Jedro

Ko gre za brata, je olajšavo za vzdrževanega družinskega člana mogoče uveljaviti, vendar le v primeru, če zavezanec zanj skrbi in je o tem izdana ustrezna odločba. Pri tem 8. odstavka 115. člena ZDoh-2 ni mogoče razlagati tako, da lahko zahtevano sodbo sodišča nadomesti pogodba civilnega prava. S pogodbami namreč pravice do davčnih olajšav ni mogoče prenašati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Dravograd je z izpodbijanima odločbama tožniku odmeril dohodnino za leto 2008 oziroma za leto 2009. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb je razvidno, da tožniku pri odmeri ni bila priznana posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine.

Ministrstvo za finance je z odločbama št. DT-499-01-530/2009-2 z dne 28. 2. 2011 in št. DT-499-01-614/2010-2 z dne 2. 3. 2011 pritožbi tožnika kot neutemeljeni zavrnilo. Zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, se v skladu s 114. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 20/09, v nadaljevanju ZDoh-2) kot posebna davčna olajšava prizna zmanjšanje letne davčne osnove. Po 7. odstavku 115. člena ZDoh-2 se, ne glede na starost, za vzdrževanega družinskega člana šteje otrok, ki je v skladu s predpisi o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb nezmožen za delo. Ob upoštevanju 8. odstavka istega člena pa se za otroka šteje lasten otrok, posvojenec, pastorek oziroma otrok zunajzakonskega partnerja. Za otroka se šteje tudi vnuk, če ima zavezanec pravico do posebne olajšave za enega od njegovih staršev ali če vnuk nima staršev ali če zavezanec skrbi zanj na podlagi sodbe sodišča. Za otroka se šteje tudi druga oseba, če zavezanec zanjo skrbi na podlagi sodbe sodišča. Po tem, ko ugotovi, da tožnik za svojega brata A.A. ne skrbi na podlagi sodbe sodišča, pritožbeni organ, ob upoštevanju pravnega mnenja, ki ga je v sodbi z opr. št. I U 2029/2009-15 z dne 1. 2. 2011 zavzelo Upravno sodišče, ugotavlja še, da tožnikova dolžnost preživljanja brata ne temelji na zakonu, temveč na sklenjeni izročilni pogodbi. Za skrb in preživljanje tožnikovega brata je ob upoštevanju določb ZZZDR primarno zadolžena njegova mati B.B., ki nad njim tudi izvršuje roditeljsko pravico. Tožnik torej s preživljanjem brata izvršuje svoje obveznosti po izročilni pogodbi. Pritožbeni organ sicer ne dvomi, da tožnik vestno skrbi za brata in ga oskrbuje, kar ni enostavno in predstavlja veliko obremenitev, kljub temu pa okoliščine v konkretni zadevi ne zadostijo pogojem, ki jih za priznanje olajšave določa 115. člen ZDoh-2. Določbe 8. odstavka 115. člena ZDoh-2 namreč po presoji pritožbenega organa ni mogoče razlagati tako, da lahko zahtevano sodbo nadomesti pogodba civilnega prava.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Z odločitvijo se ne strinja, ker meni, da je pravno zmotna in tudi dejansko nepravilna. V preteklih letih je tožniku sporna olajšava bila priznana. Za brata, ki je invalid, za samostojno življenje nesposoben in nepreskrbljen, skrbi na podlagi izročilne pogodbe z dne 20. 12. 2002. Po isti pogodbi skrbi tudi za svojo matere B.B., ki je brez zadostnih dohodkov, že v letih in slabega zdravja. Po sklepu Okrajnega sodišča Slovenj Gradec opr. št. N 1/1999 ima mati res roditeljsko pravico nad tožnikovim bratom, vendar zanj ni dolžna in ni zmožna materialno skrbeti, ker je tudi sama potrebna oskrbe. Podaljšana roditeljska pravica ne pomeni avtomatično tudi dolžnost preživljanja varovanca. Ta dolžnost pripada tožniku, ne na podlagi zakona, temveč na podlagi civilnopravnega razmerja. Notarski zapis tožnikovih obveznosti do izročevalcev in nujnih dedičev ima enako zavezujoč učinek in naravo takojšnje izvršljivosti kot sodba sodišča. Zato je nesprejemljivo stališče, da bi moral razpolagati s sodbo o preživljanju brata, saj pomeni direktno siljenje v nepotrebne sodne postopke med družinskimi člani. Takšna razlaga zakona o dohodnini ni sprejemljiva niti s pravnega niti z logičnega in življenjskega vidika, je formalistična in zato napačna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi spremeni tako, da se tožniku prizna posebna davčna olajšava za vzdrževanega družinskega člana in ustrezno znižanje letne davčne osnove za leto 2008 in za leto 2009. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora, zlasti sodne takse za tožbo in sodbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Pretekle odmere na konkretna postopka ne morejo imeti vpliva. Ne strinja se tudi s stališčem tožnika, da podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni dolžnosti preživljanja in opozarja na določbe 123. člena ZZZDR. Obveznosti tožnika do njegovega brata izhajajo iz sklenjene izročilne pogodbe in ne predstavljajo zakonske obveznosti. Njegovo stališče, da notarski zapis nadomešča sodbo, je neskladen tudi z določbami ZZZDR. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja ugotovitvijo, da pogoji za priznanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določeni v 8. odstavku 115. člena ZDoh-2, niso izpolnjeni.

Posebna olajšava iz 114. člena ZDoh-2 in s tem zmanjšanje davčne osnove za dohodnino se namreč prizna rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, na prvem mestu otroke. Za otroka pa se na prvem mestu šteje lasten otrok, pa tudi posvojenec, pastorek oziroma otrok zunajzakonskega partnerja ter vnuk, pod pogoji, določenimi v 7. odstavku 115. člena. Še druga oseba se šteje za otroka le, če zavezanec zanjo skrbi na podlagi sodbe sodišča (8. odstavek 115. člena ZDoh-2). Ker je zakonski pogoj skrbi na podlagi sodbe, če ga upoštevamo dobesedno, nemogoč, so po že zavzetem stališču tega sodišča (sodba opr. št. I U 2029/2009) lahko relevantne tudi druge odločbe, s katerimi se zavezancu nalaga celostna skrb za (drugo) osebo, kakršna je sicer namenjena otrokom. Z odločbami kot oblastnimi akti pa se obveznost lahko naloži le, če je utemeljena v zakonu.

Ko gre za brata, kot je to v obravnavanem primeru, je torej olajšavo možno uveljavljati, vendar le v primeru, če zavezanec zanj skrbi in je o tem izdana ustrezna odločba. Poleg dejanske skrbi, ki v obravnavanem primeru ni sporna, je pogoj tudi obstoj ustrezne pravne podlage zanjo. Ta v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča ne obstaja. Nesporno je, da tožnik za brata skrbi na podlagi sklenjene izročilne pogodbe, pogodbeni prevzem obveznosti pa, kot že navedeno, zakonskim pogojem ne zadosti. V tej zvezi po presoji sodišča tudi ni zanemarljivo, da je tožnik obveznost prevzel z izročilno pogodbo kot dvostranskim obligacijskim razmerjem in torej odplačno. Iztožljivost obveznosti po sklenjeni pogodbi oziroma neposredna izvršljivost notarskega zapisa ne vpliva na pravno naravo obveznosti (kot pogodbene). Sodišče se po navedenem strinja s stališčem, tožene stranke, da 8. odstavka 115. člena ZDoh-2 ni mogoče razlagati tako, da lahko zahtevano sodbo sodišča nadomesti pogodba civilnega prava. S pogodbami namreč pravice do davčnih olajšav ni mogoče prenašati.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča skladna z zakonom, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010). O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena istega zakona.