Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja samo, katere stroške je uveljavljal tožnik, da je predlog delno utemeljen in katere stroške mu je priznala, kar pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj tožena stranka določenih stroškov tožniku ni priznala. Ta kršitev pa je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka v celoti ni ugodila zahtevku stranke, mora biti to razvidno tudi v izreku odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 235/2010 z dne 24. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je predsednica Okrožnega sodišča v Krškem v zadevi dodelitve brezplačne pravne pomoči upravičenki A.A. po odločbi, opr. št. Bpp 235/2010 z dne 2. 4. 2010, ki jo zastopa B.B., na predlog odvetnika z dne 13. 9. 2010, da se mu odmeri nagrada in stroški zastopanja upravičenke na podlagi 2. odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, odločila, da se tožniku odmeri nagrada in stroški zastopanja v višini 1826,59 EUR.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je odvetnik dne 13. 9. 2010 pravočasno priglasil nastale stroške za dejanja brezplačne pravne pomoči, ki jih je opravil za upravičenko, in v nadaljevanju odločbe vse stroške navaja. Nato pravi, da je upoštevajoč podatke v spisu, opr. št. Bpp 235/2010 in Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Uradni list RS, št. 67-2876/08 z dne 4. 7. 2008) predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Nato organ pravi, da je odvetniku priznal in odmeril stroške, ki jih v nadaljevanju opredeljuje.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo sklepa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje ter ji naloži v plačilo vse stroške postopka oz. da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku poleg priznanih stroškov prizna tudi stroške za pritožbo zoper sklep z dne 28. 5. 2010 v višini 175,00 EUR, za odgovor na pritožbo ODT z dne 12. 7. 2010 v višini 175,00 EUR in za pritožbo zoper sklep z dne 20. 7. 2010 v višini 175,00 EUR ter 20% DDV, ker je odvetnica C.C., pri kateri je tožnik zaposlen, zavezanka za DDV ter toženki naloži v plačilo stroške tega postopka. Skladno z odločbo in po pooblastilu A.A. je tožnik zanjo opravil in pravočasno priglasil stroške za zastopanje oz. nagrado po Zakonu o odvetniški tarifi, med drugim tudi nagrado za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 1. 4. 2010, nagrado za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 28. 5. 2010, za odgovor na pritožbo ODT z dne 12. 7. 2010 in za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 20. 7. 2010. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da toženka tožniku ni priznala priglašene nagrade za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 1. 4. 2010, nagrado za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 28. 5. 2010 za odgovor na pritožbo ODT z dne 12. 7. 2010 in za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 20. 7. 2010, temveč mu je priznala za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 4401 nagrado v enkratnem znesku. Odločitev sodišča, da se tožniku prizna nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zgolj enkrat ni podprta z nikakršnimi razlogi in je že zaradi tega izpodbijani sklep nezakonit, takšna odločitev sodišča pa je tudi materialnopravno nepravilna in nezakonita. Toženka v izpodbijani odločbi sploh ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je tožniku priznala in odmerila nagrado le za eno pritožbo in zato tožnik v tej tožbi ne more navesti vseh dejstev in dokazov, ki bi mu bili v korist za odpravo odločbe in mu je zaradi tega kršena pravica do izjave. V nadaljevanju na strani 3, v prvem in drugem odstavku utemeljuje, zakaj bi tožena stranka morala tožniku priznati tudi preostale stroške.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep nima potrebne obrazložitve v smislu 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka namreč v obrazložitvi navaja samo, katere stroške je uveljavljal tožnik, da je predlog delno utemeljen in katere stroške mu je priznala tožena stranka, kar pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj tožena stranka določenih stroškov tožniku ni priznala. Ta kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker tožnik ravno to uveljavlja v tožbi in argumentirano pojasnjuje, zakaj bi tožena stranka določene stroške morala priznati, pa jih ni. V tem smislu sodišče ne more drugače presoditi zakonitosti izpodbijanega akta drugače kot preko ugotovitve, da je tožena stranka kršila 5. točko 1. dostavka 214. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena ZUS-1 in da je posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega, če iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da tožena stranka ni ugodila zahtevku stranke v celoti, mora biti to razvidno tudi v izreku odločbe (1. in 6. odstavek 213. člena ZUP). V konkretnem primeru iz izreka odločbe to ni razvidno, zato je podana kršitev navedenih pravil postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora v ponovnem postopku odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki plačati znesek 350 EUR, povečan za DDV. Znesek 420 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.