Jedro

Vrednost nadomestnih in podržavljenih zemljišč se ugotavlja po predpisani metodologiji in na podlagi podatkov iz uradnih evidenc.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/70 in 70/00) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 31.8.2004. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 29.1.2003. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo v obnovljenem postopku odločil, da se zavrne zahteva pokojnih upravičencev A.A. in B.B. za denacionalizacijo zemljišč s parc. št... vse k.o... in odpravil odločbo z dne 31.1.1996. Tožena stranka je navedla, da je bilo v obnovljenem postopku dejansko stanje popolnoma ugotovljeno in da je odločba organa prve stopnje zakonita in pravilna. Podlaga za podržavljenje nepremičnin, o katerih je organ prve stopnje meritorno odločil je Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Pravico do vrnitve podržavljenega premoženja imajo po 29. točki 3. člena ZDen tisti upravičenci, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po navedenem zakonu, pod pogojem, da za podržavljeno zemljišče niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V konkretnem primeru sta prejšnja lastnika dobila nadomestna zemljišča. Ustrezno je tisto zemljišče, ki predstavlja vrednost več kot 70 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Organ prve stopnje je kot podlago za ugotavljanje vrednosti podržavljenih in nadomestnih kmetijskih zemljišč uporabil Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Odlok temelji na določbi 44. člena ZDen. Organ prve stopnje je primerjal vrednost podržavljenih zemljišč z vrednostjo nadomestnih zemljišč. Vrednost zemljišč je izračunan po metodologiji, ki jo določa navedeni odlok. Po tako določeni vrednosti vrednost nadomestnih zemljišč, danih za z odločbo z dne 13.10.1966 podržavljena zemljišča znaša 102,32 % njihove vrednosti, za zemljišča podržavljena z odločbo z dne 26.9.1963, pa 85,56 % njihove vrednosti. Vrednost vseh nadomestnih zemljišč tako presega 70 % vrednosti podržavljenih zemljišč.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje razlogom tožene stranke. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na drugačno vrednost zemljišč.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave. Kmetijska zemljišča niso bila takšne kvalitete kot se je navajalo v odločbah o podržavljenju. Ugovori tožečih strank niso predstavljale tožbene novote.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). V 1. odstavku 107. člena je določil, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije z 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (3. odstavek 66. člena ZDen).

Presoja prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da pravni predniki tožnikov niso upravičeni do denacionalizacije v izreku prvostopne upravne odločbe navedenih parcel, je pravilna.

ZDen v določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena izrecno določa, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev arondiranih kmetijskih zemljišč, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. V tej zadevi je, kot izhaja iz priloženih spisov, upravni organ v obnovljenem postopku ugotovil po kriteriju vrednosti odvzetih in nadomestnih kmetijskih zemljišč, da so tožnikovi pravni predniki dobili ustrezno nadomestno zemljišče. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da se vrednost kmetijskih zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi odloka, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in je tudi po presoji pritožbenega sodišča edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče. Predpisana metodologija za izračun vrednosti podržavljenega in nadomestnega zemljišča pa je bila uporabljena tudi v obravnavanem primeru. Zato je prvostopno sodišče ob uporabi 29. točke 3. člena ZDen pravilno presodilo odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da niso izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenega zemljišča po tej zakonski določbi.

Iz priloženih spisov je razvidno, da so tožniki v upravnem postopku ugovarjali vrednotenju, vendar le v tej smeri, da morajo biti upoštevani tudi drugi kriteriji, in ne le tisti, ki jih določa Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabnih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. V spisih nima podlage ugovor tožnikov, da so že v upravnem postopku dokazovali, da podatki iz uradnih evidenc niso resnični. Sodišče prve stopnje je zato pravilno njihov tožbeni ugovor, v katerem sta zatrjevala da podatki iz uradnih evidenc niso točni, zavrnilo kot tožbeno novoto.

Ker tožbene trditve, ki so se nanašale na katastrsko kulturo in katastrski razred, predstavljajo tožbeno novoto, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da bi glede teh okoliščin izvajalo dokaze na glavni obravnavi, kot to pravilno navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe že sodišče prve stopnje. Zato pravilno ni sledilo predlogu tožečih strank za odločanje na glavni obravnavi. Tožeče stranke zato ne morejo uspeti s pritožbenim ugovorom o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno in ker je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.