Jedro

Zgolj golo dejstvo, da so člani Komisije za pravniški državni izpit (izpraševalci pri PDI) tudi sodniki tega sodišča (za kar dobijo tudi plačilo), ne vzbuja nikakršnega dvoma v objektivno nepristranskost sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Upr 3/2020 z dne 10. 2. 2021).

Tožnik je bil s tem, da mu je bil g. A. A. določen za predsednika komisije za PDI, seznanjen že pred opravljanjem tega izpita, kljub temu pa njegove izločitve (sledeč upravnemu spisu) tedaj ni predlagal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 6060-577/2012/14 z dne 23. 9. 2019 (v nadaljevanju odločba z dne 23. 9. 2019). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil z odločbo z dne 23. 9. 2019 tožniku dovoljen pristop k pravniškemu državnemu izpitu (v nadaljevanju PDI), in sicer k pisnemu delu izpita 7. 10. 2019 in 8. 10. 2019 ter k ustnemu delu izpita dne 7. 11. 2019, pred izpitno komisijo iz mesečnega razporeda, v kateri je bil (poleg ostalih članov) A. A. kot namestnik predsednika. Tožnik je obnovo navedenega postopka predlagal iz razlogov po 1. in 6. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlog za obnovo se v delih pod točkama I.a in I.b nanaša na sklepe Upravnega sodišča, zato je toženka predlog v tem delu v odločanje odstopila naslovnemu sodišču, sama pa je odločala o predlogu v delu pod točko I.c. Tožnik v predlogu zatrjuje, da je iz odgovora na tožbo A. A. v zadevi, I U 1823/2019, tega sodišča moč razbrati, da omenjeni priznava, da je imel že pred prvo prijavo tožnika k PDI odločilen vpliv k temu, da bo tožniku dvakrat zapored določen kot predsednik izpitne komisije. Tožnik pred prvim in drugim pristopom k PDI ni poznal in ni vedel, kdo je A. A., in na dan ustnega dela PDI ni mogel uveljavljati nobenega razloga za njegovo izločitev. Predlog za obnovo opira na sklep Upravnega sodišča, št. Su 455/2020-4, o izločitvi sodnice mag. B. B. iz sojenja v zadevi, I U 1109/2019. Navedena sodnica je tudi izpraševalka pri PDI, A. A. pa bi moral poznati izločitveni razlog po 4. točki 35. člena ZUP. Toženka in naslovno sodišče sta neposredno povezana, prav tako pa je z njima povezan A. A., zato bi bilo treba upoštevati določbe 36. in 37. člena ZUP, ki se nanašajo na izločitev uradne osebe.

2. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 1. točki 260. člena ZUP toženka meni, da med odločanjem v zvezi z izločitvijo sodnice iz sojenja v konkretnem upravnem sporu in odločanjem o imenovanju izpitne komisije za PDI ni mogoče postaviti enačaja. Gre za dve različni dejanski stanji, ki zahtevata vsaka svojo pravno opredelitev, med njima ni povezave. Iz navedenega izhaja, da sklep Upravnega sodišča ne predstavlja dejstva ali dokaza, ki bi v upravnem postopku v zvezi z dovolitvijo pristopa k PDI in imenovanjem izpitne komisije lahko vodil k drugačni odločitvi. V zvezi z obnovitvenim razlogom po 6. točki 260. člena ZUP pa toženka pojasnjuje, da so uradne osebe, ki so pooblaščene za vodenje in/ali odločanje v upravnem postopku in ki so odločale o dovolitvi tožnikovega pristopa k PDI, poimensko navedene na odločbah z dne 17. 5. 2019 (prva dovolitev pristopa k PDI) in z dne 23. 9. 2019. Namestnik predsednika izpitne komisije ni sodeloval pri izdaji odločb, temveč je bil z njima (skupaj z drugimi člani) imenovan v izpitno komisijo. Ker ni sodeloval kot uradna oseba pri izdaji navedenih odločb, ni mogel vplivati na to, kateremu kandidatu bo določen za izpraševalca, zato po mnenju toženke ni izkazan niti s tem povezan obnovitveni razlog. Toženka pojasnjuje še, da je skladno z ustavnopravnim načelom delitve oblasti sama del izvršilne veje oblasti, naslovno sodišče pa del sodne veje oblasti. Toženka na sodne odločitve nima vpliva.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je izpodbijano odločbo izdala dr. C. C., postopek je vodila D. D. Iz Seznama uradnih oseb, pooblaščenih za vodenje ali odločanje v upravnem postopku, izhaja, da je bilo dr. C. C. podano pooblastilo za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji, št. 1002-31/2017/232 z dne 20. 9. 2018, iz izpodbijane odločbe pa, da je to izdala po pooblastilu ministra, št. 1002-38/2012/413. Navedeno protislovje pri tožniku zastavlja vprašanje, po katerem pooblastilu je dr. C. C. izdala izpodbijano odločbo. Prav tako se zastavlja vprašanje, ali je ga. D. D. sploh opravila strokovni izpit za vodenje upravnega postopka ter ali izpolnjuje pogoje zahtevane izobrazbe za vodenje postopkov po Uredbi o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (v nadaljevanju Uredba).

4. Tožnik se ne strinja s stališčem toženke, da se njegov predlog v točkah I.a in I.b nanaša na sklepe naslovnega sodišča, ter s posredovanjem tega dela predloga v odločanje naslovnemu sodišču. Toženka tako sploh ni odločila o predlogu po 1. točki 260. člena ZUP, ki je v neposredni povezavi s 6. točko istega člena. Toženka tudi ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na 22. člen Ustave ter izpostavlja, da je za pošten postopek bistveno, da se ima oseba, katere položaj je predmet postopka, oziroma oseba, ki je prizadeta s postopkom, možnost seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, in da do njih sprejme stališče. Sestavni del poštenega postopka je tudi jamstvo nepristranskega odločanja, v zvezi s katerim se tožnik sklicuje na 23. člen Ustave in odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-217/15-13 z dne 7. 7. 2016. Izpostavlja, da je s tem povezana izhodišča treba upoštevati v vseh postopkih, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, ne zgolj v sodnih postopkih. Toženka je pavšalno omenila nesodelovanje g. A. A. pri izdaji izpodbijane odločbe, ni pa predložila nobenega dokaza, na kakšen način je bil ta postavljen tožniku kot predsednik izpitne komisije na podlagi odločbe z dne 23. 9. 2019. Tožnik sodišču predlaga, da toženko pozove k predložitvi vseh listin o tem in ji za to določi rok. S pridobitvijo navedenih listin se bo dokazalo, ali je utemeljeno zatrjevanje tožnika, da bi g. A. A. moral biti izločen, ker je sodeloval pri izdaji odločbe z dne 23. 9. 2019. Prav tako tožnik sodišču predlaga, da ga zasliši, ker bo lahko povedal, da je g. A. A. sovražno nastopil dne 7. 11. 2020 pri ustnem delu PDI, ter da zasliši dr. C. C. in E. E., ki bosta znali podrobno opisati, kako sta določili g. A. A. kot predsednika izpitne komisije. Tožnik je v predlogu za obnovo zatrjeval, da je na pristranskost odločanja o izdaji odločbe z dne 23. 9. 2019 vplivala dvojna vloga „tožene stranke“, saj je g. A. A. najprej odločilno vplival, da bo predsednik komisije tožniku drugič zapored, nato pa je bil tudi dne 7. 11. 2020 v vlogi predsednika izpitne komisije pri ustnem delu PDI. G. A. A. je v 4. tč. na 2. strani odgovora na tožbo v zadevi tega sodišča, I U 1823/2019, navedel: „Pred začetkom ustnega dela je bila tožeča stranka vprašana, če ima kakšne pomisleke glede sestave izpitne komisije. Ker jih ni imela, njeno sedanje nasprotovanje z vidika nepristranskosti komisije ne more imeti nobenega učinka.“ Navedeno pomeni kršitev 36. in 37. člena ZUP, česar pa „tožena stranka“ ni upoštevala, ampak je celo aktivno vplivala na svojo udeležbo pri ustnem delu PDI. Tožnik je med potekom ustnega dela PDI ugotovil, da je g. A. A. „blefiral z vprašanji in ocenjevanji odgovorov. Znanje A. A. je ostalo nekje daleč v SFRJ, če ga je sploh kdaj imel. Vsak odgovor je ocenil kot nepravilen, še preden je tožeča stranka sploh odprl usta, da bi spregovoril. A. A. se je specializiral kot tožilec pri uničevanju razrednega sovražnika. Za destrukcijo pa ni potrebno pravno znanje“. Tožnik poudarja tudi, da g. A. A. ni več izpraševalec pri PDI, kar pomeni, da priznava svojo aktivno vlogo pri tem, da je bil tožniku dvakrat zaporedoma določen kot predsednik izpitne komisije. Glede na opisano časovno in vsebinsko povezanost je po mnenju tožnika očitno, da gre v obravnavani zadevi za okoliščine, ki lahko prizadanejo videz nepristranskosti odločanja v javnosti oziroma povzročijo razumen dvom o njem. Tožnik meni, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega odločanja, s tem pa pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave. Okoliščina, da je Republika Slovenija relativno majhna država, kjer so poznanstva ali povezave med udeleženci postopka bolj pogosti, v nobenem primeru ne more upravičiti odstopa od temeljnih procesnih jamstev, ki jih zahteva pošten postopek. Nepristranskost odločanja je namreč eden izmed najpomembnejših vidikov poštenega postopka. Motiv določitve g. A. A. za predsednika izpitne komisije dvakrat zapored je bila sovražnost do tožnika, ker ne razmišlja ideološko v isti smeri, kot bi bilo potrebno.

5. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za obnovo postopka, podredno pa, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V obeh primerih zahteva tudi, da sodišče toženki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je na izpodbijani odločbi pomotoma navedena napačna številka pooblastila dr. C. C. Tožnik pravilno ugotavlja, da bi moralo biti navedeno pooblastilo, št. 1002-31/2017/232 z dne 20. 9. 2018. Ker gre pri navedbi številke za očitno pomoto, podpisnica izpodbijane odločbe pa ima ustrezno pooblastilo za odločanje, ta napaka ne more predstavljati kršitve pravil postopka in s tem vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe. Toženka dalje pojasnjuje, da je bilo javni uslužbenki, ki je vodila postopek do izdaje izpodbijane odločbe, izdano pooblastilo, št. 1002-31/2017/254 z dne 13. 11. 2008. Podatke o izobrazbi javne uslužbenke in priznavanju izpita skladno z Uredbo hrani toženkina kadrovska služba, toženka jih lahko (na poziv sodišča) tudi predloži. Člane izpitne komisije se posameznemu kandidatu za PDI določi tako, da se s seznama članov izpitne komisije, ki so imenovani z odločbo ministra, najprej izloči tiste člane, ki pripravljajo in ocenjujejo pisno nalogo na izpitnem roku, v katerem kandidat opravlja pisni del izpita – ti namreč ne morejo biti izpraševalci na ustnem delu izpita. Izmed preostalih članov računalniška aplikacija kandidatu naključno izbere izpitno komisijo. Tožniku je bil na ta način dvakrat za predsednika izpitne komisije določen g. A. A., vendar gre poudariti, da je tožnik pri prvem opravljanju PDI opravljal le pisni del izpita, pri katerem je bil neuspešen in zato ni pristopil k ustnemu delu izpita. Tožnik je ustni del izpita pred izpraševalcem g. A. A. opravljal le enkrat, pri drugem pristopu k PDI. Toženka pojasnjuje še, da predlagani priči (ga. E. E. in dr. C. C.) glede načina določanja izpitne komisije ne bi mogli izpovedati nič več ali drugače, kot že navedeno, zato ocenjuje, da izvedba glavne obravnave in njuno zaslišanje za sprejem odločitve v tej zadevi nista potrebna. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Sodišče je dne 15. 12. 2022 v zadevi opravilo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno) in toženka (po pooblaščenki). Tožnik je na glavni obravnavi dodatno izpostavil, da je šikaniran, da je toženka v vlogi izvršitelja, ki je postavila g. A. A., v kakšni vlogi je bil g. A. A. postavljen s strani toženke tožnik ne ve, zato je tudi vložil tožbo. Mu je pa splošno znano, kdo je g. A. A., kar je navedel tudi v predlogu za obnovo. Zaradi vsega tega se poslabšuje tudi njegovo zdravstveno stanje, prikrajšan je njegov ugled. Toženka je na glavni obravnavi dodatno izpostavila, da gre v predmetni zadevi za izredno pravno sredstvo, kjer so razlogi za izpodbijanje dokončnih in pravnomočnih odločb taksativno določeni in jih je treba obravnavati restriktivno. Meni, da niti po 1. niti po 6. točki 260. člena ZUP obnovitveni razlogi v tej zadevi niso podani.

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listini, ki sta priloga tožbe na list. št. A1 in A2, v listini, ki sta prilogi odgovora na tožbo na list. št. B1 in B2, ter v listine v upravnem spisu zadeve. Dokazne predloge tožnika po njegovem zaslišanju, po zaslišanju prič E. E. in C. C. ter po vpogledu v listine o tem, kako je bil g. A. A. postavljen kot namestnik predsednika izpitne komisije na podlagi odločbe z dne 23. 9. 2019, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 20. člena ter na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot nedopustne – navedenih dokaznih predlogov tožnik ni podal že v postopku izdaje upravnega akta, tega pa po presoji sodišča tudi ni uspel upravičiti. Tožnik je na glavni obravnavi s tem v zvezi navajal, da navedenih dokaznih predlogov prej ni podal, ker je šele 23. 9. 2020 prejel sklep Upravnega sodišča o izločitvi sodnice mag. F. F. iz odločanja v predmetni zadevi pri tem sodišču. To povezuje z g. A. A., ki je ravno tako povezan s toženko, je znana oseba, ki je bil sekretar, odvetnik toženke in ima odločilen vpliv v pravosodju v Republiki Sloveniji. Tožnik pričakuje, da sodijo sodniki, ki niso izpraševalci pri PDI. Sodišče pojasnjuje, da je tožnik s sklepom tega sodišča, št. Su 455/2020-4 z dne 22. 9. 2020 (ki se sicer nanaša na izločitev sodnice mag.B. B. iz odločanja v zadevi I U 1109/2019), razpolagal že v času podaje predloga za obnovo postopka, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano odločbo – na ta sklep se (med drugim) v predlogu namreč izrecno sklicuje. Prejem navedenega sklepa tako ne utemeljuje tožnikovega navajanja novih dokazov v tožbi. Kolikor se tožnikova utemeljitev nanaša na izločitev sodnice mag. F. F. od odločanja v predmetni zadevi, pa je bilo tako o predlogu sodnice za izločitev (sklep, št. Su 656/2020-1 z dne 2. 12. 2020), kot o zavrženju tožnikovega predloga za sodničino izločitev (sklep, št. Su 646/2020-6 z dne 28. 12. 2020), odločeno po tem, ko je tožnik že vložil tožbo in v njej predlagal prej opredeljene nove dokaze. Tudi s sklicevanjem na prejem sklepa o izločitvi sodnice mag. F. F. tako ne uspe utemeljiti, zakaj v tožbi predlaganih novih dokazov (ki so bili predlagani še pred njegovim prejemom tega sklepa) ni predlagal že v času postopka izdaje izpodbijane odločbe. Slednjega po presoji sodišča tožnik ne uspe utemeljiti niti s sklicevanjem na potek PDI in domnevne pomanjkljivosti s tem v zvezi (navedbe, da se PDI ni snemal, tožnikovi odgovori pa na zapisniku niso zabeleženi), na nesmiselnost vlaganja pravnih sredstev za vsako zadevo ter z očitki o zaroti toženke in g. A. A. proti njemu. Tudi te navedbe namreč ne utemeljujejo, zakaj tožnik novih dokazov, ki jih je predlagal šele v tožbi, ni predlagal že v času postopka v zvezi z izpodbijano odločbo.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnik v tožbi najprej izpostavlja protislovje med objavljenim podatki o pooblastilu dr. C. C. za odločanje ter številki pooblastila, ki je na izpodbijani odločbi. Dvomi tudi, ali je bila ga. D. D. pooblaščena za vodenje postopka, ali ima ustrezno izobrazbo ter ali je opravila zahtevan strokovni izpit. 11. Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da iz Seznama uradnih oseb, pooblaščenih za vodenje in in/ali odločanje v upravnem postopku, ki ga je k tožbi predložil že tožnik (priloga na list št. A2), izhaja, da je bilo dr. C. C. podeljeno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji z delovnega področja Centra za izobraževanje v pravosodju, št. 1002-31/2017/232 z dne 20. 9. 2018. To je skladno tudi s samim pooblastilom dr. C. C., ki ga je toženka predložila v spis kot prilogo odgovora na tožbo (na list. št. B1), ki nosi enako številko in datum in, ki je bilo (glede na v njem navedeno obdobje veljavnosti) veljavno tudi v času izdaje izpodbijane odločbe. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bila dr. C. C. pooblaščena za izdajo izpodbijane odločbe, napačna navedba številke pooblastila na tej pa predstavlja očitno pomoto, ki na zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala.

12. Vezano na tožnikov dvom v to, ali je bila ga. D. D. (ki je vodila postopek do izdaje izpodbijane odločbe) pooblaščena za vodenje postopka, ali ima ustrezno izobrazbo ter ali je opravila zahtevan strokovni izpit, sodišče najprej pojasnjuje, da predmet sodnega varstva ne morejo biti „dvomi“, pač pa le konkretizirani tožbeni očitki, utemeljeni z relevantnimi dejstvi in dokazi. Ne glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz že omenjenega Seznama uradnih oseb (priloga tožbe na list. št. A2) izhaja, da je bila D. D., sekretarka, s pooblastilom, št. 1002-31/2017/254 z dne 13. 11. 2018, pooblaščena za vodenje upravnega postopka pred izdajo odločbe na prvi stopnji, in sicer na celotnem delovnem področju toženke. To je skladno tudi s samim pooblastilom D. D., ki ga je toženka predložila v spis kot prilogo odgovora na tožbo (na list. št. B2). Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je bila D. D. (po presoji sodišča gre nedvomno za isto osebo, česar tožnik sicer niti ne izpostavlja kot sporno) pooblaščena za vodenje obravnavanega upravnega postopka, zato s tem povezani tožbeni očitki niso utemeljeni. Ker tožnik ni uspel z ničemer konkretizirati ali izkazati, da omenjena oseba nima ustrezne izobrazbe ali pa da ni opravila strokovnega izpita, pa je sodišče kot povsem pavšalne in neizkazane zavrnilo tudi s tem povezane tožbene očitke.

13. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 23. 9. 2019. Tožnik je obnovo navedenega postopka uveljavljal iz razlogov po 1. in 6. točki 260. člena ZUP.

14. ZUP v 260. členu določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku (1. točka) ter če je pri izdaji odločbe sodelovala uradna oseba, ki bi morala biti po zakonu izločena (6. točka). Skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZUP organ v primeru, da je predlog za obnovo dovoljen, popoln in pravočasen (prvi odstavek 267. člena ZUP), preizkusi, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo, taki, da da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe (razen v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena ZUP); če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

15. Obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na relevantno dejansko stanje za odločanje v upravnem postopku1. Novo dejstvo je moralo obstajati že v času prejšnjega postopka, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Enako je nov dokaz samo tak dokaz, ki je obstajal že v prejšnjem postopku, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo ali pa se je znaj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Nov dokaz zato že pojmovno ne more nastati po končanem prejšnjem postopku2. 16. Okoliščine, ki jih stranka uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, morajo biti posebej kvalificirane, kar pomeni, da morajo biti takšne, da bi lahko same zase ali v zvezi z že ugotovljenimi okoliščinami, če bi obstajale in bile znane ter uporabljene že v prejšnjem postopku, pripeljale do drugačne odločbe3. 17. Tožnik v tožbi uveljavlja, da toženka ni odločila o njegovem predlogu za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, ki je v neposredni povezavi s 6. točko 260. člena ZUP. Sodišče vezano na navedeno ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je toženka tožnikov predlog za obnovo postopka v delu I.a in I.b točke posredovala (tudi) naslovnemu sodišču. Vendar pa sodišče obenem ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka v tej opredelila tudi do tožnikovih navedb v omenjenih točkah predloga (ki se nanašajo na odločanje v zadevi tega sodišča, I U 1109/2019, na sklep tega sodišča, št. Su 455/2020-4 z dne 22. 9. 2020, ter na sodelovanje sodnikov tega sodišča v komisijah za PDI), opredelila se je tako do obnovitvenega razloga po 1. kot tudi po 6. točki 260. člena ZUP, prav tako pa je v celoti odločila tudi o tožnikovem zahtevku, kot je bil postavljen v predlogu. Tožbenim očitkom o tem, da toženka ni v celoti odločila o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, utemeljenosti tako ni mogoče priznati.

18. Sodišče sodi, da je toženka pravilno in zakonito odločila, da okoliščine, ki jih kot razlog za obnovo navaja tožnik, ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve v upravnem postopku, zaključenem z odločbo z dne 23. 9. 2019. 19. Tožnik v zvezi z obnovitvenim predlogom po 1. točki 260. člena ZUP navaja, da sta v postopku izdaje sklepa tega sodišča, I U 1823/2019-60 z dne 25. 8. 2020, sodelovala višja sodnika tega sodišča, dr. G. G. in mag. H. H., ki sta izpraševalca pri PDI in plačana s strani toženke. Kot dokaz za navedeno dejstvo tožnik navaja že omenjeni sklep tega sodišča, za katerega je izvedel dne 7. 9. 2020. Ravno tako kot razlog za obnovo po isti določbi ZUP navaja sklep (predsednice) tega sodišča, št. Su 455/2020-4 z dne 22. 9. 2020, s katerim je bila iz odločanja v navedeni zadevi izločena višja sodnica tega sodišča, mag. B. B. Tožnik ugotavlja, da je omenjena sodnica priznala, da je plačana s strani Ministrstva za pravosodje, kar pomeni kršitev 2. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sodnica ne bi smela prevzeti sojenja v zadevi I U 1109/2019, obenem pa je bila tudi izpraševalka na PDI, kar pomeni, da je vedela, da v omenjeni zadevi ne sme soditi, pa je vseeno sprejela delo v tej zadevi.

20. Sodišče pritrjuje toženki, da navedena dejstva in dokazi v upravnem postopku v zvezi z dovolitvijo drugega pristopa tožnika k PDI (zaključenem z odločbo z dne 23. 9. 2019) ne bi mogli voditi k drugačni odločitvi. Tožnik v svojem predlogu kot sporno izpostavlja sodelovanje imenovanih sodnikov tega sodišča pri sojenju v zadevah, I U 1823/2019, ter, I U 1109/2019, in sicer zaradi za tožnika spornega sodelovanja teh sodnikov v komisijah za PDI. Sodišče sodi, da bi navedene okoliščine tožnik lahko uveljavljal kvečjemu v okviru predloga za izločitev navedenih sodnikov iz odločanja pred tem sodiščem (kar je v zadevi, I U 1109/2019, tudi storil) oziroma v okviru predloga za obnovo postopka pred tem sodiščem, v kolikor s tem povezanih okoliščin, ki bi narekovale izločitev omenjenih sodnikov iz odločanja, do pravnomočnosti sodne odločbe brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati (394. in 395. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnik pa v ničemer ne izkazuje, kako bi dejstvo zanj spornega sodelovanja omenjenih sodnikov v sodnih postopkih pred tem sodiščem (ali pa dejstvo izločitve ene izmed sodnic iz odločanja) lahko kakorkoli vplivalo na odločitev v upravnem postopku, zaključenem z odločbo z dne 23. 9. 2019. Tožnik namreč ne zatrjuje, da bi bil katerikoli izmed omenjenih sodnikov npr. tožniku določen za izpraševalca pri PDI ali da bi bil katerikoli od omenjenih sodnikov kakorkoli udeležen v navedenem upravnem postopku oziroma pri izdaji navedene odločbe (v tem smislu tožnik v zvezi s sodniki tega sodišča ne izkazuje niti obnovitvenega razloga po 6. točki 260. člena ZUP). Sodišče ob tem pripominja, da skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) predsednika in člane državne komisije za PDI imenuje minister, pristojen za pravosodje, za posamezna področja med izkušenimi sodniki, državnimi tožilci, odvetniki, notarji in drugimi uglednimi pravnimi strokovnjaki. Predlog za imenovanje predsednika državne komisije za pravniški državni izpit in njenih članov lahko dajo predsedniki sodišč, sodni svet, predsednik ustavnega sodišča, državna tožilstva, odvetniška in notarska zbornica ter pravne fakultete. Zgolj golo dejstvo, da so člani te komisije (izpraševalci pri PDI) tudi sodniki tega sodišča (za kar dobijo tudi plačilo), pa ne vzbuja nikakršnega dvoma v objektivno nepristranskost sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, I Upr 3/2020 z dne 10. 2. 2021). Kot slednje sodišče dodaja še, da sodni odločbi, na kateri se sklicuje tožnik (tj. sklep tega sodišča, I U 1823/2019-60 z dne 25. 8. 2020, ter sklep (predsednice) tega sodišča, št. Su 455/2020-4 z dne 22. 9. 2020), v času prejšnjega postopka nista obstajali, zato ju (kolikor bi bilo tožnikov predlog mogoče razumeti na ta način) tudi sicer ne bi bilo mogoče šteti za upošteven nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP.

21. V točki I.c predloga je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog po 6. točki 260. člena ZUP, in sicer iz razloga, ker naj bi pri izdaji odločbe z dne 23. 9. 2019 sodeloval g. A. A., ki bi moral biti izločen. Tožnik s tem v zvezi v predlogu izpostavlja dosedanjo kariero g. A. A., zatrjuje njegovo večletno povezavo s toženko, da naj bi vplival na to, da je bil tožniku dvakrat določen za predsednika izpitne komisije, izpostavlja njegovo sodelovanje na okrogli mizi dne 28. 11. 2019, na kateri je sodelovala tudi vrhovna sodnica I. I., ki je ocenjevala tožnikovo pisno nalogo pri PDI, ter navaja, da je nečastno ravnanje g. A. A. prek več člankov iz leta 2020 postalo tudi javno oz. splošno znano.

22. Sodišče najprej pojasnjuje, da sme v skladu z drugim odstavkom 261. člena ZUP stranka predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krive ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Tožnik je bil s tem, da mu je bil g. A. A. določen za predsednika komisije za PDI, seznanjen že pred opravljanjem tega izpita, kljub temu pa njegove izločitve (sledeč upravnemu spisu) tedaj ni predlagal. Tožnik pri tem po presoji sodišča ne uspe utemeljiti, zakaj tega ne bi mogel storiti – zgolj s sklicevanjem na sklep (predsednice) tega sodišča, št. Su 455/2020-4 z dne 22. 9. 2020, ki se (kot že pojasnjeno) v ničemer ne nanaša na sodelovanje g. A. A. v komisiji za PDI, ter s splošnim zatrjevanjem spornosti sodelovanja sodnikov tega sodišča in g. A. A. v teh komisijah, razlogov za uveljavljanje izločitvenih razlogov šele v okviru predloga za obnovo postopka tožnik po presoji sodišča namreč ne izkaže. Ob tem gre dodati, da je tožnik v predlogu za obnovo postopka tudi sam navedel, da ni vedel, kdo je g. A. A., preden je prvič in drugič pristopil k PDI, „_in ni mogel uveljavljati nobenega razloga za njegovo izločitev do dne 7. 11. 2019, ko se je začel ustni del PDI_“. Tožnik je torej sam potrdil, da bi vsaj na ustnem delu PDI razloge za izločitev očitno lahko uveljavljal, pa tega (kot izhaja iz upravnega spisa zadeve oz. zapisnika o opravljanju PDI z dne 7. 11. 2019) očitno ni storil. 23. Ne glede na navedeno sodišče tudi v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja v prid obnovi postopka po 6. točki 260. člena ZUP, pritrjuje toženki, da ti v upravnem postopku v zvezi z dovolitvijo pristopa tožnika k PDI ne bi mogli voditi k drugačni odločitvi. Tožnik tudi po presoji sodišča namreč ne uspe izkazati, kako oz. v čem naj bi iz dejstev in dokazov, na katere se sklicuje v predlogu, za g. A. A. izhajali bodisi izločitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 35. člena ZUP bodisi odklonitveni razlog po 37. členu ZUP, na katera se sklicuje tožnik. Takšnih razlogov po presoji sodišča ne predstavlja niti tožnikovo sklicevanje na tožbo, ki jo je vložil v zvezi z odločbo o neuspešnem prvem pristopu k PDI, niti tožnikovo pojasnjevanje kariere g. A. A. in splošno zatrjevanje spornosti njegovega sodelovanja s toženko v komisijah za PDI, prav tako pa tudi ne navedbe o sodelovanju g. A. A. na okrogli mizi, na kateri je sodelovala tudi vrhovna sodnica, ki je ocenjevala tožnikovo pisno nalogo ob njegovem prvem pristopu k PDI. Kako in v čem naj bi iz tako podanih navedb tožnika izhajalo, da je g. A. A. _odločal ali opravljal dejanja v postopku izdaje odločbe z dne 23. 9. 2019, čeprav je bil kot uradna oseba organa udeležen v postopku na prvi stopnji ali je sodeloval pri odločanju_ (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 4. točki prvega odstavka 35. člena ZUP), oz. katere naj bi bile konkretne okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti g. A. A., tožnik namreč ne uspe utemeljiti.

24. Enako velja tudi za navedbe v predlogu in tožbi o tem, da naj bi imel g. A. A. odločilen vpliv na to, da je bil tožniku dvakrat zapored določen kot predsednik izpitne komisije, kar tožnik utemeljuje s sklicevanjem na zapis, ki ga je g. A. A. podal v odgovoru na tožbo v zadevi, I U 1823/2019 (tožnikova tožba zoper zapisnik o opravljanju PDI z dne 7. 11. 2019 in zaradi kršitve tožnikovih ustavnih pravic), in ki se (sledeč tožniku) glasi: „_Pred začetkom ustnega dela izpita je bila tožeča stranka vprašana, če ima kakšne pomisleke glede sestave izpitne komisije. Ker jih ni imela, njeno sedanje nasprotovanje z vidika nepristranskosti komisije ne more imeti nobenega učinka_“. V čem naj bi iz navedenega zapisa izhajalo, da je g. A. A. kakorkoli vplival na to, da je bil določen za namestnika predsednika tožnikove komisije za PDI, oz. v čem naj bi iz navedenega zapisa izhajali razlogi za njegovo izločitev iz postopka, končanega z odločbo z dne 21. 6. 2019, tožnik po presoji sodišča ne uspe utemeljiti.

25. V tožbi tožnik dodatno izpostavlja, da toženka ni predložila nobenega dokaza, na kakšen način je bil g. A. A. imenovan v tožnikovo komisijo za PDI, ter predlaga pridobitev in vpogled v vse listine s tem v zvezi, s čemer se bo dokazalo, „_ali je utemeljeno zatrjevanje tožnika, da bi A. A. moral biti izločen, ker je sodeloval pri izdaji pravkar navedene odločbe (kršitev 6. tč. 260. čl ZUP)_“. Pri tako predlaganem dokazu gre za nedovoljen informativni dokaz (dokaz, ki ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka predhodno navajati, šele ugotavljajo), ki pa je tudi sicer nedopusten že zato, ker ga tožnik ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tega pa po presoji sodišča ni uspel upravičiti, zato je s takšnim dokaznim predlogom prekludiran (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Iz enakega razloga so (kot je bilo v tej sodbi že pojasnjeno) po tretjem odstavku 20. člena in 52. členu ZUS-1 nedopustni tudi v tožbi predlagani dokazi zaslišanja tožnika in prič dr. C. C. in ge. E. E., zato sodišče teh dokazov ni izvedlo. Sodišče ob navedenem (in ob odsotnosti relevantnih konkretiziranih navedb ali dovoljenih in relevantnih dokazov na strani tožnika, iz katerih bi izhajalo drugače) kot prepričljive sprejema navedbe toženke, da se izpitna komisija za PDI kandidatom izbere naključno, s pomočjo računalniškega programa, člani komisije pa pri tem ne sodelujejo. Da bi bilo v zvezi z določitvijo g. A. A. za namestnika predsednika komisije za PDI pri tožnikovem opravljanju tega izpita kakorkoli drugače, slednji po presoji sodišča ni uspel izkazati. Sodišče ob tem sicer sprejema tudi pojasnilo toženke (ki ga tožnik niti ne prereka, izhaja pa tudi iz upravnega spisa zadeve), da je g. A. A. tožnika izpraševal zgolj pri ustnem delu drugega tožnikovega opravljanja PDI, ne pa tudi pri tožnikovem prvem opravljanju PDI, saj slednjemu (zaradi neuspešno opravljenega pisnega dela PDI, ki so ga ocenjevali drugi ocenjevalci) tedaj pristop k ustnemu delu izpita niti ni bil dovoljen.

26. Tožnik v tožbi navaja še, da je g. A. A. „_blefiral z vprašanji in ocenjevanji odgovorov. Znanje A. A. je ostalo nekje daleč v SFRJ, če ga je sploh kdaj imel. Vsak odgovor je ocenil kot nepravilen, še preden je tožeča stranka sploh odprl usta, da bi spregovoril. A. A. se je specializiral kot tožilec pri uničevanju razrednega sovražnika. Za destrukcijo pa ni potrebno pravno znanje_“. Tožnik s predstavljenimi tožbenimi očitki v bistvenem izraža nestrinjanje z njegovim ocenjevanjem pri PDI, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Kolikor tako oblikovane očitke tožnik uperja zoper izpodbijano odločbo, pa sodišče sodi, da z njimi nepravilnosti ali nezakonitosti slednje ne uspe izkazati.

27. Tožnik navaja tudi, da g. A. A. ni več izpraševalec pri PDI. Kako naj bi slednji s tem priznal svojo aktivno vlogo pri tem, da je bil tožniku dvakrat zapored določen kot izpraševalec (kot ravno tako zatrjuje tožnik), tožnik ne pojasni, zato s tem povezanih očitkov ni mogoče preizkusiti. Tožnik ravno tako navaja, da je bil motiv določitve g. A. A. za predsednika izpitne komisije sovražnost do tožnika, ker ne razmišlja ideološko v isti smeri, kot bi bilo potrebno. Tudi s tem povezani očitki so povsem pavšalni, zato jih sodišče ni moglo preizkusiti.

28. Tožnik v tožbi navaja še, da je glede na opisano časovno in vsebinsko povezanost očitno, da gre v obravnavani zadevi za okoliščine, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti odločanja v javnosti oziroma povzročijo razumen dvom o njem, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega odločanja in s tem pravica do poštenega odločanja iz 22. člena Ustave ter da okoliščina, da je Slovenija majhna država, v nobenem primeru ne more upravičiti odstopa od temeljnih procesnih jamstev, ki jih zahteva pošten postopek, in katerega eden izmed najpomembnejših vidikov je tudi nepristranskost odločanja. Tožnik v tožbi dodatno naniza še 6. in 14. člen EKČP ter 23., 25. in 49. člen Ustave RS. Sodišče vezano na tako podane (sicer povsem posplošene) tožbene očitke ponavlja, da tudi po presoji sodišča tožnik v predlogu ni uspel izkazati nobenih konkretnih okoliščin ali dejstev kot tudi ne predložiti kakršnihkoli dokazov, ki bi v upravnem postopku v zvezi z dovolitvijo pristopa tožnika k PDI, zaključenem z odločbo z dne 23. 9. 2019, lahko vodili k drugačni odločitvi. Tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel z ničemer izkazati obstoja izločitvenih ali pa odklonitvenih razlogov v zvezi z določitvijo A. A. za predsednika komisije pri tožnikovem opravljanju PDI, posledično pa tudi ne nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane odločbe.

29. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

30. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče njegovo tožbo zavrnilo, je v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 504/2003 z dne 31. 3. 2005 2 Prim. B. Žuber, v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 644 - 646 3 Ibidem, str. 697