Jedro

Oporoka zaradi oporočiteljeve nerazsodnosti in zmote ni neveljavna in se iz tega razloga ne more zahtevati, da se to ugotovi; lahko se jo kvečjemu razveljavi.

Oporoka ne more postati neveljavna iz razloga oporočiteljeve nesposobnosti ali napake volje, če prvo stopenjsko sodišče pomotoma tako misli, ker materialno pravo tega ne določa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ¨Oporoka zapustnice A. A., rojene ..., umrle dne ..., nazadnje stanujoče ... , z dne 29.4.2008, je neveljavna.¨

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v višini 3206,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vnukinji zapustnice A. A., rojene ..., umrle ..., toženec pa je zapustničin brat. Ta je v zapuščinskem postopku predložil zapustničino oporoko, s katero svoje imetje (stanovanje) zapušča vsem trem pravdnim strankam, vsaki do 1/3. Tožnici v tej pravdi zatrjujeta, da je oporoka neveljavna, ker zapustnica ni imela oporočne sposobnosti in je bila pri podpisu oporoke tudi v zmoti.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tako da je odločilo, da je oporoka zapustnice A. A. neveljavna in tožencu naložilo v plačilo vse stroške postopka obeh tožnic.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zapustnica odvisna od alkohola, da je jemala tablete, ki vplivajo na duševne sposobnosti, da ni poznala vrednosti denarja in da so se kazali prvi znaki demence ter depresije. Upoštevaje ugotovitev, da je bila oporoka pripravljena s strani toženca in da sta obe oporočni priči izpovedali, da jima je zapustnica dejala, da se podpisuje dokument, s katerim bo bratu vrnila dolg (posojilo ji je bilo dano pred leti za nakup stanovanja) ter glede na vse prej navedene ugotovitve je sodišče zaključilo, da zapustnica svoje oporočne izjave ni razumela oz. ni pravilno razumela in je zato oporoka neveljavna.

4. Proti tej sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP), pritožuje toženec, predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in se tožnicama naloži povrnitev stroškov. Sodišču prve stopnje očita, da zapustničine nesposobnosti za razsojanje v času oporoke ni ugotovilo s potrebno stopnjo zanesljivosti, to je z gotovostjo, in da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Sodba naj bi bila obremenjena tudi z bistveno kršitvijo postopka, ker da dokazna ocena ni podana v skladu z napotilom 8. člena ZPP.

5. Tožnici sta vložili odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca že enkrat ugodilo in 24. februarja 2016 s sodbo I Cp 6/2016 spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbeni zahtevek tožnic zavrnilo, po uspešni reviziji tožnic – Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 10. avgusta 2017 s sklepom II Ips 227/2016 sodbo tega sodišča razveljavilo – pa se pritožbeni postopek ponavlja.

7. Pritožbeno sodišče je kljub sklepu Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije in v njem navedenim razlogom še vedno prepričano, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), toženčeva pritožba utemeljena, in sicer delno iz istih razlogov, kot je to navedlo že prvič, glede na razloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pa še iz drugih oz. dodatnih razlogov, ki so v prvem pritožbenem postopku ostali neomenjeni, v revizijskem pa morda prezrti.

8. Tožba je bila že od vsega začetka nesklepčna, in to neodpravljivo nesklepčna. Tožnici si namreč zmotno razlagata materialno pravo in s tožbo zahtevata nekaj, do česar nista upravičeni.1 S tožbo sta zahtevali, da sodišče razsodi: „Ugotovi se, da je oporoka zapustnice A. A., rojene ..., umrle ..., nazadnje stanujoče ..., z dne 29. 4. 2008, neveljavna.“ Kasneje (na naroku za glavno obravnavo 5. 11. 2014) sta zahtevek „popravili“ oz. spremenili tako, da se je glasil, kot je razvidno iz izreka te in tudi izpodbijane sodbe, torej: ¨Oporoka zapustnice A. A, rojene [..], umrle [..], nazadnje stanujoče [..], z dne [..], je neveljavna.¨

9. Tožbeni zahtevek, pred spremembo je bil in je po njej tudi ostal, ugotovitveni zahtevek. Z njim tožnici zahtevata, da se nekaj, kar že obstaja (tj. neveljavnost oporoke), ugotovi. Oporoka naj bi bila po prepričanju tožnic neveljavna zato, ker je bila zapustnica oporočno nesposobna (zaradi kombinacije alkoholizma in jemanja zdravil nerazsodna) in v zmoti pri podpisu oporoke (ni vedela, da podpisuje oporoko, mislila je, da podpisuje vračilo dolga). Zaradi teh razlogov pa oporoka po materialnem pravu, po Zakonu o dedovanju, ni neveljavna. Takšna oporoka velja. Velja, če se je ne razveljavi, kar pa se lahko zahteva le v roku enega leta od tedaj, ko je tisti, ki želi oporoko razveljaviti, izvedel za razloge za to (1. odst. 61. čl. Zakona o dedovanju - ZD).2 Tožnici sta sicer verjetno, očitno, želeli prav to, oporoko razveljaviti, vendar pa tega nista storili. Zahtevali sta, da se ugotovi, da je neveljavna, kar pa nikakor ni eno in isto. Tudi ni nekaj v razmerju manj/več – je nekaj drugega.3,4 Oporoka je namreč lahko tudi neveljavna, a ne iz razlogov, ki sta jih navedli tožnici, pač pa iz drugih razlogov, namreč če ni napravljena v obliki, ki jo zakon določa (62. čl. ZD).

10. Neveljavnost (ničnost) nekega posla (tudi oporoke) se samo ugotovi, njegova izpodbojnost pa se realizira šele z njegovo razveljavitvijo. Tožnici sta torej iz razloga zapustničine oporočne nesposobnosti in zmote zahtevali ugotovitev, da je oporoka neveljavna, čeprav materialno pravo (61. čl. ZD) iz tega razloga omogoča le njeno razveljavitev. Tak njun tožbeni zahtevek je bil že a priori neutemeljen - nesklepčen. Kajti tudi če bi se izkazalo, da je vse, kar trdita tožnici, resnično (ta dokazna ocena je ostala sporna), do utemeljenosti tožbenega zahtevka to ne bi moglo privesti.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 8. tč. svojega sklepa navaja sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 974/13, da pravica do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave obsega jamstvo, da bo sodišče odločilo, ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen ali ne. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je to pravico v celoti spoštovalo, ko je odločilo, da tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen. Vsebinske presoje torej nikakor ni odklonilo. Jasno je povedalo, da ne oporočna nesposobnost ne napaka volje oporočitelja po materialnem pravu ne pomenita, da je oporoka neveljavna in zato po materialnem pravu tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti ne more biti (in ni) utemeljen.

12. Res je, da so sodišča včasih v primerljivih zadevah dopuščala tudi ugotovitvene tožbene zahtevke, vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že 11. novembra 2010 v sodbi II Ips 336/2009 jasno in izrecno povedalo, da takšna napačna praksa ni (več) dopustna. Šlo je za popolnoma primerljivo zadevo, ko je bil dokazni postopek izveden za preverjanje resničnosti trditev, ki do utemeljenosti zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti ne morejo privesti; napako nižjih sodišč, ki sta to spregledali, je s svojo sodbo saniralo šele Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se zaveda pomena precedenčne vloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije5, zlasti v primerih, kot je pričujoči, ko se z odločitvijo v nekem konkretnem primeru, kjer je bila praksa različna, ta poenoti.

13. Res je, da stranka zaradi spremembe sodne prakse ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva. Zato bi sodišče smelo (vsebinsko) presojati tudi napačno postavljene tožbene zahtevke, vse dokler stranka nima realne možnosti, da se z navedenimi stališči seznani in jim prilagodi svoje ravnanje.6 V tu obravnavanem primeru je bila tožba vložena 7. 2. 2013, kar je več kot dve leti po objavi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča. Ko je Vrhovno sodišče neenotno sodno prakso leta 2010 poenotilo, so pritožbena sodišča temu sledila (glej npr. sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 4333/2010, II Cp 3465/2011, I Cp 4108/2011, II Cp 307/2012 in mnoge druge), prav tako je o tem pisala pravna teorija.7

14. Napačnega zahtevka torej ni več mogoče pripisati neenotni sodni praksi, seveda pa ga tudi ne opravičiti z nepoznavanjem stališč Vrhovnega sodišča. Skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka nosi torej stranka sama, ki je imela pri tem tudi kvalificirano pomoč pooblaščene odvetnice. Od nje se pričakuje, da pozna ustaljeno sodno prakso in spremlja odločbe Vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opozarjati na spremembo zahtevka (če bi napako v tožbi zaznalo), saj mora sodišče v skladu s pravili o materialnem procesnem vodstvu delovati le v smeri dopolnitve trditev, ne pa obratno, v smeri postavitve zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi.8 Sodišče mora paziti, da ne prekorači svoje vloge v postopku in da deluje nepristransko.9

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je navedlo, da razlogi za napačno oblikovanje tožbenega zahtevka niso bili samo na strani tožnic, pač pa naj bi k temu - ob odsotnosti toženčevega ugovora v tej smeri - pripomoglo, in to celo bistveno, prvostopenjsko sodišče s svojimi procesnimi dejanji, katerih namen je bil preverjanje resničnosti zatrjevanih dejstev, s čimer je zbujalo lažen vtis o sklepčnosti tožbenega zahtevka (12. točka spodaj). Zaradi pomembnosti vprašanja obsega materialnega procesnega vodstva bi bilo nujno odpraviti nejasnost oz. nasprotje med pravkar povzetim in tem, kar pravi Vrhovno sodišče malo prej v 10. točki, namreč da bi bil lahko okrnjen videz nepristranskosti sodnika, če bi sodišče navajalo stranko na spremembo tožbe.10

16. Ključno za to zadevo se zato zdi vprašanje, ki pa jo po pomenu močno presega: Ali je prvostopenjsko sodišče v okviru odprtega sojenja dolžno stranko pozvati k spremembi tožbe?

17. Drži torej, da nesklepčnosti prvostopenjsko sodišče ni zaznalo in da tega ni ugovarjal niti toženec. V tem primeru se torej ni izkazalo načelo iuria novit curia. Pravo pozna sodišče. Mora ga poznati. Ampak če ga slučajno, kot v konkretnem primeru, zgreši (ne pozna), materialno pravo zaradi tega ni nič drugačno. Pritožbeno sodišče sicer razume razloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da napaka na strani sodišča glede nepoznavanja prava ne more iti stranki v škodo. Vendar pa je hkrati prepričano, da ji nikakor ne more iti v korist. Z drugimi besedami. Oporoka ne more postati neveljavna iz razloga oporočiteljeve nesposobnosti ali napake volje, če prvostopenjsko sodišče pomotoma tako misli, ker materialno pravo tega ne določa. Materialno pravo tudi ne postane drugačno zaradi tega, ker se nanj ne sklicuje nasprotna stranka. In če se nižje sodišče zmoti pri apliciranju materialnega prava, to ne more in ne sme zavezovati višjega sodišča, kajti tudi ono mora pravo poznati po uradni dolžnosti.11

18. Pri tem pa je treba končno poudariti ključno okoliščino, ki je, kot že rečeno, v prvem pritožbenem postopku ostala neomenjena, v revizijskem pa morda prezrta. Tudi če bi namreč prvostopenjsko sodišče opazilo nesklepčnost tožbe tožnic v tej zadevi, in tudi če bi ju moralo na to opozoriti oz. ju spodbuditi k ustrezni spremembi tožbe (za razveljavitev oporoke)12, tožnicama to ne bi moglo pomagati. Enoletni rok za izpodbijanje oporoke je do prvega naroka v tej pravdi, ko naj bi bilo sodišče dolžno izvesti omenjeno materialno procesno vodstvo, že potekel. Prvi narok je bil opravljen 11. 6. 2014, tožnici pa sta oporoki nasprotovali, češ da ni odraz zapustničine prave volje, na zapuščinski obravnavi 21. 11. 2012. Tudi ob pomoči sodišča (ki bi nesklepčnost opazilo) torej tožnici več ne bi mogli doseči tega, do česar sta glede na njune trditve morda po materialnem pravu upravičeni. Seveda pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ni možen zaključek, da je treba njuno tožbo materialnopravno presojati drugače, ker sta zamudili rok iz 1. odst. 61. čl. ZD.

19. Da bi bil tek tega roka prekinjen z vložitvijo nesklepčne (napačne) tožbe, sicer na podlagi trditev, ki bi lahko utemeljevale to tožbo, za katero teče rok, Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi ni reklo (in dosledno tudi ni vrnilo zadeve sodišču prve stopnje zaradi odprave nesklepčnosti). Odprava nesklepčnosti bi namreč terjala spremembo tožbe (spremembo istovetnosti zahtevka), pri spremembi tožbe pa se vprašanje zastaranja in prekluzivnih rokov računa od (oz. do) trenutka uveljavljanja novega zahtevka. Sprememba tožbe ima namreč vse materialno in formalnopravne učinke vložitve tožbe.13 V tem primeru tudi ne bi šlo za tim. nepravo spremembo tožbo, pri kateri je glede na sodno prakso zastaranje tudi za kasnejše zvišanje zahtevka pretrgano z vložitvijo osnovnega zahtevka.14

20. Negativne posledice za tožnici, če so jima morda nastale, morajo bremeniti kvečjemu tistega, ki je pri izvajanju svoje profesionalne dejavnosti opustil dolžno skrbnost in povzročil, da je do nastale situacije prišlo. To pa ni bilo sodišče. To je kvečjemu povzročalo nepotrebne stroške, ker je ugotavljalo nekaj, kar ni pravno pomembno, nikakor pa ni prikrajšalo tožnic v njunih pravicah iz zapuščine.

21. Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ponovno enako uporabilo materialno pravo in prvostopenjsko odločitev spremenilo (358. čl. ZPP). Tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke je treba zaradi njegove nesklepčnosti (apriorne materialnopravne neutemeljenosti) zavrniti. Z vsebino pritožbenih očitkov (ki merijo zlasti na dokazno oceno glede na zahtevni pravni standard prepričanja v pravdnem postopku, in je breme tožeče stranke) se zato pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

22. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Ker se je toženec v pravdi uspel obraniti, sta mu tožnici dolžni povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), vključno s pritožbenimi, in sicer za nagrado za postopek 828,10 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, za plačilo poštnih storitev 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV 169,62 EUR, za nagrado za postopek s pritožbo 1019,20 EUR po tar. št. 3200 ZOdvT, za poštne storitve 5,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in DDV 225,32 EUR, ter 939,00 EUR sodne takse za pritožbo. Tožnici morata tožencu povrniti torej skupno 3206,24 EUR. Priznane stroške morata plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 2009, št. 6-7, str. 1638-1648. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010, M. Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 101 – 111. 3 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010. 4 Kritika, da sodišče odloča pretirano formalistično („črkobralsko“), ker pripisuje odločilni pomen razliki med obstoječo dikcijo „Oporoka je neveljavna.“ in zahtevano oz. pravilno „Oporoka se razveljavi.“, ne bi bila utemeljena. Besede (celo črke, vejice) imajo v pravu in življenju večkrat usodni pomen, saj lahko navidezna malenkost močno ali celo povsem spremeni vsebino sporočila. 5 O pomembnosti te precedenčne vloge ni zaslediti različnih stališč: J. Zobec, Od individualnega do javnega (precedenčnega) namena Vrhovnega sodišča: ustavnopravni vidik, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7, str. 919; N. Betetto, Kako preprečiti, da Vrhovno sodišče postane vir neenotne sodne prakse, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7, str. 970; A. Galič, Ali mora biti sklep Vrhovnega sodišča o nedopustitvi revizije obrazložen, Podjetje in delo, 2015, št. 6-7, str. 950. 6 Sklep II Ips 276/2014 z dne 26.11.2014. 7 M. Končina Peternel, Dedno pravo – novejša sodna praksa, Pravosodni bilten, št. 2/2015, str. 115, A. Galič, Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 63. 8 A. Galič v Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005 in 2006, komentar k 2. členu ZPP. 9 N. Betetto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1576-1585. Tam je naveden tudi Juhart, Zbiranje pravdnega gradiva, Pravnik 5-8/1957, stran 221. 10 Pritožbeno sodišče navedene razloge Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sicer še vedno razume tako, da stranke sodišče ne sme pozivati k spremembi, da pa je ne sme zavajati in ji s tem škoditi. 11 Tako, kot je Vrhovno sodišče RS ravnalo v že omenjeni zadevi II Ips 336/2009. 12 Pritožbeno sodišče sicer sklicujoč se na teorijo in prakso (glej zgoraj) meni, da ne, in zategadelj te okoliščine v prejšnjem postopku niti ni izpostavilo. 13 Prim. 365. čl. Obligacijskega zakonika. 14 Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 204/2013 z dne 9. 7. 2015, II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009, II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001, II Ips 557/1998 z dne 22. 7. 1999 in III Ips 57/1996 z dne 14. 11. 1996.