Jedro

Katere dokaze bo izvedlo, pri čemer dokazovanje obsega vsa dejstva, pomembna za odločbo, odloča sodišče (213. člen ZPP). Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo razlogov za svojo odločitev, da toženca ne bo zaslišalo, (sploh) ni navedlo, v odločbi pa se do zavrnitve tega dokaza ni argumentirano opredelilo. S tem je kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic v sodnih postopkih iz 22. člena Ustave RS, saj mora biti stranki (izvedba dokaza z zaslišanjem stranke je enakovredna ostalim) v sodnem postopku dana možnost, da predstavi svoj vidik spora. Takšne procesne napake, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ima za posledico neenakopravno obravnavanje stranke (toženca, ki je kot direktor podpisal sporno pogodbo in nenazadnje tudi zaradi tega "pristal" v postopku sodne preiskave), ne more (z dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi najnovejše stališče sodne prakse VS RS1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točkah I in II izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici), znesek 181.794,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2015 do plačila. V točki II izreka je odločilo o stroških tega gospodarskega spora. Toženec jih je dolžan plačati tožnici v znesku 7.998,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki III izreka je tožbeni zahtevek delno zavrnilo, in sicer glede plačila glavnice v znesku 22.269,05 EUR z obrestmi.

2. Toženec z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka ne soglaša. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Najprej soglaša s presojo izpodbijane sodbe, da je v zadevi bistvena ugotovitev, ali je (oziroma ni) V.Š. v obdobju od leta 2009 do 2013 po pogodbi o zaposlitvi dejansko opravljala dela za tožnico.

Sodišče prve stopnje je kompleksno zadevo zreduciralo na obrazložitev, ki dejansko zajema le dva odstavka, odprta pa so ostala števila pomembna vprašanja. Čeprav je v dokazni sklep vključilo listine iz zadeve I Kpr 23468/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru, se do nobene od njih ni opredelilo. To velja tudi za izpovedbe zaslišanih prič (med njimi Ž., P., P.), za izjavo generalnega direktorja družbe A. Ltd, dano pred L.M. policijo dne 7. 10. 2016, pri čemer sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov ni zaslišalo toženca, do njegove izčrpne izjave, ki jo je podal v postopku preiskave in jo pritožba povzema, pa se ni opredelilo. Ker se izpovedbe zaslišanih v postopku preiskave nanašajo na odločilna dejstva, razlogov v tej smeri pa odločba ne vsebuje, je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pomanjkljiva izvedba dokazov je vplivala tudi na popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, necelovita presoja izvedenih dokazov, tako izpovedb zaslišanih, kot tudi listinskih, ki je bila narejena poenostavljeno, pa je vplivala na zmotne dejanske zaključke.

Sodišče prve stopnje v razlogih odločbe prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani zaključuje, da V.Š. dela za tožnico ni opravljala, saj naj bi bila v kritičnem obdobju pripravnik družbe D. Ltd. po drugi strani pa ugotavlja, da od navedene angleške družbe ni prejemala plače, ampak ji jo je izplačevala tožnica. Pritožnik v tem kontekstu ponovno izpostavlja že povedano, da se je slednja pri navedeni gospodarski družbi izobraževala glede specifik poslovanja na angleškem tržišču, ki jih ob prihodu v Anglijo ni poznala. Iz navedenega izhaja, da si sodišče prve stopnje napačno tolmači besedo „pripravnik“. Sicer pa, če je sodišče prve stopnje dvomilo v resničnost zatrjevanj toženca glede namena bivanja V.Š. v Angliji in njenega sodelovanja z navedeno angleško družbo, je imelo vse možnosti, da nejasnosti razreši z zaslišanjem predlagane priče A.J.. Sicer pa sodišče prve stopnje ne navede nobenega prepričljivega razloga, zakaj njegovi pisni izjavi z dne 31. 3. 2015 ne gre slediti. Logično je, da vsaka zaposlitev zahteva določena uvajanja, za toženca pa ni sporno, da je svoji delavki omogočil izobraževanje in uvajanje v delo na angleškem tržišču pri družbi, ki je bila pomemben poslovni partner tožnice. Če ji tega ne bi omogočil, ne bi mogla samostojno opravljati dela za potrebe tožnice. Da je delo samostojno opravljala, izhaja iz pisne izjave direktorja družbe E., G.M., predloženi računi (zanje ni odločilno dejstvo, da na njih ni podpis V.Š., za podpis je bil pooblaščen direktor) pa dokazujejo obstoj poslovanja med tožnico in navedeno družbo. Pritožba še dodaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z verodostojnostjo te pisne izjave nerazumljivi, saj obseg poslovanja med to družbo in tožnico med strankama ni bil sporen. Če pa bi bilo to vprašanje v zadevi kakor koli odločilno, bi moralo sodišče prve stopnje G.M. zaslišati.

Popolnoma napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izpovedbi prič V.Š. in K.T.Š., med zatrjevanji toženca v odgovoru na tožbo in uradnim zaznamkom PU Maribor z dne 5. 2. 2015 (izjava Z.P. o tem, kdo je bil zadolžen za prodajo na angleškem trgu), pa ni neskladja. Če bi sodišče proučilo zadevo I Kpr 23468/2015, bi se lahko prepričalo, da drži trditev toženca, da je vse posle v zvezi z angleškim tržiščem vodil on preko svoje hčerke V.Š., brez sodelovanja zaposlenih v komerciali. Že v odgovoru na tožbo je toženec poudaril, da je V.Š. v teh poslih komunicirala z vodjo prodaje K.Š.T., ki ni bila del komerciale, njuni izpovedbi pa sta skladni. Zato še toliko bolj čudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je razpolagalo s pisnimi izjavami direktorjev tujih firm, da ni mogoče soglašati s trditvami toženca o sodelovanju V.Š. pri iskanju kupcev in sklepanje poslov s tožnico. Skrajno nenavadno je, da je sodišče prve stopnje, ki se do vsebine kazenske zadeve ni opredelilo, svojo odločitev oprlo na (del) uradnega zaznamka policije o zaslišanju Z.P. Toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. V njegovo korist naj odloči o stroških postopka. Podrejeno se zavzema, da se njegovi pritožbi ugodi in zadeva vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po uveljavitvi ZPP-E, se v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Prehodnih in končnih določb ZPP-E postopek pred sodiščem druge stopnje nadaljuje po določbah ZPP-E. 5. Sodišče druge stopnje je preizkus odločbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu je ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo vsaj (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšne kršitve v postopku pred pritožbenim sodiščem ni mogoče odpraviti, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

6. Tožnica v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek utemeljuje z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1 (skrbnost in odgovornost članov vodenja in nadzora). Zatrjuje, da toženec ni ravnal v dobro družbe in s skrbnostjo vestnega ter poštenega gospodarstvenika, saj je kot direktor (in edini lastnik) tožnice s svojo hčerko V.Š. sklenil (navidezno) Pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 za nedoločen čas, za delovno mesto pomočnika vodje prodaje, za delo na sedežu družbe, pri čemer slednja prevzetih del ni opravljala ne na sedežu družbe ne v Angliji, kjer se je v spornem obdobju (od januarja 2009 do novembra 2013) dejansko nahajala. Takšno ravnanje zakonitega zastopnika družbe nakazuje na nezakonitost njegovega ravnanja, ki je tožnici povzročilo premoženjsko škodo (vsa izplačila delavki v spornem obdobju, vključno s prispevki za socialno zavarovanje in vsemi nadomestili).

7. Čeprav toženka najprej izpostavlja, da ni jasno, ali tožnica zatrjuje navideznost zaposlitve ali zgolj neustreznost v Pogodbi o zaposlitvi, ki se nanaša na kraj opravljanja dejavnosti (slednje samo po sebi ne vodi k nastanku škode), v nadaljevanju (tudi glede na dopolnjene tožbene navedbe) pojasnjuje, kakšna dela je V.Š., po preusmeritvi poslovanja tožnice na angleški trg, opravljala v Angliji (skupaj s tožencem, kasneje tudi sama, je obiskovala stranke v Londonu, se zanimala in spremljala realizacijo posameznih poslov, svetovala tožencu o možnih novih poslih in cenah, izdelovala predloge letnih in polletnih planov, se izpopolnjevala v znanju jezika, logistiki in krajevnih navadah). V delo se je morala najprej uvesti, kar ji je omogočil poslovni partner tožnice, družba D. Ltd, saj je le tako lahko začela kasneje samostojno delati. Cilj tožnice je bil: preusmeritev prodaje na angleško tržišče z ustanovitvijo hčerinske družbe in konsignacijskega skladišča1. 8. Obe stranki sta v potrditev svojih navedb predlagali izvedbo ustreznih dokazov.

9. Sodišče prve stopnje je nekatere dokaze izvedlo, drugih ni, zavrnitev pa v točki 6 obrazložitve pojasnilo z razlago, da so pravno odločilna dejstva ugotovljena že na podlagi izvedenih dokazov, izvedba ostalih, ki so irelevantni, pa bi postopek samo podaljšala in podražila. V točki 7 obrazložitve je še dodalo, da se je opredelilo le do tistih navedb in izvedenih dokazov, ki se nanašajo na odločilna in dokazno pomembna dejstva, saj se mu do navedb in dokazov, ki (po presoji sodišča) niso pravno odločilni, ni treba opredeljevati (odločba US RS, št. Up 444/2000 z dne 26. 2. 2002 in odločba VSL I Cpg 868/2009).

10. V tem kontekstu je treba dodati, da sodišče prve stopnje, če bi dosledno upoštevalo odločbo US RS, na katero se sklicuje, v tej fazi postopka sodbe s takšno odločitvijo ne bi smelo izdati. Seveda jo lahko izda kasneje, a le pod pogojem, da izvede (vse) dokaze, ki so za zadevo odločilni (morebitne nepotrebne, (ne)relevantne ali očitno neprimerne dokaze lahko z ustrezno argumentacijo zavrne2), sprejme celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in svojo odločitev tehtno obrazloži. 11. Pritožba povsem utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje iz nepojasnjenih razlogov toženca kot stranke ni zaslišalo. Upoštevalo tudi ni njegove izjave, ki jo je podal v postopku preiskave I Kpr 23468/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru, ki se vodi zoper njega zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

12. Katere dokaze bo izvedlo, pri čemer dokazovanje obsega vsa dejstva, pomembna za odločbo, odloča sodišče (213. člen ZPP). Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo razlogov za svojo odločitev, da toženca ne bo zaslišalo, (sploh) ni navedlo, v odločbi pa se do zavrnitve tega dokaza ni argumentirano opredelilo. S tem je kršilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic v sodnih postopkih iz 22. člena Ustave RS, saj mora biti stranki (izvedba dokaza z zaslišanjem stranke je enakovredna ostalim) v sodnem postopku dana možnost, da predstavi svoj vidik spora. Takšne procesne napake, storjene v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ima za posledico neenakopravno obravnavanje stranke (toženca, ki je kot direktor podpisal sporno pogodbo in nenazadnje tudi zaradi tega „pristal“ v postopku sodne preiskave), ne more (z dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja. Na ta način pa ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi najnovejše stališče sodne prakse VS RS3. 13. Ne glede na to pa drži tudi očitek pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni celovito opredelilo do vseh (do sedaj) izvedenih dokazov in o tem ni navedlo ustreznih razlogov. Predvsem ima sodišče druge stopnje v mislih vpogled v zadevo I Kpr 23468/2015 Okrožnega sodišča v Mariboru. Dejstvo je, da sta obe stranki z izvedbo tega dokaza soglašali in dokazni predlog na naroku dne 31. 8. 2017 konkretizirali. Sodišče prve stopnje, ki je dokaz sicer izvedlo, v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča. Ni se opredelilo do nobene izjave in listine tega spisa, razloge za svoje ravnanje pa ni substancirano pojasnilo. Je pa npr. v dokazne namene upoštevalo uradni zaznamek o zbranih obvestilih ene od bivših delavk tožnice, Z.P., z dne 5. 2. 2015, pridobljen v predkazenskem postopku, na ta paradoks pa pritožba utemeljeno opozarja.

14. Sodišče prve stopnje naj vse to in ostalo, na kar pritožba v zvezi s celovitostjo dokazne ocene (8. člen ZPP) in razlogi odločbe, ki med seboj ne smejo biti v nasprotju, utemeljeno opozarja, upošteva in o zahtevku ponovno odloči (prvi odstavek 354. člen ZPP).

15. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Toženec z do sedaj izvedenimi dokazi ni dokazal, da je do ustanovitve hčerinske družbe in konsignacijskega skladišča v Angliji dejansko tudi prišlo. 2 Argumentacija, da bi izvedba določenih dokazov postopek po nepotrebnem podaljšala ali podražila, je sicer lahko na mestu, sploh v tem postopku, ko so predlagane priče s področja izven R Slovenije, a ne takšna splošna, kot izhaja iz točke 6 obrazložitve. 3 II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012 in II Ips 201/2017.