Jedro

V skladu s 180. členom ZPP mora tožba natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva (vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo, in konkretizirano postavljen tožbeni zahtevek). Povsem enake vsebinske zahteve veljajo tudi za nasprotno tožbo. Pobotni ugovor mora vsebovati smiselno enake sestavine kot jih mora tožba (razen tožbenega predloga), saj je sodišče dolžno o obstoju v pobot uveljavljene terjatve odločiti o izreku sodne odločbe, ki postane nato pravnomočen in tudi izvršljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo: da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi (točka 1/I izreka sodbe); da plačilni nalog Plg 1, ostane v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 61.804,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2010 dalje do plačila ter stroške mandatnega postopka v višini 736,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve plačilnega naloga dalje do plačila (točka 1/II izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 4.884,00 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1/III izreka sodbe); da se tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi za znesek 1.196,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.2010 dalje (točka 2/I izreka sodbe); da se v preostalem delu tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne (točka 2/II izreka sodbe); da se pobotni ugovor tožene stranke zavrne (točka 3/I izreka sodbe).

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka, in navedla da jo izpodbija v odločitvi o zavrnitvi zahtevka iz nasprotne tožbe (točka 2/II, zoper zavrnitev pobotnega ugovora (točka 3) in zoper odločitev o stroških postopka (točka 1/III), in sicer iz vseh treh pritožbenih razlogov. Glede zahtevka (po nasprotni tožbi) v zvezi s S. d.d. je pritožba navedla, da je nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da vsebina seznama tožene stranke na dan 31.1.2009 dokazuje, da so odstopljene terjatve nastale in dospele v plačilo pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, ker je v dopisu S. d.d. z dne 28.3.2013 izrecno navedeno, da ne razpolagajo s podatkom, kdaj je posamezna izterjevana terjatev nastala. Zato se ne da ugotoviti, ali so prenesene terjatve nastale pred ali po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko, česar v postopku na prvi stopnji pravdni stranki tudi nista dokazovali. Glede na ugotovitve sodišča, da so vse terjatve s trenutkom svojega nastanka prešle v premoženje S., je potrebno ugotoviti, da so se s poplačilom teh prenesenih terjatev tožene stranke zmanjšale zapadle obveznosti tožeče stranke do S. Banke na račun tožene stranke. S tem je bila tožeča stranka obogatena, tožena stranka pa v isti višini prikrajšana in to brez ustrezne pravne podlage. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je šlo za načrtno izčrpavanje tožene stranke, saj jo je tožeča stranka enostransko zavezala k zavarovanju obveznosti brez omejitve višine zavarovanja. Tudi če bi držale vse ugotovitve sodišča, je šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj sodišče ni ustrezno odgovorilo, zakaj ne moremo govoriti o neupravičeni obogatitvi tožeče stranke na račun tožene stranke. Glede zahtevka v zvezi s pršutom je pritožba navedla, da sicer drži ugotovitev, da tožena stranka ni v enomesečnem roku vložila tožbe na ugotovitev izločitvene pravice, ker takrat ni dvomila v trditev stečajnega upravitelja, da teh pršutov tožeča stranka nima več v posesti, ker naj bi bili toženi stranki izročeni že pred stečajem. Po poteku tega enomesečnega roka pa je iz podatkov AJPES ugotovila, da je tožeča stranka prodala ta pršut. Tega prej ni mogla preveriti, ker nima vstopa v poslovne prostore tožeče stranke. Ker gre za generično blago, tožena stranka ne more dokazati, da je stečajni upravitelj prodajal prav pršute tožene stranke, „dokazno breme glede trditve tožeče stranke, da je pršute izročila toženi stranki, je bilo zato na tožeči stranki“. Odločitev sodišča, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, je bila napačna, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Glede odškodnine za izplačane osebne dohodke v višini 3.142,38 EUR je nepravilno stališče prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka upravičeno preprečila toženi stranki vstop v njene poslovne prostore, nepravilno. Tožena stranka je tudi po 15.10.2009 vse do 18.11.2009 nemoteno uporabljala najete poslovne prostore po najemni pogodbi. Določba 323. člena ZFPPIPP ne dovoljuje stečajnemu upravitelju, da s fizično silo prepreči nadaljnjo uporabo najetih prostorov, temveč veljajo tudi zanj določbe o sodni izpraznitvi, sicer odgovarja za škodo. Glede uporabnine za opremo je po mnenju pritožbe stališče sodišča, da tožena stranka ni dokazala uporabo njene opreme, napačno. Na tožeči stranki je dokazno breme, da niso njeni najemniki uporabljali opreme. Tožena stranka je kot dokaz priložila pogodbe o najemu, npr. z najemnikom M. s.p., iz katere je razvidno, da je bila predmet najema tudi oprema (točka I), in da je bila najemnina določena tudi za najem opreme (točka II). Tožeča stranka pa nesporno ni imela v lastni nobene opreme, ampak le poslovni prostor.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz povzetka v 1. točki tega sklepa, je prvostopno sodišče v tem postopku odločalo o tožbenem zahtevku po tožbi, o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in o pobotnem ugovoru tožene stranke. Tožbeni zahtevek po tožbi je glasil na 61.804,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2010 dalje, po nasprotni tožbi na 65.751,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2010 dalje (datum vložitve nasprotne tožbe), pobotni ugovor pa na 47.484,42 EUR, za katerega tožeča stranka po nasprotni tožbi (katero bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju imenovalo s „tožena stranka“, toženo stranko po nasprotni tožbi pa kot „tožeča stranke“) ni navedla, kdaj naj bi zapadel oz. zanj ni postavila obrestnega zahtevka. Tožena stranka je ob vložitvi nasprotne tožbe in postavitvi pobotnega ugovora navedla, da ima zapadle terjatve do tožeče stranke „po nasprotni tožbi v skupni višini 113.235,84 EUR“ in sicer 56.812,24 EUR s pp iz naslova neupravičene obogatitve v zvezi z nakazili na S.; 14.281,22 EUR s pp iz naslova uporabe opreme in „refaktur“; 3.142,38 EUR s pp iz naslova škode zaradi izplačil osebnega dohodka dvema delavkama in 39.000,00 EUR s pp iz naslova nedobavljenih pršutov. Nato pa je tožena stranka pod točko 6 navedene pripravljalne vloge zaključila: „Glede na navedeno tožeča stranka po nasprotni tožbi prereka terjatev tožene stranke po nasprotni tožbi v višini 11.340,36 EUR in vlaga pobotni ugovor v višini 47.484,42 EUR. Razlika v višini 65.751,42 EUR predstavlja terjatev tožeče stranke po nasprotni tožbi.“. Svojega tožbenega predloga po nasprotni tožbi oz. pobotnega ugovora kasneje v postopku ni popravila, niti je k temu ni pozivalo sodišče prve stopnje.

V skladu s 180. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožba natančno in konkretno opredeliti vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva (1), to pomeni, da mora tožba (poleg sestavin iz 105. člena ZPP, ki jih mora vsebovati vsaka vloga) vsebovati vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo, in konkretizirano postavljen tožbeni zahtevek, to je zahtevek, o katerem naj sodišče odloči in ga vnese v izrek svoje odločbe. Povsem enake vsebinske zahteve veljajo tudi za nasprotno tožbo, ki jo je v bistvu potrebno v primeru, da izpolnjuje pogoje za njeno vložitev (2), šteti za samostojno tožbo. Kadar se toženec odloči, da bo zoper terjatev, ki jo s tožbo zoper njo uveljavlja tožnik, uveljavljal svojo terjatev, ki jo ima do tožnika, v pobot, govorimo o procesnem pobotu. V tem primeru mora toženec določno navesti, katero terjatev uveljavlja, višino terjatve in čas njene zapadlosti, ter za to terjatev podati vsa dejstva, iz katerih izhaja obstoj te terjatve, ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Pobotni ugovor mora torej vsebovati smiselno enake sestavine kot jih mora tožba (razen tožbenega predloga), saj je sodišče dolžno o obstoju v pobot uveljavljene terjatve (3) odločiti o izreku sodne odločbe, ki postane nato pravnomočen in tudi izvršljiv (tretji odstavek 319. člena ZPP).

Če nasprotna tožba nima vseh sestavin, ali če je nerazumljiva, jo je dolžno sodišče vrniti tožencu v popravo (108. člen ZPP), če pa iz zatrjevanih tožbenih dejstev ne izhaja takšna posledica, kot je določena v tožbenem predlogu, torej če je tožba nesklepčna, in če se ta nesklepčnost da odpraviti, je sodišče dolžno tožnika na nesklepčnost opozoriti in mu dodeliti rok, da jo odpravi (tretji odstavek 318. člena ZPP). Če iz pobotnega ugovora ni razvidno, katero terjatev toženec uveljavlja v pobot, je sodišče dolžno stranko pozvati, da to nejasnost odpravi, saj bo le tako lahko o pobotnem ugovoru sploh odločalo. Če pa se toženec odloči, da poleg nasprotne tožbe vloži še pobotni ugovor, mora biti jasno ločeno, katere terjatve uveljavlja z nasprotno tožbo, in katere terjatve uveljavlja v procesni pobot (kar je izpolnjeno že, če ima vsako izmed pravnih sredstev vse zakonsko zahtevane sestavine).

Tožena stranka je z vlogo, z dne 18.11.2010, nedoločno postavila pobotni ugovor. Za slednjega ni navedla, katero svojo terjatev oz. svoje terjatve v znesku 47.484,42 EUR uveljavlja v pobot, in kdaj naj bi ta (te) terjatev zapadla (4), ker pa je za vse terjatve, ki jih je v tej vlogi opredelila, in kateri seštevek znaša 113.235,84 EUR, navedla, da jih uveljavlja „po nasprotni tožbi“, v tožbenem predlogu pa je uveljavljala 65.751,42 EUR, je jasno, da je takšna (nasprotna) tožba obremenjena z nesklepčnostjo. Ker prvostopno sodišče te nesklepčnosti ni ugotovilo, ampak je takšno nasprotno tožbo obravnavalo, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba, ki je obravnavala takšno nesklepčno nasprotno tožbo in nedoločen pobotni ugovor, ne more preizkusiti. Zato jo je moralo pritožbeno sodišče v tem delu razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker pa je od odločitve o pobotnem ugovoru odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku (saj v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke in tudi obstoj v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, mora v izreku sodbe izreči pobotanje in delno ali v celoti zavrniti tožbeni zahtevek), je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti celotno sodbo, torej tudi odločitev pod točko 1/I in 1/II.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje toženo stranko pozove, da odpravi nesklepčnost iz njene nasprotne tožbe in jasno razčleni, katere terjatve uveljavlja z nasprotno tožbo, in katere s pobotnim ugovorom (vključno z zapadlostjo teh terjatev). Če se bo tožena stranka na poziv sodišča odzvala, in če bo prvostopno sodišče ocenilo, da je nesklepčnost odpravila, naj nato sodišče posebej odloča o njenem zahtevku po nasprotni tožbi in posebej o pobotnem ugovoru. Pri ugotavljanju terjatev tožene stranke pa pritožbeno sodišče opozarja še na odločitev iz izpodbijane sodbe (v prvem odstavku 11. točke obrazložitve), ko je prvostopno sodišče presojalo, ali je tožena stranka imela razpolagalno pravico nad terjatvami, ki so bile odstopljene v zavarovanje, in nato iz tega naredilo nerazumljiv zaključek, da ne more iti za neopravičeno obogatitev. Sodišče naj v zvezi s temi terjatvami v ponovljenem postopku sledi dejanski podlagi (nasprotne) tožbe in naj zato ugotavlja, ali so v konkretnem primeru bili podani materialnopravni pogoji za neupravičeno obogatitev iz 190. in pogoji za vrnitev neupravičeno pridobljenega iz 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in če jih ugotovi, kdaj je do tega prehoda premoženja prišlo (glede na to, da je tožeča stranka od 7.4.2009 v stečajnem postopku).

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: A. Galič, Pravdni postopek -zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 122. op. št. 2: pogoje iz 183. člena ZPP.

op. št. 3: v primeru, ko je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke op. št. 4: da bi sodišče lahko ugotovilo, kdaj so se toženčeve terjatve „srečale“ s tožnikovimi in kdaj se lahko opravi pobot.