Jedro

Ker je tožnica na delu pri toženi stranki ostala tudi po preteku časa, za katerega je sklenila PZ za določen čas, se v skladu z

54. čl. ZDR šteje, da je tožnica sklenila PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi na delih natakarice v lokalu Gostilna Lovec, Rakek za nedoločen čas (1. točka izreka). Razsodilo je, da pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni bila odpovedana z 31.1.2004 ali kdaj kasneje in je še v veljavi, zato je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na njeno delo, ter ji za čas, ko ni delala po krivdi tožene stranke, v delovno knjižico vpisati delovno dobo in plačati pripadajoče davke in prispevke, ji plačati neto plače in druge prejemke, kot da bi delala tudi od 1.2.2004 dalje do datuma ponovnega pričetka dela tožnice, zapadle zneske mesečne plače in druge prejemke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vsakokratne mesečne zapadlosti posameznega zneska do dneva plačila, v 8 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 33.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do datuma plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo in navajala, da so opravljali selitev podjetja iz Rakeka v Planino pri Postojni in so ob tej priliki založili vso dokumentacijo v zvezi s tožničinim primerom, zato tudi niso mogli pravočasno posredovati svoj odgovor na poziv sodišča, katerega so prejeli dne 2.4.2004. Tožena stranka je majhno podjetje in ker še nikoli niso imeli podobnega primera, so predlagali, da sodišče izda nov poziv za obnovitev postopka, v tem času pa si bo tožena stranka poiskala odvetnika, ki bo ščitil interese podjetja, saj so prepričani, da je bilo sodišče le enostransko informirano v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), upoštevaje pri tem 2. odst. 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Neupošteven je pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni mogla odgovoriti na tožbo iz razloga, ker so se selili iz Rakeka v Planino pri Postojni in ob tem založili vso dokumentacijo. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki tožbo s pozivom na odgovor vročilo dne 2.4.2004, kot to izhaja iz podpisane in žigosane vročilnice. V pozivu na odgovor na tožbo z dne 25.3.2004 je sodišče toženo stranko opozorilo (3. točka poziva), da če v roku 30 dni ne bo odgovorila na tožbo, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, bo sodišče izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudno sodbo) (2. odst. 277. člena ZPP). Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo dne 4.5.2004, saj tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so v tožbi navedena, da pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnica predložila in tudi ne v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.2.2003 do

31.12.2003 za opravljanje dela natakarice zaradi povečanega obsega dela, po poteku časa pa je z delom nadaljevala. Tožnica je pri toženi stranki neprekinjeno delala do 31.1.2004, ko ji je direktor na sestanku dejal, da jo bo odjavil z dnem 29.2.2004. Tožnica je dne 2.2.2004 zbolela in bila v bolniškem staležu do

27.2.2004. Ko ji je tožena stranka dne 27.2.2004 fizično preprečila dostop do delovnega mesta, je vložila tožbo, saj je menila, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju s pogoji iz 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR).

ZDR v 52. členu določa pogoje, pod katerimi se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, 54. člen ZDR pa določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od

1.2.2003 do 31.12.2003, iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 2.2.2004 in iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela pa izhaja, da je tožnica pri toženi stranki delala tudi po

31.12.2003, ko ji je potekel čas po pogodbi o zaposlitvi. S tem je bil izpolnjen pogoj iz 54. člena ZDR in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da so majhno podjetje in še nikoli niso imeli podobnega primera, zato predlagajo, da jim sodišče izda nov poziv na obnovitev postopka.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da veljavna zakonodaja ne predvideva primerov, ko bi manjša podjetja imela določene "bonitete" v smislu vodenja sodnih postopkov. Sodišče mora delovati v skladu z veljavno procesno zakonodajo, ki določa način vodenja postopkov. ZPP v 318. členu določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (30 dni) ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor,

2. da na gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena tega zakona),

3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,

4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo nujno potrebni po določilih 155. člena ZPP. Višino stroškov je pravilno priznalo upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in vrednost točke 110,00 SIT.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.