Jedro

Sodišče prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 4. odstavek 28. člena ZD, ko sta zavrnili stvarnopravni tožbeni zahtevek, ki je bil naperjen proti toženi pokojnikovi hčeri. Ugotovili sta namreč, da je dal pokojni darilo njeni hčeri (torej svoji vnukinji), pa še to v obliki denarja in ji ni kupil stanovanja, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojnem J. R., roj. 5.11.1921 in umrlem 10.2.1994, tudi trisobno stanovanje, ki se nahaja v petem nadstropju stanovanjske hiše v Celju. Tožnik, ki ni mogel sprejeti take odločbe, se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna delna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da v postopku ni bilo spora o tem, da je toženka v letu 1992 prejela od pokojnega očeta večji denarni znesek.

Pojasnjuje, da se je v času lastninjenja družbenih stanovanj izvršilo finančno nakazilo zneska 11.000 nemških mark s pokojnikove devizne hranilne vloge. Te so bile tedaj skoraj blokirane, toda država je sprostila devizna sredstva za nakup stanovanj in oče je toženki ponudil plačilo kupnine za stanovanje, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila toženka, zasedala pa ga je njena hčerka. Tako je lastnici stanovanja C. C. nakazal denar in s tem toženki kupil sporno stanovanje. Glede na to tožnik trdi, da je predmet zapuščine kupljeno stanovanje in ne samo denar, ter da je oče kupil stanovanje hčerki in ne vnukinji. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je napačno presodilo, da je nakazilo denarja zgolj izročitev gotovinskih sredstev in ne nepremično premoženje v naravi, ki je bilo vknjiženo na toženko. Po njegovem je treba upoštevati okoliščine v času daritve in pokojnikov namen pri izročitvi oziroma nakazilu denarja. Dodaja, da toženka ni imela denarja in ne bi mogla kupiti stanovanja, da ji je oče pomagal pri gradnji stanovanjske hiše in da je želel, da ostane tožnikova adaptacija in celotna hiša, v kateri živi tožnik, v njegovi izključni lasti. Po tožnikovem mnenju sta sodbi sodišč prve in druge stopnje tudi protislovni, ker je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev s tem, da je dal pokojni oče toženki kupnino za stanovanje, sodišče druge stopnje pa je menilo, da je bil denar dan hčerki tožene stranke in ne toženki.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno določenih razlogov. Je pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih in šteje se, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili dejansko stanje. Prepoved preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja je določena v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977, zato revizijsko sodišče ne bo komentiralo revidentovega opisovanja okoliščin, v katerih naj bi pokojni oče nakazoval denar.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih očita revident, niso podane, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili enako dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je dal pokojni oče pravdnih strank devize za kupnino za stanovanje, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila toženka, za svojo vnukinjo oziroma za njeno hčerko S. B. (zadnji odstavek na 3. strani sodbe). Ob tem je v prvem odstavku na 4. strani še izrecno zapisalo, da ji je dal denar in ne stanovanja, kot je izpovedal toženec; sodišče druge stopnje pa je obe ugotovitvi povzelo na koncu prvega odstavka na 3. strani sodbe v stavku, ki se glasi: v konkretnem primeru sta pokojni s svojim denarjem in toženka s svojo stanovanjsko pravico poskrbela za vnukinjo oziroma hčer S. B. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, in z delno sodbo zavrnili tožbeni zahtevek. Po četrtem odstavku 28. člena Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do RS, št. 82/94) se pri ugotovitvi vrednosti zapuščine upošteva vrednost daril, ki jih je dal zapustnik svojim dedičem, ki pridejo v poštev po zakonitem dedovanju. Ob ugotovitvi, da je dal pokojni J. R. denarna sredstva svoji vnukinji S. B., sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek, ker toženki ni dal denarja, še manj pa sporno stanovanje, v katerem živi S. B. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, tožnik ni upravičen do povrnitve revizijskih stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP 1977).