Jedro

Če delavec svoje pravice do zagovora ne izkoristi, oziroma če zagovora ni bilo, določbe drugega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil šele na dan, ko je bil predviden neuspeli zagovor delavca, ker pač na ta dan ni izvedel ničesar novega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 28. 3. 2006 nezakonita in jo razveljavilo. Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja in toženi stranki naložilo, da tožnico pozove na delo, ji za čas od 31. 3. 2006 dalje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, jo prijavi v socialno zavarovanje ter plača nadomestilo plače in regres za letni dopust za leto 2005 ter povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka o tem, da je tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo, seznanjena najpozneje dne 4. 12. 2005, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) z dne 28. 3. 2006 dana prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila 15 dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo, kdaj naj bi se tožena stranka dejansko seznanila z razlogi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti se ni o tem pritožbenem razlogu izreklo sodišče druge stopnje. Sodišči sta tudi napačno uporabili določbe drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je bila s poročilom detektiva z dne 2. 11. 2005 seznanjena, da obstaja možnost, da je tožeča stranka kršila pogodbo o zaposlitvi in sicer na način, da je zlorabila bolniški stalež. Po prejemu navedenega obvestila je tožnici izdala obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in sicer dne 4. 11. 2005 in jo pozvala na zagovor. Ker tožnica pisanja ni sprejela, je tožena stranka obvestilo ponovno poslala. Dne 5. 3. 2006 je vročitev izvedla po detektivu in šele 15. 3. 2006 prejela dopis pooblaščenca tožnice, da se le-ta ne bo udeležila zagovora. Šele takrat je lahko pristopila k izdaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, istočasno pa je bila izpolnjena tudi obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Zmotno je stališče sodišča, da je bilo toženi stranki dejansko stanje glede kršitve pogodbe o zaposlitvi znano že 2. 11. 2005 ob prejemu poročila detektiva, saj je bilo le to zgolj poročilo zunanje institucije, ki je toženi stranki pomagala pri ugotavljanju morebitnih kršitev. S predložitvijo poročila so bili izpolnjeni pogoji za izdajo obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnici pa je morala dati možnost, da se izreče o obdolžitvi. Ko je tožena stranka 15. 3. 2006 prejela obvestilo, da se tožnica zagovora ne bo udeležila, je 28. 3. 2006, torej znotraj 15 dnevnega roka, tožnici izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru na revizijo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede začetka teka subjektivnega roka je zavzelo stališče, da je pomembna dejanska seznanitev z nastankom razloga za odpoved do katere je prišlo najkasneje 4. 11. 2005. Tako revizijski očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo do pomembnih pritožbenih navedb, ni utemeljen.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu s 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe opravlja pridobitno delo. ZDR določa v prvem odstavku 110. člena ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih stranki ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bila tožnica dne 26. 10. 2005 s strani detektiva zalotena, ko je v času odsotnosti z dela zaradi bolezni opravljala pridobitno delo kot čistilka v gostinskem lokalu. Tožena stranka je dne 4. 11. 2005 pripravila sklep o prenehanju delovnega razmerja iz krivdnih razlogov, v katerem med drugim navaja, da je tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno delo. Ugotovljeno je bilo sicer, da tožena stranka navedenega sklepa tožnici ni poslala. Šele po mesecu dni, in sicer 5. 12. 2005 je tožnico neuspešno vabila na zagovor in jo obdolžila grobe kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnico je še trikrat neuspešno vabila na zagovor, saj le-ta pisanj ni prejela. Vsa prej izdana vabila so ji bila uspešno vročena šele 5. 3. 2006, torej po predvidenih dnevih zagovorov. Dne 8. 3. 2006 je bila tožnica ponovno vabljena na zagovor za 17. 3. 2006. Na vabilo so odgovorili tožničini pooblaščenci in toženo stranko obvestili, da se tožnica zdravi v psihiatrični kliniki in da njeno zdravstveno stanje ne dopušča sodelovanja na sestankih, povezanih z delovnim razmerjem. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici podala dne 28. 3. 2006, vročena pa ji je bila 1. 4. 2006. 11. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče o tem, kdaj prične teči prekuzivni, subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. v sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006, sodbi VIII Ips 424/2007 z dne 6. 11. 2008). Tek prekluzivnega roka je vezan na dejansko seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvo prekluzivnega roka pa je, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Vprašanje, kdaj se lahko delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR. Če delavec svoje pravice do zagovora ne izkoristi, oziroma če zagovora ni bilo, ni mogoče določbe drugega odstavka 110. člena ZDR razlagati tako, da se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil šele na dan, ko je bil predviden neuspeli zagovor delavca, ker pač na ta dan ni izvedel ničesar novega (1). Glede na navedeno stališče, revizijske navedbe o začetku teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele na podlagi neuspelega zagovora, niso utemeljene.

13. V izpodbijani sodbi je bilo izrecno ugotovljeno, da je bila tožena stranka z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najpozneje 4. 11. 2005, saj konkretni razlog navaja že v sklepu, datiranim na ta dan (B8). Od tega dne dalje je tako začel teči 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Odpoved, dana šele 28. 3. 2006, je bila prepozna in zato nezakonita. Glede na povedano je sodišče tožničinemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.

Op. št. (1): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi in sklepu VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006.