Jedro

Medtem ko je sodišče prve stopnje podrobno raziskalo, kakšne so anatomske posledice poškodbe pri tožeči stranki, pa je zaradi zmotne uporabe 1. odstavka 200. člena ZOR nepopolno razčistilo, katere so tiste omejitve življenjskih aktivnosti, ki zadevajo oškodovanca oziroma ga bodo prizadele v bodočnosti, oziroma katere aktivnosti opravlja ali jih bo opravljal le s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Zlasti pa je treba pritrditi pritožbenemu stališču, da sam poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode, ampak o nepremoženjski škodi govorimo le, če nastane škodna posledica v obliki telesnih bolečin, duševnih bolačin in strahu. Tudi kadar je kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, pa se lahko oškodovancu prisodi denarna odškodnina samo, kadar moč in trajanje bolečin ali druge okoliščine primera to opravičujejo, da bi se pri oškodovancu vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje. Zgolj tožnikovo počutje, ki mu je nerodno pred strankami v službi, ne dosega praga pravno priznane nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu razveljavi glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškovni odločitvi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 1.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do 7.10.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 7.10.2004 do plačila pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti in ji povrniti 122.658,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanaša na spremembo tožbenega zahtevka.

Vezanost na kazensko obsodilno sodbo je izjema, ki je ni mogoče tolmačiti tako, da bi se raztezala tudi na kazensko oprostilno sodbo.

V pravdnem postopku se zato ugotavljajo elementi odškodninskega delikta med katere sodi tudi civilnopravno odgovornost za nastalo škodo, ne pa obstoj kaznivega dejanja. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede ugovora toženca, da ni poškodoval tožnika.

Tožniku je verjelo le na podlagi izpovedi priče F. V., ki je popolnoma pristranska priča, saj je tožnikov prijatelj. Tožnikova izpoved in izpoved te priče si med seboj nasprotujeta. Izpodbijana sodba ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti tožene stranke. Odmerjena odškodnina je očitno previsoka za vse prisojene oblike nepremoženjske škode. Tožnik v tožbi niti v kasnejših navedbah ni zatrjeval, da zahteva tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo.

Pritožba je delno utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka: Tožena stranka ni konkretizirala, kateri je tisti element odškodninskega delikta, ki ga sodišče prve stopnje ni dovolj natančno raziskalo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kumulativen obstoj vseh štirih predpostavk odškodninske obveznosti tožene stranke, kar je podkrepilo z ustreznimi argumenti. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP. Opustitev izdaje sklepa o dovolitvi spremembe tožbe ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bilo odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med strankama.

Nedvomno drži, kar poudarja tožena stranka v pritožbi, da je sodišče, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). V skladu z opisanim temeljnim načelom je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je po pravilih civilnega prava ugotavljajo obstoj civilnopravne obveznosti tožene stranke, ne pa, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma ali je podana kazenska odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnika poškodoval toženec, in njegovo dokazno oceno v celoti sprejema. Ta temelji na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti (4. člen ZPP) ustvarilo glede na stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Zgoj prijateljstvo priče F. V. s tožnikom v odsotnosti drugih okoliščin ni razlog, zaradi katerega mu sodišče ne bi moglo slediti. Izpovedi priče in tožnika sta skladni v bistveni okoliščini, da je toženec s pestjo tožnika udaril v obraz. Po prvem odarcu je tožnik padel in se ničesar ne spominja, zato glede dogajanja v tem časovnem obdobju med njegovo izpovedjo in izpovedjo F. V. ni oziroma ne more biti nobenega nasprotja. Prepričljiv in logičen je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je domnevna povzročitev poškodbe s strani "fantov iz Grobelj" konstrukt, ki ga rezultat dokaznega postopka ni potrdil. O višini tožbenega zahtevka: Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih), strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z

2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 600.000,00 SIT. Sporni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi na mejo med lahkimi in srednje hudimi primeri, prisojena odškodnina pa je primerljiva z drugimi podobnimi primeri. Že sama intenzivnost bolečin (hude bolečine so trajale 5 dni, sledile so bolečine srednje in lahke intenzivnosti) pogojuje denarno odškodnino za telesne bolečine v višini, ki jo je oškodovancu prisodilo sodišče prve stopnje. Trditev tožene stranke, da je bil tožnik le enkrat pri zdravniku v Zdravstvenem domu Šentjernej pa je protispisna, saj iz listinskih dokazov (obvestilo zdravniku z dne

31.5.1993) izhaja, da je bil tožnik po prvem še na dveh kontrolih pregledih, in sicer 2.6.1993 in 7.6.1993. Upoštevajoč težo poškodbe, komplikacije med zdravljenjem in trajanje strahu, je primerna tudi prisojena odškodnina za strah. Po oceni pritožbenega sodišča objektivna pogojenost strahu in subjektivno doživljanje oškodovanca ne utemeljujeta nižje odškodnine kot

200.000,00 SIT. Strah zaradi nepričakovanega škodnega dogodka je trajal vse do prve medicinske pomoči naslednje jutro in je bil visoke intenzivnosti. Tožnikova izpoved ob zaslišanju 2.7.2002 v celoti potrjuje negativno njegovo čustveno stanje, ki se je kazalo v hudi bojazni, da na eno oko ne bo več videl. Intenzivnost sekundarnega strahu, to je strahu za izid zdravljenja, se spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju. Odločilno je, da je bil v obravnavani zadevi poškodovan pomemben tožnikov organ, ostrina vida levega očesa pa se je le počasi popravljala (ob kontrolnem pregledu 2.6.1993 je bila ugotovljena ostrina vida po korekciji z ustreznimi stekli 40%, 21.6.1993 50% in 16.5.1994 60% normalnega vida, glej izvedeniško mnenje dr. G. K., izdelano v zadevi opr.št. K 59/97).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nastanejo, ker po končanem zdravljenju zaradi posledic poškodbe ali bolezni oškodovanec ne more opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa to sicer lahko dela, toda z večjimi napori kot prej. So posledica nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v celoti ali v delu telesa, kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca.

Navedena oblika nepremoženjske škode ima tako objektivni in subjektivni element. Objektivni element zajema fizično okvaro (anatomsko posledico), v konkretnem primeru zmanjšanje vida na levo oko za 10-20%, in fiziološke posledice, ki se odražajo v nezmožnosti oziroma zmanjšani zmožnosti opravljati življenjske funkcije ali povečanih naporih pri njihovem opravljanju. Objektivni element pa mora, da bi bil tožbeni zahevek za plačilo te oblike nepremoženjske škode utemeljen, povzročiti občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja (subjektivni element sporne škode).

Medtem ko je sodišče prve stopnje podrobno raziskalo, kakšne so anatomske posledice poškodbe pri tožeči stranki, pa je zaradi zmotne uporabe 1. odstavka 200. člena ZOR nepopolno razčistilo, katere so tiste omejitve življenjskih aktivnosti, ki zadevajo oškodovanca oziroma ga bodo prizadele v bodočnosti, oziroma katere aktivnosti opravlja ali jih bo opravljal le s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Zlasti pa je treba pritrditi pritožbenemu stališču, da sam poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode, ampak o nepremoženjski škodi govorimo le, če nastane škodna posledica v obliki telesnih bolečin, duševnih bolačin in strahu. Tudi kadar je kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, pa se lahko oškodovancu prisodi denarna odškodnina samo, kadar moč in trajanje bolečin ali druge okoliščine primera to opravičujejo, da bi se pri oškodovancu vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje. Zgolj tožnikovo počutje, ki mu je nerodno pred strankami v službi, ne dosega praga pravno priznane nepremoženjske škode.

Pritožbeno sodišče povzema, da je v delu, ki se nanaša na denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica delne razveljavitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotoviti, katere fiziološke posledice trpi oškodovanec zaradi zmanjšanja vida na levem očesu in kakšne subjektivne posledice zaradi tega občuti. Ker gre pri tem delno (fiziološke posledice) delno za vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti le ob zadostnem strokovnem (medicinskem) znanju, bo potrebna, tudi zaradi natančnejše razmejitve posledic škodnega dogodka od posledic sicerjšnjega bolezenskega stanja na levem očesu, dopolnitev izvedeniškega mnenja.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. v zvezi s 4. odstavkom 165. člena ZPP).