Jedro

V prijavi za večstransko pobotanje navedba terjatve pomeni identifikacijo le-te in ne pomeni odpoved upnika pravici, da se z pobotom kot obliko plačila najprej poravnajo stroški, nato natekle obresti in slednjič tudi glavnica.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pg 36/93-14 z dne 7.2.1995 v izreku pod 1. in 2. točko razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je z izvršbo na podlagi verodostojnih listin zahtevala od tožene stranke plačilo glavnice 521.066,20 sit spp. Po delnem ugovoru dolžnika - tožene stranke je izvršilno sodišče uvedlo pravdni postopek za sporno glavnico 92.171,10 sit z zamudnimi obrestmi od 6.8.1992 dalje. Pri tem izvršilno sodišče v sklepu iz 55a člena ZIP utemeljeno ni upoštevalo, v ugovoru zatrjevanega plačila v znesku 1.999,00 sit, saj se to plačilo ne nanaša na vtoževane račune. V sklepu iz 55a člena ZIP je izvršilno sodišče tudi ugotovilo, da je izvršilni sklep pravnomočen za celotne izvršilne stroške in iz pravdnega spisa izhaja, da le-ti niso bili predmet pravde. Tožeča stranka je zaradi upoštevanja plačila, ki ga je toženka zatrjevala v ugovoru, po določilu 313. člena ZOR obračunala natekle obresti ter plačilo poračunala z obrestnim zahtevkom, s presežkom pa poplačala in zato skrčila zahtevek za glavnico in sicer tako, da ni več zahtevala 92.171,10 sit - temveč le 85.254,80 sit z obrestmi od 6.8.1992 dalje in pravdne stroške. Pri navedenem skrčenju je tožnica verjetno upoštevala plačilo zneska 1.999,00 sit, ki pa se nanaša na račun štev. 961825, kateri pa ni predmet izvršilnega sklepa oziroma te pravde v kateri se ugotavlja veljavnost izvršilnega sklepa.

Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, s sklepom pa vzelo na znanje delni umik tožbe.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožena stranka s pobotom dne 6.8.1992 plačala (delno) tri vtoževane račune, ki so glasili na znesk 50.147,40 sit, na znesek 8.478,00 sit in znesek 37.176,80 sit ( plačano v višini 33.545,70 sit). Napačno pa je pravno stališče, da pobot oziroma večstranski pobot onemogoči upniku uporabo določila 313. člena ZOR. Tudi pobot terjatev med pravnimi osebami je plačilni promet, ki ga je evidentirala takratna SDK oz . sedaj Agencija RS za plačilni promet ... z evidenco na računu komitenta in z uporabo obrazca štev 42. (glej Navodilo o vsebini in uporabi obrazcev ... Ur.l.SFRJ štev.

51/84 oziroma sedaj veljavno Navodilo v Ur.l. RS štev.9/95). V prijavi za večstransko pobotanje navedba terjatve pomeni identifikacijo le-te in ne pomeni odpoved upnika pravici, da se z pobotom kot obliko plačila najprej poravnajo stroški, nato natekle obresti in slednjič tudi glavnica.

Iz določila 313. člena ZOR izhaja, da se v primeru, ko dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, najprej odplačajo stroški, nato natekle obresti in nazadnje tudi glavnica. Takšen redosled sledi iz samega zakona in ga lahko spremeni le volja upnika.

Upnikova navedba fakturnega zneska v prijavi za kompenzacijo ne pomeni odpoved pravici do poplačila v smislu 313. člena ZOR - temveč je identifikacijo terjatve, ki je sestavljena iz glavnice in v primeru plačilne zamude tudi pripadajočih obresti. V nobenem primeru pa nima dolžnik pravice izbirati, ali bo plačal najprej glavnico na primer s tem, da v bančnem nakazilu navede, da se le-to nanaša na glavnico. Tega ne more storiti tudi na posreden način, namreč, da bi ugovarjal zoper izvršilni sklep le glede glavnice (češ, da jo je plačal) in bi tako postal (naložitveni) izvršilni sklep pravnomočen - prav to pa je primer v tej zadevi. Zakonodajalec je tako uredil v 313. členu ZOR iz razloga, ker je v istem zakonu prepovedal anatocizem, dolžnik ki je v plačilni zamudi pa bi se lahko izognil sankciji - plačilu zamudnih obresti.

V konkretni zadevi je torej tožnik utemeljeno upošteval plačilo-pobot z dne 6.8.1992 za "pokritje" nateklih obresti, le da izračun ni povsem točen. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo zakonite zamudne obresti od vtoževanih fakturnih zneskov 50.147,40 in 8.478,00 in 37.176,80 od dneva zapadlosti do 6.8.1992 ter plačilo (s pobotom) v višini 92.171,10 štelo kot plačilo nateklih obresti od citirani treh terjatev.

V ponovnem postopku bo sodišče upoštevalo, da sedaj sporna glavnica ni več 92.171,10 sit ampak 85.254,80 sit. Nadalje pa bo odločilo, kako je z zahtevkom za obresti od zneska 1.999,00 sit (list. štev 14), ki ni bil predmet izvršilnega predloga in sklepa.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.