Jedro

Bistvo prvega očitka, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, ni bilo v tem, da bi tožnik povzročil zamudo pri razkladu, temveč v tem, da je ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili disponenta glede nadaljevanja vožnje po prehodu meje in da o svoji odločitvi za spremembo načrtovane vožnje delodajalca sploh ni obvestil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ločilo med vprašanjem vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zamudo pri razkladu, ki ni bila dokazana, ter vprašanjem spoštovanja navodil delodajalca in dolžnostjo obveščanja, ki sta bili dokazani.

Tudi če je bil tožnik zaradi dolgotrajnega čakanja na meji utrujen in je ocenil, da nadaljnja vožnja ni varna, bi moral o tem obvestiti nadrejenega. Prav v takšnih nepredvidenih situacijah je obveščanje delodajalca bistven element delavčeve dolžne skrbnosti (36. člen ZDR-1). Zato okoliščina, da je bil počitek po njegovi subjektivni oceni potreben, ne more opravičiti popolne opustitve komunikacije z delodajalcem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da razmerje tožnika pri toženki dne 14. 9. 2023 ni prenehalo nezakonito, temveč še vedno traja do odločitve sodišča prve stopnje; zavrnilo je reparacijo ter denarno povračilo v znesku 6.016,80 EUR (I. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Tožnik zoper sodbo v I. točki izreka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Vztraja, da je toženka kršila določbe ZDR-1 glede zagovora in seznanitve s kršitvami, saj zaradi hospitalizacije po 23. 8. 2023 in bolniškega staleža 11. 9. 2023 ni imel možnosti udeležiti se zagovora, sodišče pa se do teh okoliščin ni opredelilo. Očita tudi, da je sodišče odločilo v korist toženke, čeprav posameznim njenim navedbam ni sledilo oziroma jih je štelo za neresnične. Nadalje zatrjuje, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage toženke ter dejansko stanje ugotavljalo na podlagi izpovedb prič, s čimer naj bi kršilo njegovo pravico do izjave. Po njegovem mnenju je sodišče ugotavljalo številna dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala, med drugim glede navodil tožniku, njegovega ravnanja ob utrujenosti, organizacije dežurnega telefona in komunikacije med strankama. Tožnik izpodbija ugotovitev, da je samovoljno skrajšal delovni čas oziroma povzročil zamudo pri razkladu. Navaja, da je po več kot 28 urah čakanja na meji zaradi utrujenosti napravil odmor zaradi zagotavljanja prometne varnosti ter da zamuda ni bila posledica njegovega ravnanja, temveč izključno gneče na meji. Meni tudi, da mu ni bilo znano, da bi moral o tem obvestiti dežurni telefon oz. da je tak telefon delodajalec sploh imel. Nadalje izpodbija dokazno oceno glede prič toženke in zatrjuje, da ni bilo razlogov za drugačno obravnavo izpovedbe njegove priče. V zvezi z dogodkom na kraju razklada navaja, da je sodišče brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo dejstva glede omejitve nosilnosti ceste, teže drugega tovornjaka in druge okoliščine ter nekritično sledilo navedbam toženke. Zanika, da bi bil ob prihodu žaljiv ali agresiven, in opozarja, da iz SMS-sporočil takšno ravnanje ne izhaja. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do SMS-sporočil predstavnika toženke, iz katerih naj bi izhajalo, da je od njega zahteval, naj takoj zapusti tovornjak. Po mnenju tožnika je ravnanje toženke nezakonito tudi zato, ker pred odpovedjo ni izvedla predpisanega postopka. Navaja, da bi bil lahko odškodninsko odgovoren, če bi tovornjak pustil brez nadzora v tujini, zato je imel pravico ostati v kabini do prihoda drugega voznika. Trdi, da mu je bilo naročeno, naj vzame svoje stvari in se znajde sam, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do dostojanstva. Nadalje zatrjuje, da je bil deležen povračilnih ukrepov zaradi izvrševanja pravice iz 34. člena ZDR-1, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Izpodbija tudi ugotovitev, da mu je bil pravočasno organiziran prevoz, saj naj bi mu bil ta ponujen šele potem, ko se je že sam odpravil proti kraju A. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 12. 9. 2023 toženka podala tožniku po prvi in drugi alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče je presojalo štiri očitke iz izredne odpovedi. Glede prvega očitka je ugotovilo, da je tožnik kršil izrecna navodila disponenta glede organizacije vožnje in počitkov, saj je po prečkanju srbsko-hrvaške meje samovoljno opravil daljši počitek in o tem ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral storiti. Takšno ravnanje je ocenilo kot najmanj hudo malomarno. Hkrati pa je ugotovilo, da toženka ni dokazala, da je prav zaradi tega ravnanja prišlo do enodnevne zamude pri razkladu oziroma do zatrjevane gospodarske škode, zato je bil prvi očitek utemeljen le delno. Glede drugega in tretjega očitka je sodišče ugotovilo, da je tožnik na kraju razklada odklonil vožnjo po zahtevnem dostopu, kar samo po sebi ni bilo odločilno, odločilno pa je bilo, da po izrecnih navodilih nadrejenih ni prepustil vozila drugemu vozniku, ki bi razklad izvedel namesto njega. Ugotovilo je, da se je tožnik zaprl v tovornjak, ga ni želel prepustiti drugemu vozniku, žaljivo in agresivno se je vedel do sodelavcev ter se nato samovoljno z naloženim tovornjakom odpeljal. Zato je štelo, da sta drugi in tretji očitek v bistvenem dokazana. V zvezi s četrtim očitkom je ugotovilo, da tožnik tudi po odhodu s kraja razklada ni upošteval nadaljnjih izrecnih navodil delodajalca in nadrejenega disponenta, naj vozilo ustavi na prvem parkirišču ob avtocesti, temveč je vožnjo samovoljno nadaljeval, s čimer je prišlo do prilastitve tovornega vozila skupaj s tovorom, saj je bilo toženki onemogočeno, da ga poseduje oz. z njim razpolaga. Pri tem se je tožnik zavedal, da vozilo in naložen tovor nista njegova last ter da ravna v nasprotju z navodili delodajalca. Sodišče je zato presodilo, da je tožnik naklepoma kršil svoje pogodbene obveznosti in da ima njegovo ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da so podani odpovedni razlogi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ob upoštevanju narave dela tožnika kot voznika tovornega vozila in ugotovljenih hujših kršitvah je presodilo tudi, da je bilo zaupanje med strankama v tolikšni meri porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče. Zato je zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, glede odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa navaja kot sledi.

6.Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, logične in medsebojno skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče v celoti preizkusiti. To velja tako glede vprašanj vročitve pisne obdolžitve, omogočitve zagovora, vročitve izredne odpovedi kot posameznih očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank, obrazložilo je, katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi katerih dokazov je do takšnih zaključkov prišlo ter zakaj posameznim navedbam tožnika ni sledilo. Sodba vsebuje jasne razloge glede obstoja odpovednega razloga ter pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Okoliščina, da se tožnik z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča ne strinja, še ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni ali med seboj v nasprotju.

7.Pravilna je presoja prvostopnega sodišča, da je toženka postopek izredne odpovedi izvedla zakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku pisna obdolžitev z vabilom na zagovor dne 5. 9. 2023 preko detektivke osebno vročena. Tega dejstva tožnik v pritožbi niti ne prereka. Na podlagi poročil detektivke in njene verodostojne izpovedbe je pravilno zaključilo, da je bil tožnik z vsebino pisanja seznanjen, čeprav njegovega prejema ni želel potrditi s podpisom. Pritožbena navedba, da tožnik ni imel možnosti, da se z očitki seznani, tako nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ker je bil zagovor razpisan za 11. 9. 2023, je imel tožnik na voljo tudi zakonsko predpisan rok za pripravo obrambe. Dejstvo, da je bil v bolniškem staležu, samo po sebi ne pomeni, da vročitev ni bila dopustna ali da zagovor ni mogel biti izveden. Bolniški stalež namreč sam po sebi ne izključuje možnosti udeležbe delavca na zagovoru ali podaje pisnega zagovora1. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik v času vročanja pisne obdolžitve in vabila na zagovor v bolniškem staležu ter se je do tožnikovih navedb v zvezi z navedenim tudi opredelilo v točki 8, vendar jim pravilno ni pripisalo odločilne teže.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bila tožniku dne 14. 9. 2023 zakonito vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi skladnih izpovedb prič in listinske dokumentacije je utemeljeno zaključilo, da se je tožnik z odpovedjo seznanil, njen sprejem pa odklonil. Zato je pravilno uporabilo določbe ZDR-1 o odklonitvi vročitve.

9.Neutemeljena je pritožbena trditev, da naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva na podlagi izpovedi prič in mimo trditvene podlage toženke. Iz navedb toženke v postopku jasno izhaja, da je ta zatrjevala, da tožnik ni upošteval navodil disponentov glede organizacije vožnje in počitkov, da je samovoljno opravil daljši počitek, da o tem ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral storiti, ter da je zaradi takšnega ravnanja prišlo do motenj v organizaciji prevoza. Dejstva, kdo je tožniku dajal navodila, kakšna so bila ta navodila, na kakšen način je bila pri toženki organizirana komunikacija z vozniki, kdo je bil v konkretnem času zadolžen za sprejem obvestil voznikov ter kako je potekala komunikacija med tožnikom in predstavniki toženke po prehodu meje, ne predstavljajo samostojne dejanske podlage ugovorov toženke, temveč konkretizacijo in dokazno razčlenitev že zatrjevanih dejstev. Sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo novih dejstev mimo navedb strank, temveč je v okviru izvedenega dokaznega postopka ugotavljalo okoliščine, ki so bile pomembne za presojo utemeljenosti očitka o neupoštevanju navodil delodajalca in opustitvi dolžnega obveščanja. Prav tako okoliščine glede ravnanja B.B. ob prihodu v službo, obstoja dežurnega telefona in časa, ko je bil tožnik kontaktiran, niso bile odločilna dejstva zunaj trditvene podlage, temveč del dokazne ocene glede vprašanja, ali je imel tožnik možnost in dolžnost obvestiti delodajalca o spremembi načrtovane vožnje ter ali je to dolžnost opustil. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sodišče odločalo mimo trditvene podlage toženke. Razpravno načelo ni bilo kršeno niti tožnikova pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razpravno načelo namreč sodišču ne preprečuje, da iz zatrjevanih okoliščin po izvedenem dokaznem postopku ter oceni dokazov ugotovi obstoj pravno odločilnega dejstva, ki ga stranki sami nista posebej izpostavili, če tak zaključek še vedno temelji na dejstvih, ki so bila predmet njune trditvene podlage. Tožnik je tudi sicer imel možnost pričam postavljati vprašanja in se do njihovih izpovedb opredeliti, zato tudi v tem pogledu njegova pravica do izjave ni bila okrnjena. Tožnik v pritožbi v resnici kot "nova dejstva" označuje predvsem podrobnosti, s katerimi je sodišče ugotavljalo že zatrjevani odpovedni očitek.

10.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, s katerimi tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. To je vestno in skrbno ocenilo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj in prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo posameznim pričam. Pri tem ni nekritično sledilo navedbam toženke in njenim pričam, kar potrjuje že dejstvo, da prvega očitka iz izredne odpovedi ni sprejelo v celoti, temveč je ugotovilo, da toženka ni dokazala zatrjevane enodnevne zamude pri razkladu in s tem povezane škode. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da okoliščina, da sodišče posameznim navedbam stranke ne sledi, sama po sebi ne pomeni, da je celotna njena izpovedba oziroma vse njene navedbe neverodostojne. Sodišče je dolžno presoditi vsak dokaz posebej in lahko posameznemu dokaznemu viru verjame v enem delu, v drugem pa ne, če za to navede razumne in življenjsko sprejemljive razloge. Prav to je storilo tudi v obravnavani zadevi. Kljub temu, da ni sledilo vsem navedbam toženke glede vseh očitanih okoliščin, je na podlagi skladnih izpovedb več prič, listinske dokumentacije in drugih izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da so bile dokazane tiste kršitve, ki so predstavljale bistvo odpovednega razloga, zlasti neupoštevanje navodil delodajalca, zavrnitev predaje vozila drugemu vozniku ter nadaljnje samovoljno ravnanje s tovornim vozilom in tovorom. Zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zaradi delne neutemeljenosti posameznih navedb zavrniti tudi vse ostale navedbe in dokaze toženke, ni utemeljen.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je drugače obravnavalo priče toženke in pričo C.C., čeprav tudi nekatere priče toženke niso bile neposredno prisotne ob vseh spornih dogodkih. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče svoje dokazne ocene ni oprlo zgolj na vprašanje neposredne prisotnosti pri posameznem dogodku, temveč na vsebino izpovedb, njihov izvor ter njihovo skladnost z ostalimi izvedenimi dokazi. Priča C.C. ob spornih dogodkih ni bila prisotna, o njih je vedela le tisto, kar ji je povedal tožnik v telefonskih pogovorih. Njena izpovedba je zato predstavljala posredno povzemanje tožnikovih navedb in ni izvirala iz lastnih zaznav. Nasprotno pa izpovedbe prič D.D., E.E. in B.B. glede okoliščin organizacije dela, komunikacije s tožnikom, danih navodil in ravnanja toženke niso temeljile na posredovanih informacijah, temveč na njihovem lastnem sodelovanju pri organizaciji prevoza in komunikaciji s tožnikom. Poleg tega sodišče svoje odločitve glede dogodkov na kraju razklada ni oprlo prvenstveno na njihove izpovedbe, temveč predvsem na izpovedbi neposredno prisotnih prič F.F. in G.G., ki niti nista oz. nista bila zaposlena pri toženi stranki in ki ju je ocenilo kot prepričljivi in medsebojno skladni. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče brez razumnih razlogov različno vrednotilo dokazno moč posameznih prič. Razlika v dokazni oceni izhaja iz različne spoznavne podlage njihovih izpovedb ter njihove skladnosti z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

1.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo v nasprotju samo s seboj stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka ob pravočasnem obvestilu lahko reorganizirala prevoz in zagotovila pravočasen prihod tovornega vozila, hkrati pa ugotovitev, da tožnik tudi ob doslednem upoštevanju navodil ne bi mogel pravočasno prispeti do mejnega prehoda v kraju H. Pritožba spregleda, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik zaradi samovoljno opravljenega počitka povzročil enodnevno zamudo pri razkladu ali škodo toženki. Nasprotno, izrecno je ugotovilo, da toženka tega dela prvega odpovednega očitka ni dokazala. Zato vprašanje, ali bi bilo mogoče s pravočasno reorganizacijo prevoza zagotoviti pravočasen razklad, za presojo obstoja ugotovljene kršitve ni bilo odločilno.

2.Bistvo prvega očitka, ki ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, ni bilo v tem, da bi tožnik povzročil zamudo pri razkladu, temveč v tem, da je ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili disponenta glede nadaljevanja vožnje po prehodu meje in da o svoji odločitvi za spremembo načrtovane vožnje delodajalca sploh ni obvestil. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ločilo med vprašanjem vzročne zveze med ravnanjem tožnika in zamudo pri razkladu, ki ni bila dokazana, ter vprašanjem spoštovanja navodil delodajalca in dolžnostjo obveščanja, ki sta bili dokazani. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da tožnik svojega delovnega časa ni samovoljno skrajšal. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik po prehodu srbsko-hrvaške meje izrecno navodilo, da vozi proti kraju H. toliko časa, kolikor mu to dopuščajo predpisi o delovnem času in počitkih, nato pa opravi počitek. Namesto tega je že po eni uri in dvaintridesetih minutah vožnje sam sprejel odločitev o deveturnem počitku, čeprav je imel po lastnih navedbah možnost komuniciranja s predstavniki toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi moral v primeru utrujenosti o tem obvestiti delodajalca in mu omogočiti, da se z nastalo situacijo seznani ter ustrezno organizira nadaljnji potek prevoza.

3.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da utrujenost sama po sebi ne izključuje dolžnosti obveščanja delodajalca. Tudi če je bil tožnik zaradi dolgotrajnega čakanja na meji utrujen in je ocenil, da nadaljnja vožnja ni varna, bi moral o tem obvestiti nadrejenega. Prav v takšnih nepredvidenih situacijah je obveščanje delodajalca bistven element delavčeve dolžne skrbnosti (36. člen ZDR-1). Zato okoliščina, da je bil počitek po njegovi subjektivni oceni potreben, ne more opravičiti popolne opustitve komunikacije z delodajalcem.

4.Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da za obstoj dežurnega telefona ni vedel oziroma da mu ni bilo naročeno, naj ga uporablja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb D.D., B.B., I.I., pa tudi tožnika ugotovilo obstoj ustaljene prakse, po kateri so vozniki o spremenjenih okoliščinah na poti obveščali disponente oziroma dežurno osebo. Pritožba tej dokazni oceni ne nasprotuje z nobenimi konkretnimi argumenti, temveč zgolj ponavlja tožnikovo drugačno subjektivno razumevanje svojih obveznosti. Tudi sicer pa je bistveno, da je bil tožnik dolžan delodajalca obvestiti o okoliščinah, ki vplivajo na izvedbo prevoza, ne glede na to, ali bi to storil preko dežurnega telefona ali na drug ustrezen način.

5.Pritožbeno poudarjanje, da je bila za zamudo odgovorna gneča na meji med Srbijo in Hrvaško, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje te okoliščine ni spregledalo, saj ni ugotovilo, da bi bila zamuda pri razkladu posledica tožnikovega ravnanja. Kljub temu pa je pravilno zaključilo, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti s tem, ko je samovoljno odstopil od prejetih navodil in o tem ni obvestil delodajalca, zaradi česar mu je mogoče očitati najmanj hudo malomarnost.

6.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejanske ugotovitve glede dogodkov na kraju razklada dne 23. 8. 2023. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da prometni znak za omejitev skupne mase 6 ton ni veljal za dovozno cesto, po kateri bi moral tožnik pripeljati do mesta razklada. Takšna ugotovitev ne temelji zgolj na izpovedbah prič toženke, temveč tudi na fotografijah, ki jih je predložil sam tožnik. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik ob vpogledu v fotografije sam potrdil, da se znak za omejitev ni nahajal na dovozni cesti, po kateri bi moral nadaljevati vožnjo. Zato pritožbeno sklepanje, da bi morala za ožjo cesto logično veljati enaka ali strožja omejitev, predstavlja zgolj domnevo brez podlage v izvedenih dokazih.

7.Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage glede sledi na zelenici in madežev na cesti. Sodišče teh okoliščin ni prezrlo, temveč jih je izrecno obravnavalo in na podlagi izpovedb neposredno prisotnih prič F.F. in G.G. ugotovilo, da sledovi na zelenici niso nastali zaradi poškodovanja vozila ali nevarnosti vožnje, temveč zaradi običajnega manevriranja pri zavijanju, madeži na cesti pa zaradi dolivanja goriva drugemu vozilu. Te ugotovitve niso bile sprejete mimo trditvene podlage, ampak na podlagi dokazov, izvedenih prav zaradi presoje tožnikovih navedb, da dostop do gradbišča ni bil varen.

8.Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče brez listinskih dokazov ugotavljalo težo tovora. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da teža tovora za odločitev ni bila odločilna okoliščina, saj je sodišče ugotovilo, da za dovozno cesto ni veljala nobena omejitev skupne mase. Zato se vprašanje natančne teže tovora niti ni izkazalo za pravno odločilno. Poleg tega je sodišče ugotovitev o primerljivosti tovora oprlo na skladne izpovedbe prič, ki so bile neposredno seznanjene z izvedbo prevoza in razklada.

9.Neutemeljen je očitek, da naj bi sodišče nedopustno širilo trditveno podlago glede navodila, da naj bo tožnik na kraju razklada ob 5.30 uri. Toženka je zatrjevala, da je bila takšna zahteva naročnika oz. da je bilo tako dogovorjeno z vodjem gradbišča. Okoliščina, zakaj je bilo tožniku naročeno, naj prispe zgodaj zjutraj, predstavlja zgolj konkretizacijo teh navedb in ne novo odločilno dejstvo. Na podlagi izpovedb prič je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil zgodnji prihod povezan z zahtevnostjo dostopa in organizacijo razklada (pripravljalna dela), ne pa z domnevnim šikaniranjem tožnika.

10.Neutemeljeno pritožba izpodbija tudi ugotovitev, da se je tožnik do I.I. in drugih udeležencev vedel žaljivo oziroma agresivno. Sodišče te ugotovitve ni oprlo zgolj na SMS-sporočila, temveč na celovito dokazno oceno izpovedb prič, zlasti F.F. in G.G., ki sta bila neposredno prisotna na kraju dogodka. Dejstvo, da iz SMS-sporočil ne izhajajo vse verbalne izjave, ki so bile po ugotovitvah sodišča izrečene ob osebnih stikih na kraju razklada, še ne pomeni, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z listinsko dokumentacijo.

11.Neutemeljen je tudi očitek, da izpovedbi F.F. in G.G. nista zajeti v trditveni podlagi toženke. Toženka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožnik zavrnil predajo vozila drugemu vozniku, da ni želel izstopiti iz vozila ter da se je do drugih udeležencev dogodka vedel neprimerno. Izpovedbi navedenih prič sta bili izvedeni prav zaradi dokazovanja teh zatrjevanih dejstev. Njuna izpovedba zato ne predstavlja nedopustnega širjenja trditvene podlage, temveč dokaz o že zatrjevanih okoliščinah. Prav tako ni odločilno pritožbeno poudarjanje, da je G.G. prejšnji dan drugemu vozniku pomagal pri manevriranju. Sodišče prve stopnje temu dejstvu ni oporekalo, temveč ga je upoštevalo kot enega izmed razlogov za zaključek, da je bil dostop zahteven, vendar izvedljiv. Prav okoliščina, da je bil G.G. pripravljen pomagati tudi tožniku in po potrebi sam prevzeti vožnjo do mesta razklada, dodatno potrjuje pravilnost ugotovitve, da je obstajala realna možnost izvedbe razklada, ki jo je tožnik preprečil s svojim ravnanjem.

12.Neutemeljena je nadalje navedba, da se sodišče ni opredelilo do SMS-sporočil, iz katerih naj bi izhajalo, da je predstavnik toženke od tožnika zahteval, naj zapusti tovornjak. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do dostojanstva pri delu. Sodišče se je do te komunikacije opredelilo in jo vsebinsko upoštevalo. Navodilo delodajalca, naj delavec zapusti vozilo, prevzame osebne stvari in omogoči drugemu usposobljenemu vozniku izvedbo razklada, samo po sebi ni bilo protipravno. Takšna zahteva je bila povezana z organizacijo nadaljnjega dela in izvedbo razklada, ne pa z namenom poniževanja ali šikaniranja tožnika. Pritožbene navedbe v tej smeri zato ne vzbujajo dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Dejstvo, da ni bilo dokazano, da bi se tožnik v vozilo zaklenil, na odločitev ne vpliva, saj bistvo kršitve ni bilo v zaklepanju vozila, temveč v zavračanju zakonitih navodil delodajalca in onemogočanju izvedbe delovnega procesa.

13.Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da bi bil tožnik odškodninsko odgovoren, če bi ravnal po navodilih delodajalca. Delodajalec je organiziral nadaljnje izvajanje prevoza in razklada ter določil drugega usposobljenega voznika za dokončanje naloge. Tožnik zato ni imel podlage, da bi samovoljno prevzel odločanje o nadaljnjem ravnanju z vozilom in tovorom v nasprotju z navodili delodajalca. Prav tako se tožnik ne more uspešno sklicevati na zatrjevano okoliščino, da mu delodajalec ni nemudoma organiziral prevoza nazaj v kraj A. Sodišče je pravilno ugotovilo, da mu je tožena stranka prevoz zagotovila, vendar ga tožnik ni izkoristil. Poleg tega bi se, če bi ravnal skladno z navodili delodajalca, po opravljenem razkladu tovora v kraj A. lahko vrnil s praznim tovornjakom, kar je bilo tudi predvideno.

14.Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožnik zgolj izvrševal pravico do odklonitve dela. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženka izredne odpovedi ni oprla na samo odklonitev vožnje po zahtevnem dostopu, temveč na nadaljnje ravnanje tožnika po tej odklonitvi, zlasti na njegovo zavračanje predaje vozila drugemu vozniku in neupoštevanje navodil delodajalca.

15.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ob upoštevanju narave tožnikovega dela ni mogoče prezreti, da je bistvo ugotovljenih kršitev prav zavračanje navodil delodajalca in samovoljno odločanje o ravnanju z njegovim premoženjem. Takšno ravnanje neposredno posega v temelje delovnega razmerja in upravičeno povzroči izgubo zaupanja delodajalca v delavca. Delodajalec od voznika, ki samostojno opravlja prevoze in razpolaga z vozilom ter tovorom, ne more razumno pričakovati zgolj strokovne usposobljenosti za vožnjo, temveč tudi spoštovanje organizacije dela in navodil nadrejenih. Ko delavec zavestno ravna v nasprotju s temi navodili in si kljub prepovedi samovoljno prilasti odločanje o nadaljnji uporabi vozila in tovora, je zaupanje porušeno v tolikšni meri, da nadaljnje sodelovanje ni več mogoče.

16.Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa ne glede na izid spora nosi tudi toženka, kot delodajalec (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1).

-------------------------------

1Prim. VSRS, opr. št. VIII Ips 204/2013, VIII Ips 153/2006 in druge.