20.11.2001

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe R&L A., d.o.o., iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. pri V. na seji senata dne 20. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe R&L A. zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. Cpg 839/99 z dne 6. 4. 2000 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II Pg 83/98 z dne 31. 8. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.V pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da ne obstoji v stečaju prerekana terjatev pritožnika (v pravdnem postopku toženca), ki se nanaša na manipulativne stroške od danih kreditov. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da njegova terjatev izvira iz izvršilnega naslova, zato ni mogoče uveljavljati, da ta terjatev ne obstoji. Navaja, da je takšno tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki mu sodna praksa sicer sledi. Nadalje navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, za katera dejanja, ki so temelj izračunavanja manipulativnih stroškov, po uvedbi stečajnega postopka odpade potreba. Manipulativni stroški naj bi bili v pogodbi opredeljeni kot fiksna obveznost za ves čas trajanja posojilnega razmerja vse do vračila posojila, neodvisno od zapadlosti. Navaja, da obresti z začetkom stečajnega postopka ne prenehajo teči, zato ne preneha potreba po njihovem obračunavanju, sicer pa gre pri manipulativnih stroških za nadomestilo za rizike in stroške dejanj za opravo in uveljavitev terjatve. Trdi, da noben zakon ne daje temelja za zaključek, da terjatev iz naslova manipulativnih stroškov preneha zaradi uvedbe stečajnega postopka. Trdi, da je vse to navajal že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa na njegove navedbe ni odgovorilo. Meni tudi, da so bili razlogi za odločitev sodišča politični, ne pa pravni. Stališče višjega sodišča, da obstoja terjatve ni mogoče ugotoviti tudi zato, ker pritožnik ni zatrjeval, da si zneska manipulativnih stroškov ni odtegnil že ob nakazilu kredita, kot izhaja iz pogodbe, naj bi bilo očitno napačno in nelogično. Navaja, da je v stečajnem postopku uveljavljal zgolj manipulativne stroške, nastale po zapadlosti zahtevka, ki jih ob nakazilu odobrenega kredita še ni bilo mogoče predvideti, zato tudi ni bilo mogoče, da bi si jih že tedaj odtegnila. Sicer pa naj bi bilo trditveno breme za dejstvo vnaprejšnjega plačila na nasprotni stranki. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

2.Pritožnikova trditev, da izpodbijana sodba odstopa od uveljavljene sodne prakse, ni utemeljena. Pritožnik napačno primerja položaj v svoji zadevi z odločitvijo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje. Res je, da je prerekana terjatev v obravnavani zadevi priznana z izvršilnim naslovom (sklepom sodišča z močjo sodne poravnave) in res je tudi, da v stečajnem postopku ni mogoče ponovno ugotavljati, ali je ugotovitev obstoja terjatve, vsebovana v izvršilnem naslovu, pravilna in zakonita. Seveda pa to ne pomeni, da ne bi bilo mogoče v stečajnem postopku (enako kot z ugovorom v izvršilnem postopku) uveljavljati, da je terjatev, za katero obstoji izvršilni naslov, naknadno prenehala obstajati po trenutku na katerega se nanaša pravnomočnost izvršilnega naslova - za tak primer pa gre v obravnavani zadevi.

3.Sodišči sta pravno stališče o tem, zakaj terjatev iz naslova manipulativnih stroškov po trenutku začetka stečajnega postopka preneha obstajati, obrazložili v zadostni meri, vsaj toliko, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in (glede sodišča druge stopnje) pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Odločitev sodišča prve stopnje je razumna in dovolj obrazložena, zato tudi Višjemu sodišču ni bilo treba ponavljati materialnopravnih razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku. Glede na navedeno se kot nebistveno izkaže nadaljnje razlogovanje višjega sodišča v zvezi z nezatrjevanjem vnaprejšnjega plačila manipulativnih stroškov, ki resnično izgleda očitno napačno in nelogično. Tudi odločitev sodišča prve stopnje je dovolj obrazložena. Ob tem velja dodati, da je pritožnik pred sodiščem prve stopnje (kot izhaja iz priložene sodbe; temu pa v ustavni pritožbi ne ugovarja) zahtevku ugovarjal predvsem iz razloga domnevne vezanosti na ugotovitev terjatve v izvršilnem naslovu, na ta (neutemeljen) argument pa je sodišče tudi odgovorilo. Razlogov, s katerimi bi izpodbijal tožbene navedbe o tem, da po uvedbi stečajnega postopka ni več potrebe po obračunavanju manipulativnih stroškov, pritožnik po vsebini pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitev človekovih pravic, ker stališča o tem, da z dnem stečajnega postopka odpade potreba po opravilih, ki so temelj za obračunavanje manipulativnih stroškov, ni podrobneje obrazložilo.

4.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude