Jedro

Smisel zahteve po pravočasnem uveljavljanju pogodbene kazni, ki izhaja tudi iz 5. odstavka 251. člena OZ, je v pravni varnosti dolžnika, ki bi na podlagi upnikovega molka ob sprejemu izpolnitve glavne obveznosti upravičeno sklepal, da se je upnik odrekel svoji pravici do pogodbene kazni.

Ker je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prodaji stanovanj in ne gradbena pogodba, se določbe Posebnih gradbenih uzanc že glede na predmet urejanja ne morejo uporabiti.

Zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko izvedbo predlaganega dokaza tudi zavrne, če za to obstajajo upravičeni razlogi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 702,27 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo, ki je po svoji vsebini sodba in sklep, odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 46127/2008, z dne 17. 07. 2008 razveljavi tudi v dajatvenem in stroškovnem delu (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti glavnico v višini 49.655,85 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 18.209,72 EUR od 13. 06. 2007 dalje, od zneska 18.209,72 EUR od 15. 06. 2007 dalje, od zneska 1.929,72 EUR od 30. 06. 2007 dalje in od zneska 11.306,82 EUR od 21. 11. 2007 dalje ter izvršilne stroške v višini 163,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 09. 2008 dalje (2. točka izreka). Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.052,49 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Smiselno se pritožuje zoper 2. in 3. točko izreka, uveljavlja pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodno odločbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo pritožbe.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožene stranke vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke, ki jih tudi priglaša. Pritožba je delno utemeljena.

Glede pogodbene kazni zaradi zamude V zvezi z uveljavljanjem pogodbene kazni se tožena stranka v pritožbi sklicuje na določbo 245. člena Splošnih uzanc za blagovni promet, v skladu s katero se pogodbena stranka z določbo o pogodbeni kazni zaveže nasprotni stranki plačati določen denarni znesek ali ji priskrbeti kakšno drugo premoženjsko korist, v kolikor svoje obveznosti ne izpolni oziroma je ne izpolni prav. Navaja, da iz 1. odstavka 7. člena prodajne pogodbe med pravdnima strankama izhaja prav ta zaveza tožene stranke. Vsakršno izmikanje tožene stranke plačilu jasno in določno opredeljene pogodbene kazni, dogovorjene za primer neprimerne izpolnitve obveznosti, tožeča stranka označuje za brezpredmetno. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko kot brezpredmetno opredeljuje pravno pravilo, ki upravičencu do pogodbene kazni nalaga njeno pravočasno uveljavljanje. Vendar pa temu ni tako. Smisel zahteve po pravočasnem uveljavljanju pogodbene kazni, ki izhaja tudi iz 5. odstavka 251. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je v pravni varnosti dolžnika, v konkretnem primeru tožeče stranke, ki bi na podlagi upnikovega molka ob sprejemu izpolnitve glavne obveznosti upravičeno sklepal, da se je upnik odrekel svoji pravici do pogodbene kazni(sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 05. 2001 v zadevi II Ips 558/2000). S tem se izkažejo pritožbena izvajanja tožene stranke za neutemeljena.

S ciljem dokazati, da je pravočasno uveljavljala svojo pravico do pogodbene kazni, se tožena stranka v nadaljevanju svoje pritožbe sklicuje na določbo 55. člena Posebnih gradbenih uzanc. Slednja določa, da se pravica do pogodbene kazni lahko uveljavlja najpozneje do konca dokončnega obračuna. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pravilno izpostavlja, da se Posebne gradbene uzance uporabljajo za urejanje razmerij med naročniki in izvajalci del pri izvajanju del na gradbenih objektih in jih ni mogoče uporabiti za presojo pravnega razmerja ob nakupu stanovanja. Ker je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prodaji stanovanj in ne gradbena pogodba, se določbe Posebnih gradbenih uzanc že glede na predmet urejanja ne morejo uporabiti.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi, da je pravočasno uveljavljala pravico do pogodbene kazni in s tem v zvezi izpostavlja okoliščino, da je tožečo stranko večkrat pisno opomnila na posledice zamude, kar bi sodišče prve stopnje ugotovilo, če bi skrbno preučilo zadevo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da določba 5. odstavka 251. člena OZ (oziroma ekvivalentna določba 5. odstavka 273. člena ZOR) predpisuje skrajni rok za uveljavljanje pogodbene kazni, kar seveda ne izključuje možnosti, da upnik poda izjavo, s katero si pridrži pravico uveljavljati pogodbeno kazen, že prej. Po stališču sodne prakse lahko upnik poda to izjavo vsaj takrat, ko je upnik prišel v zamudo, lahko pa celo prej, ko je gotovo, da bo prišlo do zamude (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 06. 06. 2002 v zadevi III Ips 109/2001). V skladu s tem stališčem je torej odločilno, kdaj upnik poda izjavo, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tožena stranka je v zvezi s pisnim opominjanjem glede zamude v pripravljalni vlogi z dne 05. 11. 2009 zatrjevala le, da je tožečo stranko ves čas pogodbenega odnosa sproti pisno opozarjala na zamude tekom trajanja pogodbe in jo tudi izrecno opozorila, da bo zahtevala sankcije zaradi zamude, vendar je tožeča stranka dela kljub temu opravila z zamudo. Iz teh trditev ne izhaja, kdaj je tožena stranka tožeči poslala pisna opozorila, zato sodišče ni moglo presojati, ali je tožena stranka tožečo stranko opozorila, ko naj bi ta že prišla v zamudo oziroma kot naj bi bilo že gotovo, da bo prišlo do zamude. Zaradi nesklepčnosti ugovornih navedb tožene stranke je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi pravočasno uveljavljala pravico do pogodbene kazni.

V nadaljevanju tožena stranka opozarja na nasprotje med razlogi sodbe. Te vidi v zaključku sodišča, da v konkretnem primeru o zamudi ni mogoče govoriti, in ugotovitvi, da ni mogoče govoriti o zamudi 76 dni, temveč krajši. Ta pritožbeni očitek je brez vsakršne podlage. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru o zamudi ni mogoče govoriti. Sicer pa je za zavrnitev ugovora iz naslova pogodbene kazni odločilno, da je zaradi nepravočasnega uveljavljanja pravica tožene stranke do pogodbene kazni prenehala.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog z zaslišanjem prič M. Š. B. in D. G.. Navaja, da je v svoji trditveni podlagi jasno navedla, v zvezi s katerimi dejstvi predlaga zaslišanje omenjenih prič. Dodaja še, da okoliščine, da je tožena stranka tožeči nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, tožena stranka ni mogla dokazati na drug način kot z zaslišanjem predlaganih prič. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka opozarja, da je tožena stranka v skladu z določbo 286.b člena ZPP z uveljavljanjem tega pritožbenega očitka prekludirana. Tožeča stranka zastopa stališče, da bi morala tožena stranka takšno kršitev uveljavljati že ob sprejemu dokaznega sklepa na glavni obravnavi, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič. Po presoji pritožbenega sodišča takšno pravno naziranje v konkretnem primeru ni pravilno. V skladu z 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), uveljavljati takoj, ko je to mogoče, sicer je z uveljavljanjem teh kršitev prekludirana. Namen te določbe, kakor izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 21/2008 z dne 15. 02. 2008, stran 139), je preprečiti, da bi stranke špekulirale z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki jih je mogoče, če so pravočasno uveljavljanje, odpraviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kot procesno kršitev v konkretnem primeru tožeča stranka očitno opredeljuje zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič. Po presoji pritožbenega sodišča zavrnitev dokaznega predloga ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, saj sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko izvedbo predlaganega dokaza tudi zavrne, če za to obstajajo upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da obstoji tudi sodna praksa, iz katere izhaja, da bi morala pravdna stranka kot procesno kršitev notificirati tudi zavrnitev dokaznega predloga (primerjaj sodba VSL v zadevi I Cp 1200/2010 z dne 02. 06. 2010, sodba in sklep VSL v zadevi II Cp 4399/2009 z dne 17. 03. 2010, sodba VSL v zadevi II Cp 1156/2010 z dne 12. 05. 2010), vendar pa meni, da se ta sodna praksa oddaljuje od namena, ki jo 286.b člen ZPP zasleduje, in zato ni pravilna. Pritožbeno sodišče je posledično vsebinsko presojalo obravnavano pritožbeno navedbo tožene stranke. Uvodoma ugotavlja, da prihaja tožena stranka s temi trditvami sama s seboj v nasprotje, saj še v pritožbi zatrjuje, da je večkrat pisno opomnila tožečo stranko na zamudo, zato nikakor ne more držati njena pritožbena navedba, da bi pravočasnost uveljavljanja pogodbene kazni lahko dokazovala le z zaslišanjem prič. Pri tem velja izpostaviti, da je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi ustno obveščala tožečo stranko o zamudi, kar pomeni, da je izvedba tega dokaza tudi nepotrebna. Vsekakor pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dokaznega predloga z zaslišanjem spornih prič tožena stranka ni substancirala. Ta dokazni predlog je namreč tožeča stranka podala v rubriki dokazi, ki sledi 2 stranema trditev in je nemogoče razbrati, katero od zatrjevanih dejstev želi tožena stranka s tem dokaznim predlogom dokazati. Zavrnitev dokaznega predloga, ker le-ta ni substanciran, se tako izkaže za pravilno.

Glede pogodbenih površin Tožena stranka napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so njene trditve glede obračuna pogodbenih površin preveč ohlapne. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi morala tožena stranka navesti, kolikšna so odstopanja, od kdaj, kje in med kom so bila ugotovljena, in predložiti ustrezna dokazila. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je že v ugovoru navedla, v čem se kažejo odstopanja od pogodbeno dogovorjenih površin, tožeča stranka pa je celo pritrdila, da odstopanja so, vendar ne presegajo 2 %. Sodišču prve stopnje očita, da ni utemeljeno pojasnilo okoliščin, na podlagi katerih je sklepalo, da so v zvezi z obračunom pogodbenih površin resnične zgolj trditve tožeče stranke. V zvezi z obračunom pogodbenih površin sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališča, da so resnične trditve tožeče stranke. Zaradi preskope trditvene podlage tožene stranke, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom znižanja kupnine, sodišče sploh ni moglo zavzeti stališča do resničnosti trditev katere od pravdnih strank. Ker je v zvezi z obravnavanim ugovorom trditveno in dokazno breme na toženi stranki, ki tega očitno ni zmogla – tudi po presoji pritožbenega sodišča v ugovoru ni podala konkretiziranih navedb o odstopanjih - sama nosi negativne posledice nesklepčnosti ugovornih navedb.

Glede napak na kupljeni stvari Tožena stranka izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sploh ni pojasnila, katere so tiste napake, za katere zatrjuje, da še vedno niso odpravljene. S tem v zvezi uveljavlja kršitev 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu in navaja, da je sodišče prve stopnje na nobenem od narokov ni pozvalo k dopolnitvi nepopolnih navedb. Pritožbeno sodišče zavrača ta pritožbeni očitek kot neutemeljen. Ugotavlja namreč, da je toženo stranko na nepopolnost navedb glede napak opozorila že tožeča stranka v IV. točki svoje pripravljalne vloge z dne 09. 10. 2009 (list. št. 31), na kar se tožena stranka ni odzvala. Pritožbeno sodišče zato sodi, da pomeni sklicevanje na določbo 285. člena ZPP zlorabo pravic v postopku, upoštevaje pri tem, da tožena stranka niti v pritožbi ne navede, katere so neodpravljene napake.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe tožene stranke, ki so bile pomembne za odločitev o predloženi pritožbi (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožeče stranke in v skladu z Odvetniško tarifo ter Zakonom o davku na dodano vrednost. Tožeči stranki je priznalo nagrado v višini 1.250 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z 20 % DDV znaša 688,50 EUR, in 2 % materialne stroške, kar skupaj z 2 % DDV znaša 13,77 EUR. Skupno je tako tožeči stranko priznalo stroške v višini 702,27 EUR, toženi stranki pa naložilo, da ji te stroške povrne v 15-ih dneh od prejema sodne odločbe.