Jedro

Pogoji za preklic naroka niso bili izpolnjeni, saj toženka ni izkazala upravičenega razloga za njeno odsotnost, na naroku pa je bila zastopana po pooblaščencu.

Iz trditvene podlage toženke ne izhaja, o čem bi glede na listinske dokaze in neprerekano višino terjatve izpovedovala ob svojem zaslišanju, česar tudi v pritožbi ne konkretizira, zato z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza, ki trditev ne more nadomestiti, ni bila kršena njena pravica do izvedbe dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožnici v roku 8 dni dolžna plačati terjatev iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 074S007143/1 z dodatki št. 1 do 5 v višini 76.791,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2018 dalje in ji povrniti 1.479 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da ji sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pooblaščenec je na prvem naroku sodišče opozoril, da se ga toženka zaradi zdravstvenih težav ne more udeležiti, prav tako so ji te onemogočile primerno pripravo na narok, saj se z njim ni mogla sestati. Hitrost postopka ne sme iti na škodo pravice stranke do sodelovanja v postopku. Za predhodni zastoj ni odgovorna, prav tako ne soglaša s stališčem sodišča, da ni jasno, če in kdaj bo na narok lahko pristopila. Okrevanje toženke in epidemija korona virusa sta prehodne narave. Ker sodišče ni ugodilo predlogu za preložitev naroka, je kršilo določila 5., 7., 115. in 286. člena ZPP, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica nima pravne koristi od vodenja tega postopka, zato bi sodišče moralo tožbo zavreči. Za izterjavo istega dolga namreč pred Okrajnim sodiščem v Radovljici teče izvršilni postopek I 80/2018, v katerem je sodišče že izdalo pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov, razen v delu, kjer je upnica predlagala izvršbo na nepremičnine toženke v deležu, ki presega 1/2. Ker tožnica že ima izvršilni naslov, nima več pravovarstvenega interesa za tožbo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje očitanih procesnih kršitev ni zagrešilo. Toženka se je do tožničine terjatve opredelila v ugovoru s 14. 12. 2018, prav tako ji je bilo omogočeno, da odgovori na prvo pripravljalno vlogo tožnice, ki jo je prejela 17. 4. 2019. Sedanji pooblaščenec toženke je zastopanje priglasil 14. 2. 2020, torej več kot leto in pol pred datumom prvega naroka za glavno obravnavo - 8. 10. 2021 (za katerega je vabilo prejel 7. 7. 2021), ki ga je sodišče na predlog tožnice preklicalo in ga nato izvedlo 23. 11. 2021. Pritožničinim trditvam, da ji sodišče s tem, ko naroka ni ponovno preklicalo, ni ustrezno omogočilo, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, zaradi česar je kršilo določila 5., 7. in 115. člena ZPP ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v 10. točki sodbe tudi izčrpno pojasnilo, da pogoji za preklic naroka niso bili izpolnjeni, saj toženka ni izkazala upravičenega razloga za njeno odsotnost, na naroku pa je bila zastopana po pooblaščencu. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da iz trditvene podlage toženke ne izhaja, o čem bi glede na listinske dokaze in neprerekano višino terjatve izpovedovala ob svojem zaslišanju, česar tudi v pritožbi ne konkretizira, zato z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza, ki trditev ne more nadomestiti, ni bila kršena njena pravica do izvedbe dokazov. Pravica do sojenja v navzočnosti ni absolutna, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko naroka ni ponovno preložilo, glede na potek postopka in dotedanjo aktivnost strank utemeljeno dalo prednost tožničini pravici do sojenja v razumnem roku.

6. S sklepom o izvršbi I 80/2018 je Okrajno sodišče v Radovljici dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je toženka imela položaj zastaviteljice in ne osebne dolžnice. V obravnavani zadevi pa tožnica zahteva plačilo dolga na podlagi dodatka številka 5 k pogodbi o kratkoročnem posojilu, v katerem je toženka podala samostojno zavezo za poplačilo terjatve iz posojilne pogodbe z dodatki. Ker ta dodatek ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, bo tožnica šele s to sodbo pridobila izvršilni naslov za poplačilo terjatve, ki ne bo vezan na zastavljene nepremičnine. Tožnica ima zato nedvomno pravovarstveni interes za tožbo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki sodbe.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha toženke (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).