Jedro

V primerih, ko je imetnik pravice uporabe (ki jo je obdržal po nacionalizaciji na podlagi ZNNZ) z njo s pravnim poslom razpolagal, ni podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 27. 5. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za podržavljeno parcelo št. 301 k.o. A. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bilo obravnavano zemljišče formalno podržavljeno z odločbo OLO A z dne 31. 12. 1959 in 1. 3. 1960, na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ), vendar je na podlagi samega zakona bivša lastnica obdržala svoje zemljišče v neposredni posesti in z njim s kupoprodajno pogodbo z dne 12. 5. 1970 (pravilno: 29. 5. 1970) razpolagala. Iz pogodbe je razvidno, da je AA prodala 24 arov in 70 m2 parcele št. 301 k.o. A Stanovanjsko-komunalnemu podjetju Občine A za 19.760,00 din. Ker o prisilnem odvzemu zemljišča iz uporabe ni nobenega dokaza, je tako bivša lastnica s svojim zemljiščem prostovoljno razpolagala ter zato ni upravičena do denacionalizacije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, odločilo, da so do denacionalizacije upravičeni vsi bivši lastniki, če jim je bilo zemljišče nacionalizirano, ne glede na to, kdaj je bil izdan predpis, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o odvzemu iz posesti in ne glede na to, kdaj je prišlo do prisilnega odvzema iz posesti. Ne v izreku te odločbe, ne v obrazložitvi ni navedeno, da se šteje kot odvzem iz posesti le tisti odvzem, ki mu je bila podlaga prisila državne oblasti ali akt upravnega organa. V obravnavani zadevi je nesporno, da je bila temelj podržavljenja odločba Občinskega ljudskega odbora A, izdana na podlagi ZNNZ. Temelj podržavljenja torej ni kupoprodajna pogodba. Iz vsebine sporne kupoprodajne pogodbe tudi izhaja, da je bila sklenjena zaradi izvedbe sprejetega zazidalnega načrta. Tudi prejeto odškodnino za odvzeto zemljišče je potrebno obravnavati v smislu 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Preračun pokaže, da predstavlja le 16 % vrednosti parcele št. 301 k.o. A v času podržavljenja. Tožeči stranki ni znano, zakaj je bila sklenjena kupoprodajna pogodba in ni bila izdana odločba o odvzemu iz posesti. Stališče, kot ga je zavzela tožena stranka, pa je v nasprotju z osnovnim namenom ZDen, ki je poprava krivic in vrnitev podržavljenega premoženja. Nadalje tožniku ni znano, od kod je organ prve stopnje pridobil kupoprodajno pogodbo, saj je iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da navedena kupoprodajna pogodba ni bila nikoli izvedena. Na podlagi odločbe iz leta 1959 se je namreč vknjižila družbena lastnina, kot upravni organ pa se je zaznamovala Občina A ter v C listu upravičenka ni imela nikoli vknjižene pravice brezplačnega uživanja v svojo korist. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je podana podlaga za vračanje nacionaliziranih zemljišč v obliki odškodnine v obveznicah SOD glede na 29. 5. 1970 sklenjeno kupoprodajno pogodbo.

Nesporno med strankami in tudi po presoji sodišča je, da je bilo zemljišče pravnim prednikom tožnika podržavljeno na podlagi ZNNZ, kar je bilo ugotovljeno s predloženimi odločbami. Nesporno je pravna prednica tožnika na nacionaliziranem zemljišču obdržala pravico uporabe (kljub temu, da C list pri vložku, kjer je bila parcela 310 vpisana, te pravice dejansko ne izkazuje). Sporno med strankami pa je, ali je pravna prednica s pravico uporabe razpolagala s pravnim poslom oziroma ali je upravičena do denacionalizacije kljub temu razpolaganju.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, ki izključuje upravičenje do denacionalizacije v primerih, kot je obravnavan, torej ko je imetnik pravice uporabe s pravnim poslom z njo razpolagal, pravilna. Drugačno stališče tudi ne izhaja iz citirane ustavne odločbe U-I-130/01, ki upravičenost do denacionalizacije veže tako na nacionalizacijo, kot na prisilen odvzem iz posesti.

Po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98 in 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US in 54/02-odl. US) se vrača premoženje, ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno (zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prišlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružna lastnina, 2. odstavek 8. člena ZDen) na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen. Kupoprodajna pogodba z dne 29. 5. 1970 je v formalnem pogledu popolna, tožeča stranka pa tudi ne navaja, da bi bila sklenjena v okoliščinah, ki jih našteva določba 5. člena ZDen. V obravnavanem primeru torej niso izpolnjeni pogoji, predpisani z ZDen, za vračilo nacionaliziranega zemljišča, ne v naravi, ne v obliki odškodnine. Pravna prednica tožnika je namreč pravico do uživanja, ki jo je ob nacionalizaciji namesto lastninske pravice pridobila na zemljišču, obdržala. S tem, ko je pravico uživanja oziroma pravico uporabe odplačno prenesla na tretjo osebo s pravnim poslom, je svojo pravico konzumirala in zato ponovno vzpostavljanje prejšnjega stanja ni več mogoče. Razpolaganje s pravnim poslom pa kaže tudi na prostovoljnost prenosa pravice uporabe, torej ni podan drugi element, ki je pogoj za denacionalizacijo nacionaliziranih zemljišč po ZNNZ - prisilen odvzem iz posesti, na kar opozarja ustavna odločba, na katero se tožeča stranka sklicuje. Zato tudi ni podlage za denacionalizacijo po 31. členu ZDen, saj se prejšnjemu lastniku ponovno vzpostavi lastninska pravica na zemljišču le, če ima ob vračanju še pravico uporabe. Po 32. členu ZDen pa se vrača le tisto zemljišče, ki mu je bilo odvzeto iz posesti z aktom državnega organa, ne pa tudi tisto, glede katerega je s pravnim poslom odplačno prenesel pravico uživanja oziroma pravico uporabe.

Tožeča stranka neutemeljeno ugovarja pravnim posledicam pogodbe z obravnavano denacionalizacijo. Sama tožeča stranka kot nesporno navaja, da se je na podlagi odločbe iz leta 1959 vknjižila pri nepremičninah upravičenke namesto lastninske pravice družbena lastnina ter da v C list v korist upravičenke ni bila vpisana pravica uporabe. Navedeno pa je razlog, da pogodba, ki je bila zemljiški knjigi predložena pod Dn. št. 824/70, ni bila izvedena, saj glede na zemljiškoknjižna pravila vpis prehoda pravice uporabe s prodajalke, ki ni imela vpisane pravice uporabe (ki pa jo je ob nacionalizaciji dejansko pridobila namesto lastninske pravice), ni bil potreben. Vendar pa navedeno dejstvo ne vpliva na pravne učinke obravnavane kupoprodajne pogodbe, s katero je bivša lastnica - imetnica pravice uporabe prostovoljno prenesla pravico uporabe, kar pa je okoliščina, ki izključuje denacionalizacijo, kar pa je sodišče že obrazložilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.