Jedro

Redni rabi stavbe namenjeno zemljišče v družbeni lasti je lastniku stavbe pripadlo v uporabo na podlagi zakona samega, zato ni pomembno, ali je bilo predmet pravnih poslov o prenosih lastninske pravice na stavbah pravdnih strank (ali je bilo navedeno v pogodbah ali ne). Prav tako ni relevantno, ali so bila ta zemljišča že določena (oziroma, da v konkretnem primeru po revizijskih trditvah niso bila določena) kot funkcionalna zemljišča; o teh vprašanjih se je sodna praksa že poenotila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh prvi toženi stranki povrniti 1.574,00 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet spora v tej zadevi je zemljišče s parc. št. 4070 k.o. ... brez stavb. Zemljiškoknjižno stanje zanj je neurejeno: še vedno je vpisano v I. zemljiškoknjižno telo kot družbena lastnina. Na tem zemljišču sta zgrajeni dve stanovanjski hiši: tožničina, ki je vpisana v II. zemljiškoknjižno telo in toženčeva, ki je vpisana v III. zemljiškoknjižno telo. Zemljišče je postalo družbena lastnina po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZGZ), stavbi pa sta ostali v zasebni lastnini. Po podatkih spisa je tožnica vložila predlog za razdružitev solastnine in je v nepravdnem postopku trdila, da je celoten nepozidani del parcele št. 4070 k.o. ... njena last; nasprotnemu udeležencu je bila pripravljena „prepustiti“ le zemljišče pod njegovo hišo. Nepravdno sodišče je tožnico napotilo na pravdo z zahtevkom za ugotovitev njene izključne lastninske pravice na zemljišču brez stavbišč. Nepravdni postopek je prekinilo do zaključka pravde in odločilo še, da bo, če tožba ne bo vložena, delitveni postopek nadaljevalo, pri čemer bo štelo, da sta tožnica in prvi toženec solastnika parcele po enakih deležih, torej vsak do ½ - ice.

2. Tožnica je z lastninskim zahtevkom na prvi stopnji uspela. Odločeno je bilo, da je sporno zemljišče priposestvovala, poleg tega pa da ima veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice v darilni pogodbi, sklenjeni s svojim pravnim prednikom in kasneje še v dedovanju po pokojnem možu. Na drugi strani naj bi prvi toženec, ki je hišo pridobil z darilno pogodbo z dne 17. 3. 1971, pridobil lastninsko pravico le na hiši. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo.

4. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sporno zemljišče ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k stavbi prvega toženca, saj ni neposredno namenjeno redni rabi njegovega stanovanjske hiše; ugotovljeno je namreč bilo, da hiša A.A. leži tik ob meji z njegovo drugo parcelo in da v hišo dostopa s te druge parcele, ki dejansko predstavlja tudi funkcionalno zemljišče k hiši. Poleg tega je bilo mogoče za imetnika pravice uporabe, legitimiranega za pridobitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), šteti le tistega uporabnika, ki je razpolagal z odločbo o določitvi statusa funkcionalnega zemljišča. Prvi toženec tej zahtevi ni zadostil. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da ni niti zatrjeval, da bi sporno zemljišče uporabljal z namenom redne rabe svoje stavbe oziroma da bi bilo zemljišče neposredno namenjeno redni rabi hiše ter da brez tega zemljišča hiša ne bi mogla funkcionirati. Tega tudi ni mogel trditi, saj so tožnica, prvotoženec sam ter priče izpovedali, da so A. in njegovi sorodniki sporno nepremičnino uporabljali zgolj za preživljanje prostega časa.

5. Prvi toženec je na revizijo odgovoril. Obrazloženo je predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek bistvene kršitve procesnih pravil je neutemeljen. Po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pred Vrhovnim sodiščem ni, mora revident revizijski razlog, ki ga uveljavlja, utemeljiti. Tej zahtevi v zvezi z zatrjevano kršitvijo procesnih pravil v postopku pred pritožbenim sodiščem revidentka ni zadostila.

8. Obrazložen in konkretiziran, vendar neutemeljen, pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava. Parcela št. 4070 k.o. ... je bila nacionalizirana z ZNNZGZ v letu 1958. Ob nastavitvi zemljiške knjige na podlagi poizvedovalnega spisa Rz 1/63-37 je bila vpisana v I. zemljiškoknjižno telo vložka št. 37 k.o. ... kot družbena lastnina v upravi občine A. brez stavb in z zaznambo, da (obe) hiši na njej nista nacionalizirani ter sta vpisani v II. in v III. zemljiškoknjižno telo tega vložka. Kot lastnica nepremičnine v II. zemljiškoknjižnem vložku je bila vpisana tožničina pravna prednica B.B., pri III. zemljiškoknjižnem vložku pa toženčeva pravna prednika C.C. in D.D. po enakih solastninskih deležih. Vsi prenosi lastninske pravice na obeh stavbah od prej imenovanih lastnikov do sedanjih lastnikov, tožnice in prvega toženca, so bili opravljeni v času, ko je bila parcela št. 4070 k.o. ... v družbeni lasti, obe na njej zgrajeni stanovanjski hiši pa v zasebni lasti. V vsem tem času, do lastninjenja zemljišča, je veljal pravni režim, diametralno nasproten s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju SPZ) uzakonjenim načelom superficies solo cedit: pravica uporabe zemljišča v družbeni lasti, ki je bilo namenjeno oziroma potrebno za redno rabo na njem stoječe zgradbe, je bila akcesorna lastninski pravici na zgradbi - kdor je imel lastninsko pravico na zgradbi, je imel pravico uporabe tega zemljišča. Tako je Zakon o pravicah na delih stavb v drugem odstavku 7. člena določal, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Nato je Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) določil, da ima lastnik stavbe, v skladu z zakonom zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja ter da je pravico uporabe zemljišča mogoče prenesti samo skupaj z lastninsko pravico na stavbi. Pravica uporabe na teh (funkcionalnih) zemljiščih se je v lastninsko pravico transformirala z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL; glej 2. člen navedenega zakona).

9. Redni rabi stavbe namenjeno zemljišče v družbeni lasti je lastniku stavbe pripadlo v uporabo na podlagi zakona samega, zato ni pomembno, ali je bilo predmet pravnih poslov o prenosih lastninske pravice na stavbah pravdnih strank (ali je bilo navedeno v pogodbah ali ne). Prav tako ni relevantno, ali so bila ta zemljišča že določena (oziroma, da v konkretnem primeru po revizijskih trditvah niso bila določena) kot funkcionalna zemljišča; o teh vprašanjih se je sodna praksa že poenotila.(1)

10. Revizija neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da bi morala, enako kot sodba sodišča prve stopnje, ugotoviti, da sporno zemljišče ni predstavljalo funkcionalnega zemljišča k stavbi prvega toženca. Razlogi, s katerimi tožnica izpodbija presojo pritožbenega sodišča, da sporna parcela (brez zgradb) predstavlja funkcionalno zemljišče tudi k prvotoženčevi hiši, so materialnopravno zgrešeni. Poudarja namreč, da ima prvi toženec v lasti sosednjo nepremičnino, s katere dostopa v svojo hišo na sporni parceli in da uporaba parcele št. 4070 k.o. ... ni bila nujno potrebna oziroma neposredno namenjena redni rabi hiše na sporni parceli ter da sporna parcela ni zemljišče, brez katerega njegova hiša ne bi mogla funkcionirati (ne predstavlja dostopne poti, dovozov, parkirnih prostorov, prostorov za smetnjake in podobno, in je prvi toženec, ker je bila zagrajena z ograjo, tudi ni mogel uporabljati). Okoliščina, da je prvi toženec lastnik sosednje parcele, s katere lahko dostopa v hišo na parceli št. 4070 k. o. ..., kar naj bi kazalo, da hiša nima funkcionalnega prostora na nepozidanem delu sporne parcele, ni nujno relevantna. Pritožbeno sodišče je izhajalo iz predpostavke, da vsaki zgradbi pripada določeno funkcionalno zemljišče, ki predstavlja parcelo, na kateri zgradba stoji, ali njen del. Tak položaj je v praksi tudi najpogostejši. Ni pa nujen. Funkcionalno zemljišče k stavbi na določeni parceli lahko leži tudi na drugi parceli. Bistveno pa je, katero zemljišče je bilo namenjeno rabi stavbe ob izgradnji (in je imel na njem pravico uporabe graditelj). Tožnica je v zvezi s tem trdila le, da je vhod toženčeve hiše obrnjen proti njegovi (sosednji) parceli, s katere dostopa v hišo in da nepozidanega dela sporne parcele ne uporablja, ne pa tudi, da bi že ob izgradnji hiše imela funkcionalno zemljišče na sosednji parceli. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da sta njegova pravna prednika D. in C.C. na prvega toženca poleg lastninske pravice na hiši prenesla tudi pravico brezplačnega uživanja nepozidanega dela parcele št. 4070 k. o. ..., o čemer je bila že dan po sklenitvi darilne pogodbe izdana tudi upravna odločba. V taki situaciji bi morala tožnica trditi in dokazati na pravnem poslu, sodni ali upravni odločbi temelječ prehod pravice uporabe od prvega toženca v svojo korist. Ni pa mogel ta prehod temeljiti zgolj na (sicer sporni) okoliščini, da prvi tožnik spornega zemljišča ni uporabljal (pri čemer po podatkih spisa ni uporabljal niti hiše).

11. Za lastninjenje spornega zemljišča je bilo ključno, kdo je imel na njem ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997 pravico uporabe. Ta načeloma ni vezana na obseg funkcionalnega zemljišča, vendar je drugostopenjsko sodišče tožničin zahtevek zavrnilo zaradi presoje, da vtoževano zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče tudi k hiši prvega toženca, ter seveda tudi k zgradbi tožnice, zato sta oba po ZLNDL postala solastnika. Zato je zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice neutemeljen, med tem, ko je bila tožničina trditvena podlaga glede delne utemeljenosti zahtevka izostala.

12. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP je dolžna tožnica, ki je v revizijskem postopku propadla, prvemu tožencu povrniti stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi v znesku, razvidnem iz izreka sklepa.

(1) Primerjaj odločbi II Ips 262/2009, II Ips 420/2011 in druge.