Jedro

Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obravnavani zadevi, v nasprotju z določbami in temeljnimi načeli ZKP eno kaznivo dejanje preganjala dva tožilca, obdolženki pa je bila za eno samo (ne-nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ji je bilo sprva očitano po obtožbi državnega tožilstva izrečene obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba.

Izrek

Ob reševanju pritožbe pooblaščenca subsidiarne tožilke in ugoditvi pritožbi zagovornice obd. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I obdolženko spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (KZ), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Pod točko II je sodišče obdolženko v skladu s tretjim odstavkom 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ, pod točko III pa je obtožbo zoper obdolženko, da bi naj storila kaznivo dejanje poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ zavrnilo. Prvostopno sodišče je odločilo tudi o stroških kazenskega postopka in priglašenih premoženjskopravnih zahtevkih.

Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne odločbe glede kazenske sankcije pritožila obdolženkina zagovornica, ki je prvostopno sodbo pod točko I izpodbijala v celoti, v točki II glede odločbe o stroških in premoženjskopravnem zahtevku in pod točko III prvostopne sodbe glede stroškov in premoženjskopravnega zahtevka.

Zoper izpodbijano sodbo pa se je glede oprostilnega dela prvostopne sodbe pod točko II izreka pritožil pooblaščenec subsidiarne tožilke. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo v oprostilnem delu spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo tudi po tem delu obtožbe in da temu primerno spremeni tudi stroškovno odločitev podrejeno pa, da prvostopno sodbo v napadenem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Na pritožbo pooblaščenca subsidiarne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženke. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo oškodovanke zavrže kot nedovoljeno podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno in odloči, da je oškodovanka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta v obravnavani zadevi, v nasprotju z določbami in temeljnimi načeli ZKP eno kaznivo dejanje preganjala dva tožilca, obdolženki pa je bila za eno samo (ne-nadaljevano) kaznivo dejanje, ki ji je bilo sprva očitano po obtožbi državnega tožilstva izrečene obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba.

Državno tožilstvo je zoper obdolženko dne 01.07.2005 vložilo obtožnico zaradi storitve (enega ne-nadaljevanega) kaznivega dejanja poneverbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ. Po tem, ko je državno tožilstvo obtožbo zoper obdolženko (list. št. 356) na podlagi pooblastil iz prvega odstavka 344. člena ZKP spremenilo (modificiralo) tako, da je iz opisa izpustilo del čekov, ki bi jih naj obdolženka vnovčila ni umaknilo obtožbe zoper obdolženko. Državno tožilstvo je namreč tudi po modifikaciji, ki je predstavljala zgolj spremembo v opisu sicer enega kaznivega dejanja, obdolženki še vedno očitalo storitev tega istega kaznivega dejanja (storjenega v obdobju od leta 2002 do 21.10.2003 na ..., ko je kot blagajničarka ...) poneverbe, ki pa je bilo poslej pravno opredeljeno ne več po drugem, temveč po prvem odstavku 254. člena KZ. Državni tožilec torej ni odstopil od kazenskega pregona zoper obdolženko za obravnavano kaznivo dejanje, kot si je to očitno napačno razlagalo prvostopno sodišče, ki je oškodovanko (list. št. 365) celo pisno pozvalo k izjavi o nadaljevanju kazenskega postopka v „delu umaknjene obtožnice“, čeprav kot že rečeno, obtožba sploh ni bila umaknjena in okrožni državni tožilec izjave, da odstopa od kazenskega pregona zoper obdolženko (vsaj do takrat), ni podal. Ob navedenem je tako prišlo do situacije, da sta zoper obdolženko, ki se ji je po obtožnici državnega tožilstva očitala storitev le enega kaznivega dejanja poneverbe, poslej bili vloženi za kaznivo dejanje poneverbe, storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, kar dve obtožbi in sta se obdolženki torej očitali storitvi dveh kaznivih dejanj, kar nedvomno pomeni, da je prišlo do širitve obtožbe v škodo obdolženke, pri tem pa se pritožbeno sodišče ne spušča v okoliščino, kaj je državno tožilstvo dovedlo do tega, da je dne 15.02.2008, tri dni za tem, ko je sodišče že pozvalo oškodovanko, da se izjavi o nadaljevanju kazenskega pregona, podalo izjavo (list. št. 376) o delnem umiku obtožbe, saj navedena izjava v ničemer ne more vplivati na okoliščino, da se zoper obdolženko zaradi enega kaznivega dejanja ne moreta voditi dva kazenska postopka.

Pritrditi pa je potrebno tudi nadaljnjim pritožbenim navedbam obdolženkine zagovornice v smeri, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane sodbe tudi povsem nejasen in nerazumljiv. Prvostopno sodišče je namreč pod točko II izpodbijane sodbe kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 391 do 395), obdolženko oprostilo obtožbe, pri tem pa ni navedlo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, za katerega je obdolženko oprostilo obtožbe. Prav tako v razglašeni sodbi (list. št. 399) tudi ni navedlo pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, za katerega je obtožbo zoper obdolženko zavrnilo. Izpodbijana sodba, s katero je sodišče za eno kaznivo dejanje (očitno poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ) storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženki izreklo obsodilno, oprostilno in zavrnilno sodbo torej ni le nejasen in nerazumljiv, temveč je tudi v nasprotju z določbami 359. člena ZKP, saj ne vsebuje zakonskih označb kaznivega dejanja. Ker se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena, pa je prvostopno sodišče kršilo tudi prvi odstavek 364. člena ZKP, saj pisno izdelana sodba, z razliko od razglašene, v oprostilnem in zavrnilnem delu vsebuje zakonske označbe kaznivih dejanj.

Ker imajo kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, in ker gre za kršitve, zaradi katerih ni bil mogoč nadaljnji preizkus izpodbijane sodbe, ki jo je smatrati kot celoto, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, kritično pa bo presodilo tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v napadeni sodbi ni moglo ukvarjati, na kar bo v zadevi ponovno razsodilo, kar pa bo lažje storilo pred povsem spremenjenim senatom (četrti odstavek 392. člena ZKP).