Jedro

Pri določitvi subjektivnega 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR gre samo za en rok, ki nalaga delavcu oz. delodajalcu do kdaj najkasneje od seznanitve z razlogi lahko poda izredno odpoved PZ, s tem, da v primeru, če gre za krivdni razlog, ki ima vse znake KD, lahko poda izredno odpoved PZ v 15-ih dneh od kar je izvedel za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ta rok začne teči z dnem, ko naj bi delavec podal zagovor, tudi če kljub pravilnemu vabilu na zagovor ne pride.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (I/1. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v knjižico in ga za isti čas prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje (I/2. točka izreka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za plačilo plač, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal z obračunom v bruto znesku s plačilom obveznih prispevkov in davkov in izplačilom neto zneskov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov v plačilo do plačila (I/3. točka izreka). Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Menil je, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, kdaj je pričel teči zastaralni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika kar dvakrat pred obdolžitvijo zaslišala in mu grozila z zaporom, mu obljubljala rešitev le s tem, da ji povrne vsa sredstva, ki jih je tožena stranka izgubila zaradi spornih bonov in od njega izsilila priznanje in izjavo o vračilu denarja.

Zoper tožnika ni bil voden disciplinski postopek po pravilniku tožene stranke in delavcu niso bili prezentirani obremenilni dokazi. Tožnik je menil, da gre v konkretnem primeru za konstrukt, saj si je po njegovem mišljenju denar od ponarejenih bonov prisvajala predvsem ena delavka, ki je v tem času na veliko prijateljevala z enim od delavcev Vegrada. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi bilo potrebno analogno uporabiti pravila, ki veljajo za disciplinski postopek. Odvetnik je opravičil odsotnost tožnika, tožena stranka pa tožnika ni obvestila, da ne bo preložila zagovora, čeprav bi to lahko storila s telegramom ali s faksom. Z navedenim je bila kršena ustavna pravica do obrambe in priprave na obrambo iz 29. člena Ustave RS. V postopku je bilo tudi vseskozi sporno, ali je bil tožnik pravilno razporejen na delovno mesto in kakšne so bile njegove delovne naloge in kakšna pooblastila. Tožnik nikoli ni prejel kakršnegakoli navodila o ravnanju z boni, o opisu in zaščiti izstavljenih bonov, kakor tudi ne o številu (vrednosti) bonov.

Kot razlog izredne odpovedi, je bil naveden tudi velik inventurni primanjkljaj poslovalnice, številka 18.665.180,00 SIT, se je v postopku pred sodiščem krepko znižala. Inventurni manjko se je vedno pojavljal glede na organiziranost dela, ki ne dopušča zadostnega varovanja in kontrole, saj imajo vstop v prostore tudi nepooblaščene tretje osebe. Sodišče bi moralo pritegniti v postopek tudi ustreznega strokovnjaka, ki bi proučil pravilnost izvedbe inventure in možnosti napak pri izvedbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. 2. odst. 110. člena ZDR pa določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne

16.10.2003 in sicer iz razloga po 1. alinei 1. odst. 111. člena ZDR (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in po 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne

4.10.1998 zaposlen na delovnem mestu "poslovodja diskonta" in je podal izjavo, po kateri je materialno in disciplinsko odgovoren za poslovanje. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.2001 pa izhaja, da gre za delovno mesto "vodja poslovalnice 1" iz katere izhaja, da mora delavec na delovnem mestu vestno ravnati z vsemi zaupanimi sredstvi in zanje materialno odgovarja. Tožnik je po poklicu prodajalec in ima tudi pridobljeno izobrazbo ekonomski tehnik pridobljeno dne 20.6.2003. Vodja poslovalnice je dolžan opravljati delo v skladu z navodili direktorja oz. drugega pooblaščenega delavca in ravnati vestno z vsemi zaupanimi sredstvi in materialno odgovarja (3. točka pogodbe o zaposlitvi), dolžan pa je voditi potrebne evidence določene s Pravilnikom o vodenju evidenc v trgovini (Ur.l. RS št. 51/99). Tako ne more biti upošteven pritožbeni ugovor, da tožnik ni bil strokovno usposobljen za vodenje diskonta in da ni nikoli prejel navodil za poslovanje z blagovnimi boni, pri tem pa je celo šlo za ponarejene blagovne bone, ki niso imeli finančnega pokritja.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da iz tožnikove odkritosrčne izpovedi o načinu poslovanja diskonta izhaja lahko le zaključek o neskrbnem poslovanju oz. poslovanju po domače, za kar pa je odgovoren tožnik kot vodja poslovalnice. Tožnik je bil pri svojem delu najmanj hudo malomaren, saj je dopustil, da so oktobra, novembra in decembra večje količine blaga ostajale za mrežo, ki je bila zaklenjena le ponoči, s tem pa se je dejansko lahko dopustilo možnost nekontroliranega odnašanja pijače, ki je bila v lasti tožene stranke, saj očitno ni bila vzpostavljena nobena pregledna evidenca vnosov pijač in hlajenje. Poudariti je, da je inventurna komisija ugotovila manjko v višini 18.665.180,00 SIT, in to v sestavi članov, ki so bili že večkrat člani inventurnih komisij in so prepričljivo pojasnili potek inventurnega popisa in način dela komisije, tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi bilo potrebno v sodnem postopku posebej ugotavljati ustreznost inventurnega popisa. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vodilo obširni dokazni postopek in svoje dokazne ocene ni sprejelo upoštevaje le tožnikovo priznanje in nakazilo 8.929.610,00 SIT, pri tem pa se tudi strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da je neresna tožnikova izjava, da je nakazal znesek 8.929.610,00 SIT in vzel hipoteko na svoje nepremičnine iz razloga, ker se je bal, da bi zgubil zaposlitev, pri čemer je bila njegova mesečna plača cca 85.000,00 SIT in je tudi najeti kredit presegal njegov petletni znesek prejetih plač.

Glede pritožbenega ugovora v zvezi s ponarejenimi boni Vegrada, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbam smiselno identičnih in prepričljivih izjav K. M., J. M., D. S. in B. G. - sodelavk tožnika, o tem, da je ravno tožnik naročil menjavo gotovine za ponarejene bone in je tožnik prinašal Vegradove ponarejene bone v menjavo. Z navedenim ravnanjem si je tožnik na ta način prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom v skupni višini najmanj 11.260.000,00 SIT, s tem pa storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. členu Kazenskega zakonika RS (Ur.l. RS št. 70/94 - 110/2002 - KZ RS) - protipravna prilastitev denarja in po 204. členu KZ RS - vpis ali potrditev lažnih podatkov v poslovni knjigi, spisu ali drugi poslovni listini, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov. Iz predhodno navedenega sledi, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti po 1. in 2. alinei 1. odst. 111. člena ZDR in mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zvezi s podanim pritožbenim ugovorom o tem, da je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 2. odst. 110. člena ZDR določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok), ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, od kar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. V tej zvezi je potrebno poudariti, da zakonska ureditev roka, v katerem mora delodajalec reagirati in podati odpoved pogodbe, varuje delavca pred položajem, ko bi lahko delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost in delavcu kadarkoli odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pri subjektivnem roku 15 dni iz določbe 2. odst. 110. člena ZDR gre samo za en rok, ki nalaga stranki, kdaj najkasneje od seznanitve z razlogi mora izredno odpovedati pogodbo, za razliko, da lahko pri razlogu, ki ima vse znake kaznivega dejanja, izredno odpove pogodbo odkar je izvedela za kršitev in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Trenutek seznanitve z razlogi, v primerih ko mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, se šteje dan izvedbe zagovora, saj se šele na zagovoru delavec seznani z vsemi očitki delodajalca, prav tako pa se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami na strani delavca. Tako je za začetek teka roka šteti dan zagovora tudi v primeru, ko sicer pravilno vabljeni delavec na zagovor ne pride. Tako ni mogoče predhodnih neformalnih razgovorov direktorja in tožnika v zvezi z razčiščevanjem poslovanja oz. napak v začetku septembra 2003 šteti za pričetek teka subjektivnega roka, saj je tožena stranka takrat šele raziskovala in preverjala nejasno finančno in blagovno stanje pri poslovanju Diskonta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti zagovora, ni utemeljen, saj je tožnik dne 7.10.2003 prejel obvestilo o možnosti podaje zagovora z opisom očitanih kršitev, zagovor pa je bil določen na dan 15.10.2003, tako da je imel tožnik dovolj časa, da bi si lahko našel pravno pomoč in pripravil zagovor. Dejstvo, da je zagovornik tožnika predlagal preložitev zagovora iz več razlogov, zaradi prezasedenosti in zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni posredovala po njegovi oceni vse obremenilne dokumentacije, ne more pomeniti, da tožniku ni bil omogočen zagovor. Tožnikov pravni pooblaščenec pa bi si lahko tudi priskrbel substituta, ki bi lahko v primeru njegove prezasedenosti ustrezno zastopal pravne interese tožnika. Tožena stranka tudi ni bila dolžna, da bi tožnika in njegovega pravnega pooblaščenca - odvetnika posebej s telegramom ali faksom obvestila o tem, da zagovora ni preložila.

Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da postopka izredne odpovedi delodajalca po določilih 111. člena ZDR ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom, kot to zmotno meni tožnik, ki navaja, da bi morala tožena stranka izvajati postopek po pravilniku tožene stranke o disciplinski odgovornosti. Poudariti je, da je novi ZDR vzpostavil pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij. ZDR pa je tudi disciplinsko odgovornost uredil v členih od 174. do 181. in določil sankcije, ki pa so lahko le opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, določeno pa je tudi, da disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovnopravnega položaja delavca. Tako ni mogoče enačiti postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinskega postopka ali celo postopke primerjati s prejšnjo delovnopravno zakonodajo.

Pritožbeni ugovor kršitve 29. člena Ustave RS (Ur.l. RS št. 33/91 s sprem.) ni podan, saj le-ta ureja pravna jamstva v kazenskem postopku, postopek pred delovnim in socialnim sodiščem v individualnem delovnem sporu in tudi ne postopek izredne odpovedi delodajalca iz krivdnih razlogov nista kazenska postopka. Sodišče v delovnih sporih sodi po določilih Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in določilih ZPP in ne po določilih Zakona o kazenskem postopku. V postopku izredne odpovedi delodajalca iz 1. točke 1. odst. 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, vendar ne gre za kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je tako v individualnem delovnem sporu pravilno ugotovilo, da ima dejanje tožnika, ki je ob koncu dnevnega poslovanja opravil zamenjavo gotovine s ponarejenimi blagovnimi boni in si na ta način prisvojil gotovino v skupni višini najmanj 11.260,00 SIT vse znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. člena KZ - protipravna prilastitev denarja, ki mu je zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 240. členu KZ RS - vpis ali potrditev lažnih podatkov v poslovni knjigi, spisu ali drugi poslovni listini, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka in sicer tako, da je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožnik je bil dolžan kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker v postopku ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker na podlagi 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) delodajalec v postopkih zaradi prenehanja delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.