Jedro

Na poziv sodišča za dopolnitev tožbe je tožnica pravočasno in pravilno reagirala tako, da je sporočila toženkin novi naslov iz centralnega registra prebivalstva. Ker je ravnala z vso potrebno skrbnostjo in v skladu z zakonom, ne more iti v njeno breme okoliščina, da se uradni podatek o toženkinem prebivališču razlikuje od dejanskega prebivališče. Tožbe zato ni mogoče šteti za nepopolno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je tožnica ni v določenem roku popravila tako, da bi bila sposobna za obravnavanje, saj ni sporočila takega naslova, na katerem bi bilo mogoče toženki vročiti tožbo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sklepa obeh sodišč v celoti, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sta sodišči nepravilno uporabili drugi odstavek 105. člena ter prvi in četrti odstavek 108. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. Zato predlaga razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da gre za vprašanje, ali je tožba po drugem odstavku 105. člena ZPP razumljiva in popolna, če kot stalno oziroma začasno prebivališče tožene stranke navaja njeno prebivališče iz centralnega registra prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) oziroma ali mora tožena stranka na tem prebivališču tudi dejansko prebivati in ji je moč tožbo vročiti. Zahteva se zavzema za prvi odgovor in poudarja, da ZPP v drugem odstavku 105. člena govori o stalnem in začasnem prebivališču stranke in ne o naslovu, na katerem bi bilo možno tožbo vročiti tožencu. Opozarja na nekatere določbe Zakona o centralnem registru prebivalstva (Ur. l. RS št. 1/99-ZCRP) o upravljalcih, uporabnikih in vsebini CRP, pa tudi Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS št. 9/2001 - ZPPreb) o dolžnosti prebivalcev sporočiti spremembo naslova in o prekršku. Zato lahko vsak posameznik upravičeno pričakuje, da bodo prebivalci na ozemlju Republike Slovenije ukrepali v skladu z veljavnimi predpisi in da bodo zato tudi podatki o prebivališču, ki jih posreduje organ za notranje zadeve, točni. Izpodbijano stališče obeh sodišč o nepopolnosti tožbe, ker ne vsebuje naslova, na katerem bi bilo moč tožencu vročiti tožbo, po mnenju zahteve vzpodbuja prebivalce, naj se ne držijo predpisov, saj jim nespoštovanje teh predpisov pri takem stališču koristi, škoduje pa tistim, ki se teh predpisov držijo.

Zahteva še nadaljuje, da določila ZPP o vročanju predpostavljajo, da naslovljenec še vedno živi na naslovu, ki je označen v tožbi, vendar pa je začasno odsoten, ne predpostavljajo pa, da se je naslovnik s tega naslova za stalno odselil in tega ni sporočil pristojnemu organu. Ob drugačni razlagi bi bilo nepotrebno določilo 148. člena ZPP. Na tako razlago kaže tudi 4. točka drugega odstavka 82. člena ZPP o postavitvi začasnega zastopnika v primeru neznanega prebivališča stranke. O neznanem prebivališču ni možno govoriti, kadar je prebivališče razvidno iz CRP, ni pa na tem naslovu možno vročiti tožbe zaradi odselitve tožene stranke. Prav gotovo gre pri oznaki naslov za uradni naslov, razviden iz CRP. Tožba, ki vsebuje ta naslov, je torej popolna, če pa je na tem naslovu ni možno vročiti, pridejo v upoštev določila 141. in 142. člena ZPP o nadomestni vročitvi.

Zahteva je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila (drugi odstavek 391. člena v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP).

Zahteva je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče najprej poskušalo vročiti tožbo na dva naslova, ki sta bila v tožbi označena kot toženkino stalno in začasno prebivališče, vendar toženka na nobenem od navedenih naslovov ni več prebivala. Zato je sodišče s sklepom po 108. členu ZPP tožnico pozvalo, da navede pravi toženkin naslov in določeni rok s posebnim sklepom še podaljšalo. Tožnica je sporočila toženkin nov priimek in nov naslov, vendar se je poštna pošiljka tudi s tega naslova vrnila nevročena z oznako "preseljen". Sodišče je ponovno s posebnim sklepom pozvalo tožnico, da navede pravi toženkin naslov, tožnica pa je odgovorila, da je zadnji poslani naslov točen, saj izhaja iz uradnega dopisa upravnega organa, ki je že v spisu. Zato je predlagala, da sodišče opravi vročitev po 141. členu ZPP. Sodišče je poskusilo opraviti osebno vročitev preko kurirja zaprošanega sodišča, vendar neuspešno, saj je kurir ugotovil, da na naslovu ni nikogar, da hišo obnavljajo in da toženka po izjavi sosedov živi nekje v N. G., videli pa je niso že več kot pet mesecev. Na podlagi takih podatkov je sodišče sklepalo, da toženka na tem naslovu ne prebiva več (sodišče prve stopnje) oziroma da se je odselila (sodišče druge stopnje) in je zato tožbo na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP zavrglo kot nepopolno.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni možen enoznačen odgovor na vprašanje zahteve, ali je popolna tožba, ki vsebuje tisti toženčev naslov, ki izhaja iz CRP. Odgovor je odvisen od konkretne procesne situacije v posamezni zadevi. Kadar vročitev tožbe na naslovu iz tožbe ne uspe, se postavi vprašanje popolnosti tožbe. Sodišče v takem primeru ravna s tožbo kot z nepopolno vlogo in izda sklep po drugem odstavku 108. člena ZPP. Če tožnik ne reagira, sodišče utemeljeno šteje, da je tožba nepopolna in jo po četrtem odstavku 108. člena ZPP zavrže. Če pa tožnik reagira in predloži dokaz, da je naslov iz tožbe tisti, ki je označen v CRP (oziroma pravočasno sporoči in predloži dokaz o novem naslovu iz CRP), potem ni mogoče šteti, da je tožba nepopolna in jo zato zavreči, pač pa je treba ukrepati drugače. Tožnik je v takem primeru ravnal z vso potrebno skrbnostjo, pravočasno se je odzval na poziv sodišča in na podlagi 148. člena ZPP tudi sporočil uradni naslov, ki ga je dobil pri pristojnem upravljalcu zbirke podatkov oziroma upravljalcu CRP. Ker je torej ravnal z vso potrebno skrbnostjo in v skladu z zakonom, ne more iti v njegovo breme okoliščina, da se uradni podatek o toženčevem prebivališču in njegovo dejansko bivališče razlikujeta. Ali povedano malo drugače: stališče, da je v taki procesni situaciji tožba vseeno nepopolna, je preozko, zato nepravilno in v končni posledici tožniku tudi zapira pot do sodišča. Zato se v nadaljevanju postavlja vprašanje, kako v taki procesni situaciji ravnati s tožbo, ki (že od začetka ali po dopolnitvi) vsebuje podatek o toženčevem stalnem prebivališču iz CRP, toženec pa na tem naslovu ne živi več. Tožbo je treba šteti kot popolno in zato tudi šteti, da vsebuje vse, kar je treba, da se bo lahko obravnavala (drugi odstavek 105. člena ZPP). Obravnavanje tožbe pa med drugim pomeni, da jo je treba po predhodnem preizkusu vročiti tožencu. Zato se tudi sama zahteva ukvarja s pravili ZPP o vročanju. Vrhovno sodišče glede teh pravil pritrjuje tistim razlogom zahteve, ki ugotavljajo, da pravila ZPP o vročanju predpostavljajo, da naslovljenec še živi na označenem naslovu, ne strinja pa se z nadaljnjo izpeljavo, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi opraviti vročitev po 141. členu ZPP, ki določa način vročanja s končno fikcijo vročitve. Po presoji vrhovnega sodišča v obravnavani situaciji tak način vročitve tožbe ne pride v upoštev. Strožja pravila o vročanju sodnih pisanj v novem ZPP so bila sprejeta zato, da bi se utrdila procesna disciplina strank in da bi se onemogočilo izogibanje vročitvam sodnih pisanj. Takih ravnanj tožencu, ki se preseli pred vložitvijo tožbe, praviloma ni mogoče očitati. Pravila novega ZPP o vročanju urejajo primere osebnih in nadomestnih vročanj, začasne odsotnosti naslovnika, neutemeljene odklonitve sodnega pisanja, spremembe naslova v času do vročitve odločbe sodišča druge stopnje, pri nadomestni vročitvi subjektu vpisa v sodni register (pa tudi društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register) pa v četrtem odstavku 141. člena določajo tudi način vročitve na naslovu, ki je naveden v sodnem registru, čeprav naslovnika na tem naslovu ni več. Ta zadnja ureditev pomeni sankcijo za subjekt vpisa v sodni register, ker ni izpolnil svoje zakonske obveznosti, da dejansko posluje na naslovu sedeža, ki je vpisan v sodni register (29. in 30. člen člen Zakona o gospodarskih družbah). ZPP podobne situacije v primeru preselitve fizične osebe pred vložitvijo tožbe ni uredil, zlasti pa ni določil podobne sankcije kot pri subjektu vpisa v sodni register. Kršitev zakonske obveznosti sporočiti spremembo naslova ima zato za fizično osebo lahko le tisto sankcijo, ki jo določa osnovni zakon, ki pa tako kršitev označuje kot prekršek.

Za tožbo je v prvem odstavku 142. člena ZPP zahtevana osebna vročitev, ob strogo določenih zahtevah in izpolnjenih pogojih iz nadaljnjih določb tega člena pa je možna tudi nadomestna in fiktivna vročitev po 140. in 141. členu ZPP. V primeru preselitve toženca (fizične osebe) pred vložitvijo tožbe osebna vročitev na uradnem naslovu prebivališča ni možna, ni pa možna niti fiktivna vročitev na takem naslovu, ker vročevalec ve, da se je naslovnik od tam že odselil. Fiktivna vročitev tožbe bi v takem primeru v končni posledici lahko tožencu tudi onemogočila, da se izjavi v postopku. Zato je zmotno stališče, da bi sodišče v obravnavanem primeru lahko ravnalo po 141. členu ZPP.

Glede na doslej obrazloženo je treba poiskati druge možnosti za obravnavanje tožbe, ki se v obrazloženi procesni situaciji šteje za popolno. V času izdaje sklepa prve stopnje je že veljal ZCRP, le slab mesec kasneje pa je začel veljati tudi ZPPreb. Že prvi zakon je tožnici nudil podlago, da kot uporabnica iz drugega odstavka 23. člena v zvezi z 16. členom obvesti uporavljalca CRP, da je podatek o toženkinem stalnem prebivališču napačen, zaradi česar ga je treba preveriti. Tako možnost je imelo tudi sodišče. Po uveljavitvi ZPPreb je ta možnost sodišča izrecno opredeljena v četrtem odstavku 18. člena. Sodišče kot državni organ v smislu navedene zakonske določbe obvesti pristojen organ, da je pri vročanju sodnega pisanja ugotovilo, da posameznik ne prebiva na naslovu, ki ga je prijavil. V primeru obvestila (stranke kot uporabnice CRP ali sodišča kot drugega državnega organa) pristojni upravni organ uvede na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPPreb postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča. Rezultat tega postopka je lahko ugotovitev novega naslova posameznika ali celo izbris posameznika iz CRP (šesti in sedmi odstavek 8. člena ZPReb).

Ker v tej pravdni zadevi ni mogoče šteti, da gre za nepopolno tožbo, zahteva utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 105. člena in prvim in četrtim odstavkom 108. člena ZPP. Zato ji je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP ugodilo in odločilo kot v izreku tega sklepa. V novem postopku pa bo glede na podatke samega spisa smotrno najprej ponovno poskusiti vročiti tožbo na zadnjem označenem naslovu. Vsaj preuranjena je namreč ocena sodišča, da toženkina nekajmesečna odsotnost ob ugotovljenem obnavljanju hiše pomeni tudi že njeno dejansko preselitev. Če ta vročitev ne bo uspešna, bosta tožnica in sodišče lahko ravnali v prej obrazloženi smeri, lahko pa tudi preučili možnosti za začasnega zastopnika ali skrbnika za poseben primer.