Jedro

Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljiščih, je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vrednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je zgrajene potem tudi uporabljal.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 4212/540, poslovna stavba površine 276 m2, in solastnica parc. št. 4212/231, dvorišče 665 m2, do nerazdeljene 1/10, obe vpisani v vl .št. 1829 k.o. ..., in je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice in solastninske pravice pri navedenih nepremičninah na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila pravnomočna sodba in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženke.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ni izkazala pridobitve pravice uporabe na vtoževanih nepremičninah, saj je tožena stranka pravico uporabe prenesla na graditelja, ta pa na tožečo stranko. Do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika je veljalo načelo superficies solo cedit in tudi v obravnavani zadevi zemljišče ni pravno in dejansko ločeno od zgradbe. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe Zakona o stavbnih zemljiščih, saj prav izdano lokacijsko in gradbeno dovoljenje predstavljata dokaz, da je graditelj imel pravico zemljišče uporabiti za gradnjo svojega objekta. Zmoten pa je tudi zaključek sodišč, da naj bi bil graditelj najemnik nepremičnine, na kateri je gradil, saj je zaradi izrecnega dovoljenja toženke, da lahko gradi, zemljišče kot družbeno sredstvo prešlo na graditelja tako po določbah ZSZ, kot po določbah ZZD, graditelj pa je na zemljišču pridobil pravico uporabe. Revidentka meni tudi, da bi moralo sodišče uporabiti določbe ZTLR. Navaja, da odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse in predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic ter pravice do zasebne lastnine. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni odločbo sodišča druge stopnje tako, da pritožbo toženke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus in ki ga na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): - pravni prednici tožeče stranke je bila kot najemnici dovoljena sanacija proizvodne hale ter postavitev prizidka, tudi na parc. št. 4212/231 (ki se je kasneje razdelila na parc. št. 4212/540 – poslovna stavba in parc. št. 4212/231 – dvorišče); - da se je z gradnjo pričelo leta 1992, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini in zaključilo 1999, ko je že bil sprejet Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97 s spremembami; ZLNDL); - lokacijsko dovoljenje je bilo izdano 29.10.2992, gradbeno dovoljenje 14.12.1992, uporabno dovoljenje pa 18.3.1999, vse za parc. št. 4121/142 in 4212/231 k.o. ...; - pravni prednik tožeče stranke je vedel, da gradi na tujem svetu, tožena stranka pa je s takšno gradnjo soglašala.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je presodilo, da je tožeča stranka lastninsko pravico na zemljišču z gradnjo pridobila originarno, poleg tega pa ima veljavni pravni naslov na podlagi kupoprodajne pogodbe kot nevknjiženi kupec in posestnik objekta, ki stoji na spornem zemljišču. Sodišče druge stopnje pa je odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni zatrjevala pridobitve pravice uporabe stavbnega zemljišča po Zakonu o stavbnih zemljiščih in kasneje lastninske pravice po ZLNDL. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa ni bilo niti ustrezne pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča po prej citiranih zakonih.

8. V skladu s tretjim odstavkom 180. člena ZPP tožeča stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni dolžna navajati, če pa jo je navedla, sodnik nanjo ni vezan. Pravo namreč pozna sodišče po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

9. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje je zmotna. Po 2. členu ZLNDL, ki ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih, postanejo nepremičnine lastnina pravnih ali fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe na dan uveljavitve zakona 25. 7. 1997 (7. člen ZLNDL). Novela ZLNDL (Uradni list RS, št. 59/01) je določila, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisana v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo opravi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL). Z vidika ZLNDL je bilo zato ključno vprašanje v sporni pravdni zadevi, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL.

10. Imetnik pravice uporabe družbene lastnine (prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) je bil v družbenolastninskem sistemu nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki so ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Pripadnost pravice uporabe je zato treba presojati po družbenopravnih predpisih o razpolaganju in uporabi družbene lastnine.

11. Za oceno, ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na zemljiščih je odločilno, da je objekte na teh zemljiščih gradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke ter da je zgrajene potem tudi uporabljal(1). Na podlagi izvedenih dokazov je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je tožeča stranka objekte gradila ob vednosti in izrecnem dovoljenju tožene stranke, saj ji je slednja v ta namen zemljišče dala v uporabo in ji kasneje izdajala tudi druga potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Enako pomembna je tudi ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke gradnjo dejansko izpeljal. V povezavi s kasnejšimi dogodki (izdaja vseh za gradnjo potrebnih upravnih dovoljenj in soglasij ter dovoljenj za uporabo, zlasti pa sama izgradnja in nato dolgoletna uporaba zgrajenih objektov) je zaključiti, da omenjena izvajanja predstavljajo podlago za pridobitev pravice uporabe. Namenska vezanost spornih zemljišč na pravnega prednika tožeče stranke ima tu skupaj z omenjenimi odločbami organov (lokacijsko, gradbeno dovoljenje) konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe.

12. Oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, je bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča - Uradni list SRS, št. 42/66)(2). Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na strani 7 obrazložitve odločbe navedlo, da je pravni prednik tožeče stranke vlogam za lokacijsko in gradbeno dovoljenje priložil najemno pogodbo, pogodbe o uskladitvi z.k. stanja in aneks, kar pomeni, da je izkazan veljavni način razpolaganja s stavbnim zemljiščem.

13. Ker je odločitev pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih razlogov materialnopravno zmotna, pritožba tožene stranke glede pripadajočega funkcionalnega zemljišča pa je ostala neizčrpana, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka.

14. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi odločba VS RS II Ips 553/2002. Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips 220/2004.