Jedro

Glede na vzpostavljena merila in kriterije v Uredbi 343/2003 se država članica enostransko odloči, da je odgovorna (pristojna) za obravnavanje prošnje za azil ali pa se z drugo državo članico dogovori, da ta sprejme ali ponovno sprejme prosilca za azil, torej, da se državi članici dogovorita, katera je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Uredba 343/2003 ureja merila in kriterije za ravnanje držav članic, prosilcu za azil pa ne daje pravice do izbire države članice, odgovorne za obravnavo njegove prošnje za azil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1526/2004-7 z dne 20.8.2004, se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se 1.točka izreka sklepa tožene stranke z dne 23.6.2004, delno odpravi tako, da se črta besedilo "IN SE ZATO ZAVRŽE", v preostalem delu pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 23.6.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi točke (e) 1. odstavka 20. člena Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 28.2.2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES,št. L 50/8 z dne 25.2.2003, v nadaljevanju Uredba 343/2003) odločila, da se tožnikova prošnja za azil ne bo obravnavala v Republiki Sloveniji in se zato zavrže (1. točka izreka ) ter, da bo tožnik predan pristojnim organom Republike Francije predvidoma 9.7.2004 oziroma najkasneje v roku 6 mesecev po odobritvi zahteve za sprejem (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik vložil prošnjo za azil 8.6.2004. Tega dne je tožena stranka tožniku vzela prstne odtise v skladu z Uredbo Sveta (ES), št. 2725/2000 z dne 11.12.2000, o vzpostavitvi "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uradni list ES, L 316/1 z dne 15.12.2000). Tožena stranka je iz centralne baze prstnih odtisov EU dne 9.6.2004 prejela potrdilo, da je prosilec za azil 7.7.2003 v Republiki Franciji že zaprosil za azil. Tožena stranka se je v skladu z 3. odstavkom 19. člena Uredbe 343/2003 s pristojnimi organi Republike Francije dogovorila, da bo tožnik predan v odgovorno državo članico, to je Republiko Francijo, zaradi obravnavanja njegove prošnje. Pri tem se je sklicevala še na določila 3. člena, 1. odstavka točke (c) 16. člena in 20. člena Uredbe 343/2003. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka napačno uporabila določbo 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Tožnik je vložil prošnjo za azil v skladu z 63. b členom Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003-PB, v nadaljevanju ZAzil). Tožena stranka ni le sprejela prošnje za azil, ampak jo je začela že vsebinsko obravnavati. Po predhodni seznanitvi tožnika s pravicami v azilnem postopku, pri čemer se uradna oseba tožene stranke ni omejila na postopek ugotavljanja odgovorne države po Uredbi 343/2003, ampak je tožnika seznanila z bistvenimi informacijami v zvezi s postopkom odločanja o prošnji za azil, je sprejela tožnikovo izjavo po predzadnji alinei 63.b člena ZAzil. Uradna oseba tožene stranke je zelo konkretno zaslišala tožnika glede dejstev, ki so relevantna za odločanje po določbi 1. člena ZAzil. Iz vprašanj uradne osebe tožene stranke izhaja, da je bila tožnikova izjava namenjena odločanju v azilnem postopku. Tožniku je bil izrečen tudi ukrep omejitve gibanja v prostorih Azilnega doma. Takšen ukrep ni potreben zaradi postopka po Uredbi 323/2003, kajti za ugotovitev, ali je prosilec za azil že vložil prošnjo za azil v kakšni drugi državi članici EU, ni potrebno ugotavljanje istovetnosti oseb prek ukrepa omejitve gibanja. Ker je tožena stranka že začela obravnavati prošnjo za azil v vsebinskem smislu, je Republika Slovenija postala odgovorna za odločanje po določbi 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njenem mnenju tožnikova izjava ne predstavlja obravnavanja tožnikove prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Tožnikova izjava, skupaj z osebnimi in drugimi podatki, predstavlja le del prošnje za azil. Postopek ugotavljanja pristojne države za obravnavanje prošnje za azil se lahko prične le v primeru, da tujec formalno postane prosilec za azil, to pa je takrat, ko je prošnja za azil popolna. Tudi z izdajo sklepa o omejitvi gibanja ni prišlo do obravnavanja prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je v slabem psihičnem in fizičnem stanju in prosi, da se azilni postopek nadaljuje v Republiki Sloveniji ter da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pravilna.

Glede na dejansko stanje obravnavanega primera je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 3. člena Uredbe 343/2003). Uredba 343/2003 vzpostavlja merila in mehanizme za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. V določbah 1. odstavka 3. člena Uredba 343/2003 določa, da prošnjo za azil obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III.poglavja. Po določbah 2. odstavka 3. člena Uredbe 343/2003, pa lahko z odstopanjem od 1.odstavka vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki ji jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. V takem primeru navedena država članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznosti v zvezi z odgovornostjo. Glede na vzpostavljena merila in kriterije v Uredbi 343/2003 se torej država članica enostransko odloči, da je odgovorna (pristojna) za obravnavanje prošnje za azil ali pa se z drugo državo članico dogovori, da ta sprejme ali ponovno sprejme prosilca za azil, torej, da se državi članici dogovorita, katera je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Uredba 343/2003 ureja merila in kriterije za ravnanje držav članic, prosilcu za azil pa ne daje pravice do izbire države članice, odgovorne za obravnavo njegove prošnje za azil. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz upravnih spisov, je Republika Francija potrdila, da je po merilih iz Uredbe 343/2003 odgovorna država za obravnavanje tožnikove prošnje za azil. Izjavila je tudi, da v smislu točke (c) 1. odstavka 16. člena Uredbe 343/2003 ponovno sprejema tožnika kot prosilca za azil. Takšno dejansko stanje kaže, da gre v obravnavanem primeru za postopek ponovnega sprejema po Uredbi 343/2003 zaradi izjave države članice, da sprejema odgovornost za obravnavanje prošnje za azil. V postopku ponovnega sprejema po Uredbi 343/2003 in izjavi države članice, da sprejema odgovornost, po presoji pritožbenega sodišča, niso pomembna vprašanja, ki se nanašajo na okoliščino, da naša država ni prevzela odgovornosti za obravnavo prošnje za azil. Uredba 343/2003 ne določa postopka v zvezi z prošnjo za azil, ki je vložena v državi, ki ni prevzela odgovornosti za njeno obravnavanje. Zato je o takšni vlogi treba odločiti po nacionalnem pravu. V nacionalnem pravu pa po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela podlage za zavrženje tožnikove prošnje za azil zaradi nepristojnosti (del 1. točke izreka sklepa). V obravnavanem primeru bi morala tožena stranka upoštevati določbo 4. odstavka 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP). Po navedeni določbi organ s sklepom zavrže vlogo zaradi nepristojnosti le, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. V tem primeru pa je bila tožena stranka seznanjena z izjavo, da bo tožnikovo prošnjo za azil obravnavala kot odgovorna država Republika Francija. Zato po presoji pritožbenega sodišča besedilo "IN SE ZATO ZAVRŽE" v 1. točki izreka s tožbo izpodbijanega sklepa tožene stranke ni v skladu z določbo 4. odstavka 65. člena ZUP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izreka s tožbo izpodbijanega sklepa, ob spremembi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, tožbi ugodilo in črtalo besedilo "IN SE ZATO ZAVRŽE" (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS). V preostalem delu pa je po presoji pritožbenega sodišča treba besedilo 1. točke izreka s tožbo izpodbijanega sklepa tožene stranke šteti kot sporočilo oziroma kot del obvestila, namenjenega prosilcu za azil in ga je tožena stranka po nepotrebnem vključila v izrek svoje odločitve.

Tožnik v tožbi predlaga, naj njegovo prošnjo za azil obravnava Republika Slovenija. Ta njegov predlog na določitev odgovorne države po določbah Uredbe 343/2002, glede na navedeno, ne more vplivati.

V tožbi tožnik izrecno ne ugovarja vsebini 2. točke izreka s tožbo izpodbijanega sklepa tožene stranke. Pri preizkusu zakonitosti tega dela s tožbo izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožena stranka je odločitev glede ponovnega sprejema prosilca v Republiko Francijo oprla na točko (e) 1. odstavka 20. člena Uredbe 343/2003, ki med drugim tudi določa, da mora država članica, ki daje zahtevo za ponovni sprejem prosilca za azil, obvestiti prosilca o odločitvi gled-e njegovega ponovnega sprejema v odgovorno državo članico in tudi o roku za predajo. To pa je tožena stranka tudi storila.

Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, razen v delu kot izhaja iz izreka te sodbe.