnjena kreditna obveznost tožene stranke do PB. (hipotekarnega upnika). Gre za nezatrjevano dejstvo, ki tudi nima podlage v dokazih. Razmerje med toženo stranko in PB. niti ni pomembno, upoštevaje ob tem, da tudi tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka) nikdar ni zatrjevala, da naj bi na podlagi prevzema dolga imela dolg do PB. V konkretnem primeru je šlo za tipično in običajno prodajno pogodbo, kjer se je kupec zavezal plačati kupnino, prodajalec pa prenesti lastninsko pravico na kupca. Hipotekarni upnik PB ni bila nikdar stranka te pogodbe in zanjo iz te pogodbe niso nastale nobene pravice ali obveznosti. Pogodbena določila je treba razlagati tako, kot se glasijo. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na 5. člen in tretji odstavek 4. člena Prodajne pogodbe. Tožnik ni prevzel nobenega dolga, ampak je pogodba zanj jasno določala, da mora znesek 126.647,50 EUR plačati toženi stranki. Tudi če bi tožeča stranka podala nalog PB naj z njenega računa prevzame določene zneske plačil kupnine za nepremičnine, bi ta nalog zaradi začetka stečajnega postopka nad njo v skladu z 246. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) prenehal veljati. Čeprav banka res ni pravočasno sprožila ustreznih postopkov za ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke in ločitvene pravice, to še ne pomeni, da je privolila v prevzem dolga. Ravno nasprotno. Banka je prijavila na spornih nepremičninah svojo ločitveno pravico in terjatev in torej ni soglašala s prevzemom dolga. Nevložitev tožbe pa ni izjava volje, da banka soglaša s prevzemom dolga ali da se strinja, da tožniku ni potrebno plačati drugega dela kupnine. Tožnik ne more postati prost svoje plačilne zaveze in mora ostati še vedno dolžan plačati toženi stranki celoten drugi del kupnine z obrestmi vred. Ker tožnik ni izpolnil svoje plačilne obveznosti do tožene stranke, ni upravičen do izročitve spornih nepremičnin v last in posest. Upoštevati je treba določbo 6. člena Pogodbe. V konkretnem primeru, kjer gre še za stečajni postopek in vzajemno neizpolnjeno pogodbo, stališče sodišča prve stopnje glede prisojenih uporabnin in izročitve nepremičnine v posest nasprotni stranki ni primerno. Tožnik namreč zaradi serije napak vpletenih ne sme postati lastnik in posestnik neobremenjenih nepremičnin, ki jih niti ni plačal v celoti. Dodatno pa tožnik po sodbi prejme še uporabnino. Tožnik na podlagi sklepa stečajnega sodišča o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic ni postal lastnik sporne nepremičnine. Četudi je bila tožniku izločitvena pravica priznana, s tem ni postal lastnik nepremičnin. To bo postal šele z vpisom v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočnega sklepa stečajnega sodišča. Tožnik je ostal nelastnik po svoji volji in zato ne more biti upravičen do zahtevkov za prevzem v posest ali uporabnino zaradi nemožnosti izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev procesnih pravil, saj je s svojim pravnim naziranjem popolnoma presenetilo toženo stranko. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva oziroma v skladu z načelom odprtega sojenja pravdni stranki pravočasno opozoriti na svoja pravna stališča glede konkretnega spora. V takšnem primeru bi stranke imele možnost, da se o tem izjasnita in po potrebi tudi navedeta obstoj drugačnih dejstev in predlagata nove dokaze. V pritožbi zoper sklep o pravdnih stroških tožena stranka ponavlja svoje pritožbene navedbe, ki jih je podala že v pritožbi zoper sodbo.

4. Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da nobena stranka v obravnavani zadevi ni podala navedb, da bi bila s plačilom zneska 126.647,50 EUR na kreditni račun pri banki PB d.d. izpolnjena kreditna obveznost tožene stranke do omenjene banke. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi jasno navedla, da je bila tožeča stranka v skladu s 4. členom Prodajne pogodbe z dne 20.3.2012 (priloga A1) dolžna drugi obrok kupnine v višini 126.647,50 EUR nakazati kot plačilo kredita v korist PB d.d. To pa pomeni, da je tožeča stranka jasno trdila, da je imela v skladu s prodajno pogodbo dolg do PB d.d. Poleg tega se je tožeča stranka v tej zvezi jasno in nedvoumno sklicevala tudi na dopis stečajne upraviteljice tožene stranke z dne 5.11.2014 (priloga B5), v katerem stečajna upraviteljica tožene stranke neposredno poziva tožečo stranko, da nakaže drugi del kupnine v višini 126.647,50 EUR v skladu s Prodajno pogodbo z dne 20.3.2012 na račun PB d.d., ki se je zavezala, da bo po prejetju tega plačila izstavila izbrisno dovoljenje za izbris maksimalne hipoteke na nepremičnini z ID znakom 2. Iz tega razloga ne drži pritožbeni očitek, da je šlo v tem delu za nezatrjevana dejstva, ki tudi niso imela podlage v predloženih dokazih. V tej zvezi je tožeča stranka tudi jasno navedla, da tožena stranka ni upravičena do omenjenega zneska, ki ga vtožuje z nasprotno tožbo.

7. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da je imel dogovor med pravdnima strankama glede plačila drugega dela kupnine iz 4. člena omenjene Prodajne pogodbe pravne značilnosti dogovora o prevzemu izpolnitve toženčevega dolga do hipotekarnega upnika (prvi odstavek 434. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje omenjeni pogodbeni določbi poustvarilo nov pomen. Kar pa zadeva pritožbene navedbe v zvezi z vsebino 4.3. člena in 5. člena omenjene pogodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu tudi za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Enako velja tudi glede pritožbene navedbe, da naj bi nalog PB d.d., da naj iz računa tožene stranke prevzame omenjeni znesek kupnine, v skladu z določbo 246. člena ZFPPIPP prenehal veljati.

8. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporna nepremičnina obremenjena s hipoteko v korist PB d.d., in sicer tudi zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 126.647,50 EUR, pri čemer je omenjena banka to terjatev in ločitveno pravico tudi pravočasno prijavila v stečajno maso tožene stranke. To terjatev in ločitveno pravico pa je v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekala (tožeča stranka je prevzela sporno izpolnitev, ki je bila zavarovana s hipoteko na kupljeni nepremičnini) zgolj tožeča stranka kot stečajni upnik (ne pa tudi stečajna upraviteljica tožene stranke, ki je štela, da mora tožeča stranka sporno terjatev plačati banki), vendar pa banka kasneje (kljub napotilu s strani stečajnega sodišča) ni sprožila pravde za ugotovitev te terjatve in ločitvene pravice. To pa tudi pomeni, da sta terjatev in ločitvena pravica v razmerju do tožene stranke prenehali (četrti odstavek 300. člena in 305. člen ZFPPIPP). Več kot očitno je torej, da je banka s takšnim konkludentnim postopanjem dala jasno vedeti, da soglaša z dogovorom med pravdnima strankama (druga alineja prvega odstavka 4. člena Pogodbe) o tem, da tožeča stranka prevzame izpolnitev omenjenega toženčevega dolga do nje (prvi odstavek 427. člena OZ). S tem, da banka ni vložila omenjene tožbe, se je njen pravni položaj glede sporne denarne terjatve v razmerju do pravdnih strank spremenil: sporni terjatvi (ki je bila zavarovana tudi s hipoteko) se ni odpovedala v razmerju do tožeče stranke, temveč se je tej terjatvi odpovedala zgolj v razmerju do tožene stranke. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da je izpolnjena domneva privolitve banke v dogovor o prevzemu izpolnitve dolga 126.647,50 EUR (upoštevaje ob tem tudi pravno stališče glede te terjatve, ki ga je v stečajnem postopku zastopala stečajna upraviteljica tožene stranke - dopis z dne 5.11.2014 - priloga B5), ki ima pravno naravo prevzema dolga.

9. Čeprav se nobena pravdna stranka izrecno ni sklicevala na institut pogodbe o prevzemu dolga, pa je zbrano procesno gradivo sodišču prve stopnje omogočilo, da sporno razmerje tudi pravno opredeli v tej smeri. V kolikor pa se obravnavana pritožba v tem delu sklicuje na sodbo presenečenja (ker sodišče prve stopnje svojega pravnega naziranja v tem delu v okviru materialnopravnega vodstva oziroma v skladu z načelom odprtega sojenja v postopku na prvi stopnji sploh ni strankam predočilo), pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre kvečjemu za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa (glede na pritožbene navedbe) ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v stečajno maso tožene stranke pravočasno prijavila izločitveno pravico na nepremičnini z ID znakom 2 in na parceli št. 1 in 2 k.o. P. pri čemer nihče te pravice ni prerekal, zato je stečajno sodišče s sklepom z dne 17.10.2013, ki je postal pravnomočen dne 30.12.2013 (priloga A2), stečajni upraviteljici naložilo, da na teh nepremičninah izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke. Stečajna upraviteljica bi morala postopati po tem pravnomočnem sklepu, vendar ni. Iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v razmerju do toženca uživa pravno in sodno varstvo kot imetnik pričakovane lastninske pravice (36. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Zaradi tega nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da tožnik v razmerju do toženca nima lastninskopravnega varstva, ker pri omenjenih nepremičninah še ni dosegel vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tega vpisa tožnik brez izdaje zemljiškoknjižnega dovoljenja s strani stečajne upraviteljice tožene stranke tudi ne more doseči, zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno (upoštevaje pravico do posesti iz 36. člena SPZ) ugodilo tožnikovemu zahtevku po tožbi za izročitev ključev stanovanja ter za nemoten vstop in uporabo nepremičnine ter obeh parkirnih mest. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožbenemu zahtevku iz naslova uporabnin za čas od 1.2.2014 dalje. Po prvem odstavku 266. člena ZFPPIPP veljajo v stečaju posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (kar omenjena Prodajna pogodba brez dvoma je, saj od nje nihče še ni odstopil), in sicer, da druga pogodbena stranka (ki mora prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni upravitelj ne opravi svoje izpolnitve ali ji ne da ustreznega zavarovanja. Tudi zaradi tega se pritožnik v tej zvezi ne more uspešno sklicevati na 6. člen Prodajne pogodbe, po katerem mora tožena stranka nepremičnino izročiti tožeči stranki šele po celotnem plačilu kupnine. V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da bo tožnik postal lastnik in posestnik neobremenjenih nepremičnin, ki jih niti ni v celoti plačal. Banka ima na spornih nepremičninah vknjiženo hipotekarno zavarovanje, ki se bo raztezalo tudi na tožnika kot kasnejšega zemljiškoknjižnega lastnika. To zavarovanje bo prenehalo šele tedaj, ko bo tožnik v razmerju do banke izpolnil denarno terjatev v višini 126.647,50 EUR1, seveda ob pogoju, da bo banka v tej zvezi tudi izdala izbrisno dovoljenje za izbris hipoteke na sporni nepremičnini.

11. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, je bilo treba potrditi tudi izpodbijani sklep o pravdnih stroških, saj je tožena stranka vložila pritožbo zoper ta sklep zgolj iz razloga, ker se je nadejala uspeha s pritožbo zoper sodbo (2. točka 365. člena ZPP).

1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2012 - druga alineja prvega odstavka 4. člena Prodajne pogodbe.