Jedro

Kljub pravnomočni odločitvi o dedovanju zapuščine tožnik kot dedič, kolikor je tak zahtevek uveljavljal že v zapuščinskem postopku, s tožbo lahko zahteva izročitev zapuščine, ki mu pripada iz naslova dedovanja. Tožnik zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 3. ter 4. točka I. dela sodbenega izreka ter II. del sodbenega izreka razveljavijo ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek, da je zapustnikova oporoka z dne 26.1.1999 neveljavna, da v zapuščino pok. F. J. spada 1/2 delež stanovanja št. 2 na L. 11 v L., katerega podeduje tožnik in mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere se bo vknjižil kot solastnik tega stanovanja do 2/10. Ugotovilo je, da je tožnik oba zahtevka uveljavljal v zapuščinskem postopku, kjer je bil napoten na pravdo. Pravde ni vložil, zato je zapuščinsko sodišče v izdanem in že pravnomočnem sklepu o dedovanju odločilo upoštevajoč, da oporoka ni sporna in da 1/2 stanovanja na L. 11 ne sodi v zapuščino. Svojo odločitev je oprlo na 220. čl. Zakona o dedovanju in štelo, da tožnika veže pravnomočen sklep o dedovanju in bi svoje zahtevke lahko uveljavil le, če bi obstajali razlogi za obnovo postopka.

Pritožuje se tožnik. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe. Meni, da pravica dokazovati skupno premoženje zakoncev in izvenzakonskih partnerjev nikoli ne zastara, ker gre za stvarnopravne zahtevke. Kot dedič ima pravico s tožbo uveljaviti svoje pravice. Trdi, da se tovrstna tožba lahko vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Meni, da ima tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pravico izpodbijati veljavnost oporoke.

Pritožba je delno utemeljena.

V prvem in drugem odstavku I. dela sodbenega izreka vsebovana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, vendar iz drugih razlogov, kot jih v sodbi navaja prvostopno sodišče. V pravdi zaradi ugotavljanja obsega zapuščine in veljavnosti oporoke so dediči enotni sosporniki - zaradi narave razmerja je spor mogoče rešiti samo na enak način za vse udeležence tega razmerja, torej enako za vse sodediče (196. čl. ZPP). Sodediči so zato nujni sosporniki - vsem udeležencem tega enotnega razmerja mora biti zagotovljena pravica do izjave, medtem ko v sporu poleg tožnika sodeluje le ena od dedinj. Zaradi zgrešene pasivne legitimacije je tožnikov zahtevek v prvem in drugem odstavku I. dela sodbe neutemeljen. Pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350 čl. ZPP).

V tretjem odstavku in posledično v četrtem odstavku I. dela vsebovano odločitev pa je treba razveljaviti. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo 5. odstavek 213. čl. Zakona o dedovanju, iz katerega je razvidno, da tožnik, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na katerega je bil napoten, ni prekludiran. Svoj zahtevek lahko uveljavlja tudi pozneje. Gre za izjemo od pravila, da pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (korektivna funkcija pravde). Tako stališče zagovarjajo tudi pravni teoretiki: dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, 1991, stran 209; dr. Vesna Rijavec, Dedovanje procesna ureditev, Gospodarski vestnik Ljubljana 1999, stran 254; Dr. Miran Kreč in Đuro Pavič, Komentar zakona o nasljeđivanju, Narodne novine Zagreb 1964, stran 746. Res pa je, da s svojim zahtevkom ne more posegati v pravnomočno sodno odločbo, ampak mora zahtevek oblikovati skladno z določbami stvarnega prava.

Tretji odstavek zahtevka bi ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu sodišča lahko predstavljal ustrezno podlago za odločanje sodišča o zahtevi, ki jo je tožnik po ugotovitvi prvostopnega sodišča postavil že v zapuščinskem postopku - torej, da mu kot zakonitemu dediču pripada del zapuščine. Tako tožbo tvori ugotovitveni in dajatveni del (ugotovitev dedne pravice in vzpostavitev stanja, ki ustreza ugotovljeni dedni pravici) - tožba na izročitev zapuščine kot dediču, podlaga pa ji je dedna pravica. Kljub pravnomočni odločitvi o dedovanju zapuščine pok. F. J. tožnik kot dedič, kolikor je tak zahtevek uveljavljal že v zapuščinskem postopku, z dediščinsko tožbo lahko zahteva izročitev zapuščine, ki mu pripada iz naslova dedovanja. Tožnik zahteva vzpostavitev takšnega stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnika (torej uskladitev dejanskega stanja s pravnim). Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica na stvari v trenutku, ko se uvede dedovanje za umrlim, če zakon ne določa drugače (36. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, sedaj enako določa 41. čl. Stvarnopravnega zakonika). Po 1. odstavku 132. čl. Zakona o dedovanju se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem, pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (načelo ipso iure dedovanja). V primeru dedovanja je torej pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, lastninska pavica za dediča pa nastane s trenutkom smrti zapustnika. Vprašanji obsega zapuščine in veljavnosti oporoke sta pri obravnavi takega zahtevka prejudicialni vprašanji.

Ker je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti dokaze, je 3. točka I. dela izpodbijane sodbe razveljavljena, posledično pa tudi izrek o stroških postopka (vsebovan v 4. točki I. dela in II. delu izreka). O stroških postopka bo odločalo sodišče prve stopnje na podlagi uspeha strank v postopku (154. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo(3. odstavek 165. čl. Zakona o pravdnem postopku ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. l. RS, št. 45/08).