Jedro

Upoštevaje, da ZPP opozorilne dolžnosti sodišča, z izjemo opozorila v vabilu na glavno obravnavo, ne predvideva, ter dejstvo, da sta bili obe pravdni stranki zastopani po pooblaščencih – odvetnikih, ki so jim oziroma bi jim morale biti določbe ZPP (dobro) poznane, njihovo poznavanje namreč po prepričanju pritožbenega sodišča sodi v okvir odvetnikove profesionalne skrbnosti, višje sodišče sodi, da pritožbene navedbe tožene stranke glede očitane opustitve opozorila niso utemeljene.

Tožeča stranka bi morala, da bi bil predlog za razpis naroka pravočasen, le-tega podati bodisi v tožbi bodisi v prvi pripravljalni vlogi. Ker tožeča stranka razpisa naroka ni pravočasno predlagala, se šteje, da ga sploh ni zahtevala.

Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje smiselno trdila, da je bilo plačilo (izpolnitev stečajnega dolžnika preko asignata) opravljeno v roku, ki v skladu z izoblikovano poslovno prakso med poslovnima subjektoma velja za običajnega. V kolikor plačilo ne bi bilo opravljeno v običajnemu roku, bi se dobava električne energije ustavila in poslovno razmerje med strankama bi se zaključilo. Do tega pa očitno ni prišlo. Tudi navedba tožene stranke, da zamude pri plačilu računov niso bile posebej dolge, kaže na to, da je bilo plačevanje računov s takšno zamudo, kakršna je bila pri obravnavanem plačilu, običajna poslovna praksa med toženo stranko in stečajnim dolžnikom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 104,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 243,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo učinke pogodbe o asignaciji, ki so jo dne 08. 05. 2009 sklenili E. d.o.o. kot asignant, E. E. R. s.p. kot asignat in tožena stranka kot asignatar (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna stečajnemu dolžniku E. d.o.o. plačati znesek 1.199,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 03. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka), tožeči stranki pa stroške pravdnega postopka v višini 131,64 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka

4. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da obravnavani spor sodi med gospodarske spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatve, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena ZPP).

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je predmetni postopek obravnavalo kot spor majhne vrednosti, četudi pravdnih strank o tem ni vnaprej opozorilo. Zaradi tega sta stranki izgubili možnost izjaviti se o relevantnih zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, ter navesti dejstva in dokaze, pomembne za odločitev. Po prepričanju tožene stranke opustitev opozoril predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, izdaja sodne odločbe po določbi drugega odstavka 454. člena ZPP pa absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz sodne prakse (glej npr. sklep VSL II Cp 1703/2000 z dne 14. 11. 2001, sklep VSC Cp 83/1996 z dne 10. 04. 1996) in pravne teorije (glej npr. Nina Betetto: Postopek v sporih majhne vrednosti, Pravna praksa, GV, 2002, številka 17) izhaja, da morajo biti stranke seznanjene z omejitvami svojih procesnih pravic, v nasprotnem primeru se postopek ne more voditi po določbah o sporih majhne vrednosti. Tako sodna praksa kot tudi pravna teorija se pri tem sklicujeta na določbo 456. člena ZPP, ki določa, da morajo biti v vabilu na glavno obravnavo med drugim navedene posledice izostanka strank iz tretjega odstavka 454. člena in 455. člena tega zakona, da se v postopku v sporih majhne vrednosti ne uporabljajo določbe o mirovanju postopka, da morajo stranke v tem postopku navesti vsa dejstva in dokaze v vlogah iz 451. člena tega zakona kot tudi da se sme odločba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da se od sodišča zahteva, da stranki na dejstvo, da bo postopek vodilo po pravilih o postopku v sporih majhne vrednosti, opozori šele v vabilu na glavno obravnavo. V praksi sicer sodišča pravdni stranki, toženo stranko že ob vročitvi tožbe, tožečo stranko pa ob vročitvi odgovora na tožbo, s prilagojenimi računalniškimi obrazci opozorijo, kakšne so možnosti za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov. Sodišče prve stopnje se pri vročanju tožbe takšnega obrazca ni poslužilo, je pa ob vročitvi odgovora na tožbo tožeči stranki in kasneje ob vročitvi pripravljalne vloge tožeče stranke toženi stranki nasprotno stranko pozvalo, da je na vročeno vlogo dolžna odgovoriti v roku osmih dni, sicer se vloga ne bo upoštevala (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Upoštevaje, da ZPP opozorilne dolžnosti sodišča, z izjemo opozorila v vabilu na glavno obravnavo, ne predvideva, ter dejstvo, da sta bili obe pravdni stranki zastopani po pooblaščencih – odvetnikih, ki so jim oziroma bi jim morale biti določbe ZPP (dobro) poznane, njihovo poznavanje namreč po prepričanju pritožbenega sodišča sodi v okvir odvetnikove profesionalne skrbnosti, višje sodišče sodi, da pritožbene navedbe tožene stranke glede očitane opustitve opozorila niso utemeljene.

7. Med konceptom rednega pravdnega postopka na eni in konceptom specialnega pravdnega postopka v (gospodarskem) sporu majhne vrednosti na drugi strani je precejšnja razlika. V sporih majhne vrednosti so načela učinkovitosti, hitrosti, ekonomičnosti in koncentracije postopka na rovaš drugih načel izražena močneje kot v rednem pravdnem postopku. Izraz takšnega, drugačnega ravnovesja temeljnih načel, je tudi ureditev postopka v sporih majhne vrednosti, ki odstopa od siceršnjega načela obligatornosti glavne obravnave (1). V sporih majhne vrednosti velja ravno obratno. Postopek v sporih majhne vrednosti je v načelu pisen, možnosti za izdajo sodbe brez opravljenega naroka pa so široke (454. člen ZPP). Zakon pa vendarle dopušča, da ena ali druga stranka zahteva izvedbo naroka (tretji odstavek 454. člena ZPP). Namen takšne ureditve je jasen: to je zagotoviti čim hitrejši postopek v zadevah, ki so po vrednosti manjšega pomena. Pomembno sredstvo za dosego tega cilja je, da sodišče razsodi brez glavne obravnave. Od stranke same je odvisno, ali bo v konkretnem postopku tako vzpostavljeno zakonsko ravnovesje predrugačila v korist svoje pravice do izjavljanja na glavni obravnavi in na rovaš načel iz 11. člena ZPP. To svojo pravico pa stranka udejani že s tem, da poda sodišču zahtevo, naj razpiše narok za glavno obravnavo (2).

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje razsodilo brez glavne obravnave. Obrazložilo je, da je vlogo tožeče stranke z dne 18. 10. 2010 razumelo kot urgenco za odločitev v zadevi in ne kot zahtevo za razpis naroka, saj tožeča stranka v tej vlogi ni izrecno navedla, zakaj bi bil narok potreben. Po mnenju prvostopenjskega sodišča izvedba naroka v sporu majhne vrednosti ni sama sebi namen, zato je zahtevo potrebno utemeljiti. Ker tožeča stranka svoje zahteve ni utemeljila, prvostopenjsko sodišče naroka ni izvedlo.

9. Tožena stranka v pritožbi trdi, da sme sodišče odločiti brez naroka le, če izvedbe naroka nobena od strank ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP), pri čemer ZPP ne določa, da mora stranka zahtevo za razpis naroka kakorkoli utemeljiti.

10. ZPP v drugem odstavku 454. člena določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala. Po vpogledu v predmetni spis višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka glede predloga za razpis naroka prekludirana, saj je predlog podala prepozno, v vlogi z dne 18. 10. 2010. Tožeča stranka bi morala, da bi bil predlog za razpis naroka pravočasen, le-tega podati bodisi v tožbi bodisi v prvi pripravljalni vlogi z dne 07. 06. 2010. Ker tožeča stranka razpisa naroka ni pravočasno predlagala, se šteje, da ga sploh ni zahtevala. Glede na navedeno se odločitev sodišča prve stopnje, ki naroka ni izvedlo, izkaže kot pravilna, vendar iz drugih razlogov.

O očitanem izpodbojnem pravnem dejanju stečajnega dolžnika

11. Predmetna pravda se nanaša na vprašanje izpodbojnosti pogodbe o asignaciji, na podlagi katere so bila opravljena plačila tekočih stroškov rednega poslovanja družbe, natančneje plačila stroškov dobavljene elektrike po računih številka 1094876, 015-1820, 1485634, 015-4347, 015-4314, 1815719 in delno 0055720 v skupnem znesku 1.199,20 EUR.

12. 34. člen ZFPPIPP ureja dolžno ravnanje poslovodstva družbe ob nastopu njene insolventnosti, v okvir katerega spada tudi dolžnost enakega obravnavanja upnikov. V tem okviru insolventna družba lahko izvaja plačila, ki so za redno poslovanje družbe nujna. Med taka plačila sodijo tudi plačila tekočih stroškov rednega poslovanja družbe - elektrika (2. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP). Hkrati pa je določena izrecna prepoved družbi opraviti dejanja, ki bi posledično pomenilo neenako obravnavanje upnikov (tretji odstavek 34. člena ZFPPIPP). Kot prepovedana pravna dejanja pa so izrecno opredeljena dejanja, ki bi bila v stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu istega zakona (2. točka četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP). Katera dejanja stečajnega dolžnika so izpodbojna, opredeljuje 271. člen ZFPPIPP, pri čemer zakon določa domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje v 272. členu in izključitvene razloge izpodbojnosti v 273. členu, kjer pa plačila, opravljena v skladu z določbami 34. člena ZFPPIPP niso zajeta. Na podlagi navedenega višje sodišče ugotavlja, da v ZFPPIPP ni zakonske podlage, ki bi narekovala vnaprejšnjo izključitev izpodbojnosti plačil tekočih stroškov rednega poslovanja družbe, ampak je potrebno tudi v zvezi z njimi v vsakem primeru posebej presojati obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev v skladu z merili iz 271. in 272. člena ZFPPIPP (3). Višje sodišče poudarja, da je potrebno v konkretnem in njemu podobnih primerih (plačilo elektrike, komunalnih storitev in podobno) obstoj objektivnega in subjektivnega pogoja presojati upoštevaje dejstva trajnega pogodbenega razmerja ter kontrahirne dolžnosti tožene stranke.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijano pravno dejanje izpolnjuje tako objektivni kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti (271. člen ZFPPIPP).

14. Objektivni pogoj izpodbojnosti je utemeljilo na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je trdila, da je je tožena stranka za svoje že opravljene storitve izdala račune, ki do zapadlosti niso bili poravnani. To pomeni, da je svojo storitev opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (plačilo računov), ki je bila opravljena šele s sklenitvijo asignacijske pogodbe in plačilom po tej pogodbi s strani asignata. V takem primeru velja, da je objektivni pogoj izpodbijanja izpolnjen, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače. 15. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, saj je do plačila dobavljene električne energije z asignacijo prišlo po opravljeni dobavi, kaže na to, da je podana domnevna baza iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Takšno domnevo pa upnik (tožena stranka) lahko izpodbije, v kolikor dokaže dejanski stan iz drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje smiselno trdila, da je bilo plačilo (izpolnitev stečajnega dolžnika preko asignata) opravljeno v roku, ki v skladu z izoblikovano poslovno prakso med poslovnima subjektoma velja za običajnega. V kolikor plačilo ne bi bilo opravljeno v običajnemu roku, bi se dobava električne energije ustavila in poslovno razmerje med strankama bi se zaključilo. Do tega pa očitno ni prišlo. Tudi navedba tožene stranke, da zamude pri plačilu računov niso bile posebej dolge, kaže na to, da je bilo plačevanje računov s takšno zamudo, kakršna je bila pri obravnavanem plačilu, običajna poslovna praksa med toženo stranko in stečajnim dolžnikom.

16. Višje sodišče dodaja, da ima pogodbeno razmerje med stečajnim dolžnikom in toženo stranko, katerega predmet je dobava električne energije, naravo trajnega pogodbenega razmerja. To je tisto razmerje, pri katerem je izpolnitev trajna in ne preneha že s posamičnim izpolnitvenim dejanjem, ampak pogodbena obveznost preneha šele z izpolnitvijo vseh izpolnitvenih dejanj. V takšnem razmerju ni moč vnaprej videti, do kdaj naj izpolnjevanje traja, če ni določen rok - čas trajanja obveznosti. Če čas trajanja ni dogovorjen, se razmerje odpove - razveže za naprej z enostranskim dejanjem ene ali druge stranke (332. in 333. člen Obligacijskega zakonika (4)). Tožena stranka, ki svojo dejavnost opravlja na način izvajanja gospodarske javne službe, je že v odgovoru na tožbo trdila, da je stečajnemu dolžniku morala dobavljati električno energijo. Dejavnost tožene stranke je izvajanje gospodarske javne službe (1. člen Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) (5) v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) (6). Posebnost njenega položaja glede dolžnosti nepretrganega opravljanja storitev izhaja iz določila prvega odstavka 5. člena ZGJS, ki ji nalaga, da zagotavlja dostopnost javnih dobrin vsakomur pod enakimi pogoji. Nadalje je v 70. členu EZ določena pravica odjemalcev energije do priključitve na omrežje in oskrbe iz njega pod določenimi pogoji (kontrahirna dolžnost tožene stranke). Dobave električne energije sme tožena stranka ustaviti le ob z zakonom (76. člen EZ) in splošnimi pogoji taksativno določenih okoliščinah. V primeru neplačevanja obveznosti le, če uporabnik tudi potem, ko je bil na to predhodno pisno opozorjen, obveznosti ni plačal (7).

17. Upoštevajoč trditve tožene stranke o običajnem roku plačila ter navedene specifike pogodbenega razmerja, višje sodišče sodi, da je toženi stranki uspelo izpodbiti domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

18. ZFPPIPP določa, da je pravno dejanje izpodbojno, če sta kumulativno izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni pogoj izpodbijanja. Kljub temu, da je višje sodišče ugotovilo, da objektivni pogoj ni izpolnjen, kar že pomeni, da dejanje stečajnega dolžnika, ki ga tožeča stranka s tožbo izpodbija, ni izpodbojno, se je v nadaljevanju te obrazložitve vseeno opredelilo tudi do subjektivnega pogoja izpodbijanja.

19. Tožeča stranka se je v zvezi s subjektivnim pogojem izpodbijanja sklicevala na izpodbojno domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je le na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka znesek 1.199,20 EUR prejela dne 08. 05. 2009, stečajni postopek nad dolžnikom pa je bil uveden 26. 05. 2009, kar pomeni, da je bilo izpodbijano dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, zaključilo, da obstoji subjektivni pogoj izpodbijanja. Višje sodišče se z navedeno ugotovitvijo ne strinja. Res je, da tožena stranka dejstva, da je bilo dejanje opravljeno v treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, ni izpodbijala, izpodbijala pa je samo dejstvo vedenja o dolžnikovi insolventnosti. Višje sodišče sodi, da je toženi stranki uspelo dokazati, da takrat, ko je bilo opravljeno plačilo v njeno korist ni vedela oziroma ni bila dolžna vedeti, da je dolžnik insolventen. Trditve in predloženi dokazi (priloga B6) tožene stranke o finančnem stanju stečajnega dolžnika v letih 2007 in 2008, predvsem pa dejstvo, da ima tožena stranka več tisoč odjemalcev, za katere v času vsesplošne gospodarske krize in posledično velikega števila začetih insolvenčnih postopkov po prepričanju višjega sodišča niti teoretično ne more vedeti, ali so (in)solventni, so višje sodišče vodile do odločitve, da tožena stranka za insolventnost dolžnika ni vedela oziroma ni bila dolžna vedeti.

20. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

O stroških postopka

21. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Izrek o stroških pravdnega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Višje sodišče je potrebne pravdne stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika tožene stranke in Zakona o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 72,8 EUR in znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 14,56 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 104,83 EUR.

22. Tožena stranka je uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožene stranke je višje sodišče in Zakona o sodnih taksah. Kot potrebne stroške je višje sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 89,6 EUR in znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 17,92 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV in sodno takso v višini 114,00 EUR, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 243,02 EUR.

23. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te sodbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Višje sodišče je zato na podlagi 313. člena ZPP naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

(1) Od tega načela je sicer dopustna izjema, a le ob pogojih 279.a člena ZPP; v vseh ostalih primerih pa predstavlja kršitev načela obligatornosti glavne obravnave bistveno kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

(2) Več o tem sodba in sklep VSL II Cp 4521/2010 z dne 30. 03. 2011. (3) Glej tudi sklep VSL I Cpg 585/2010 z dne 17. 06. 2010 in sodbe VSL II Cpg 400/2011 z dne 08. 06. 2011, II Cpg 359/2011 z dne 18. 08. 2011 in II Cpg 358/2011 z dne 12. 10. 2011. (4) Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(5) Ur. l. RS, št. 79/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(6) Ur. l. RS, št. 32/1993 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(7) Glej tudi sodbo VSL I Cpg 381/2001 z dne 09. 01. 2002.