Jedro

V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je, ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 82. člena ZDR, dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora delodajalec, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega z delavcem (v smislu 79. člena ZDR), dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je delavec tak sporazum podpisal in da ga je na strani delodajalca podpisala pooblaščena oseba. Tudi sicer je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj in ne tisti, ki zatrjuje neobstoj določenih dejstev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je zahtevala, da sodišče: - ugotovi, da je tožnici delovno razmerje dne 1. 6. 2010 nezakonito prenehalo; - naloži toženi stranki, da tožnico pozove nazaj na delo k toženi stranki skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2009, da tožnico prijavi v socialna zavarovanja in zanjo plača vse predpisane prispevke za socialno varnost ter ji iz naslova neizplačanih plač za čas od 1. 6. 2010 do vrnitve na delo plača neto nadomestila plač v zneskih, ki so razvidni iz izreka (po 300,00 EUR na mesec) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I. točka izreka sodbe).

Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust v znesku 183,75 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila, ter zavrnilo zahtevek za obračun bruto zneska regresa v višini 216,25 EUR ter izplačilo ustreznega neto zneska s pripadki (II. točka izreka sodbe) ter da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter odločitev o stroških tožeče stranke (I. in delno III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da je podpis na sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z datumom 1. 6. 2010 tožničin lastnoročni podpis. Tožena stranka ni odjavila tožnice dne 8. 6. 2010 na podlagi sporazuma, ampak le z obrazcem M1/M2, zavodu pa spornega sporazuma nikoli ni predložila. Pri ocenjevanju dokazov je sodišče naredilo več napak. Po eni strani je ocenilo, da je zaradi bolniškega staleža tožnice med 24. 5. 2010 in 31. 5. 2010 prišlo do spora o višini nadomestila za bolniški stalež, ki je pripeljal do podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, vendar je takšna ugotovitev nelogična. Tožnica je namreč v tem času zaradi zaščite svojih pravic iz delovnega razmerja odšla po varstvo k delovnemu inšpektorju in nato na sodišče za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Prepričljivo je izpovedala, da je bila o odpovedi obveščena s strani g. A.A., soproge toženčevega sina A.B., ki ji je povedala, da so jo odjavili. Popolnoma nelogično je, da bi v takih okoliščinah, ko so jo nagnali iz službe, podpisovala sporazum o prenehanju delovnega razmerja, saj ni imela na razpolago nobene nove zaposlitve. Če bi res podpisala sporazum, bi vedela, da nima nobenih možnosti za uspeh v postopku. Sodišče je napačno interpretiralo zaključke sodnega izvedenca za forenzično – kriminalistično tehnične preiskave A.C.. Sodišče je v sodbi zapisalo, kar je izvedenec res zapisal v svojem pisnem mnenju, 50 % za in 50 % proti, da je podpis na spornem sporazumu tožničin, prezrlo pa je njegovo izpoved na naroku, ko je povedal, da bi lahko ocenil tudi drugače – 70 % proti in 30 % za. Povedal je tudi, da izvedenec upošteva načelo „in dubio pro reo“. To načelo velja v kazenskem postopku, ne pa pri ocenjevanju dokazov v delovnem sporu, kjer se v dvomu odloči v korist delavca, kar je mednarodno sprejeto v konvenciji MOD, katere podpisnica je tudi Republika Slovenije. Tega sodišče ni upoštevalo. Upoštevajoč to načelo je v zvezi z izpovedjo izvedenca mogoče zaključiti, da podpis na spornem sporazumu ni lastnoročni podpis tožnice. Izpoved inšpektorja A.D., ki je izpovedal, da je tožnica 10. 6. 2010 podala prijavo, da je bila 7. 6. 2010 seznanjena, da je bila odjavljena iz zavarovanja, je v celoti skladna z izjavo tožnice. Do 7. 7. 2010 je imela tožena stranka več kot mesec dni časa, da se je ustrezno pripravila, zakaj inšpektor že 11. 6. 2010 ni pri delodajalcu opravil pregleda in zahteval listine, pa ni jasno. Glede očitka tožnice o ničnosti sporazuma iz formalnega razloga nepodpisa tožene stranke je sodišče odgovorilo le, da določb ZGD o pooblaščencih in prokuristih ni potrebno uporabljati, ni pa povedalo, zakaj ne. Takšno stališče je napačno. Z ničemer ni dokazano, da ima A.B. pooblastilo – podpis toženca deponiran na Občini, to bi veljalo morda le v upravnih postopkih. Sodišče je med drugim kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo, da je tožnica odgovor na tožbo s kopijo sporazuma prejela že 7. 7. 2010, pa je šele na naroku 5. 1. 2012 izjavila, da podpis ni njen, čeprav bi, kot meni sodišče, povprečen človek v takem primeru, ko mu nekdo pokaže dokument z domnevno ponarejenim podpisom, odreagiral takoj. Tožnica je zahtevala, da sodišče narok razpiše prej, čemur sodišče ni ugodilo. Lahko bi sicer odgovorila pisno, vendar je pričakovala narok in priložnost, da na sodišču sama pove, kaj se je zgodilo. Tožnica tudi ni nasprotovala in se je strinjala z izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ki ga je predlagala tožena stranka, potem ko je bil toženec s strani razpravljajočega sodnika na prvem naroku opozorjen, da v celoti nosi dokazno breme, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič A.A. in A.E. o okoliščinah v zvezi s podpisom spornega sporazuma oz. okoliščinah v zvezi z odjavo tožnice iz zavarovanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje pa, glede na deloma zmotno pravno presojo, ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena kot natakarica, dne 8. 6. 2010 pa jo je tožena stranka z dnem 1. 6. 2010 odjavila iz zavarovanja kot svojo delavko, na podlagi pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 1. 6. 2010. Tožnica je tekom postopka trdila, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ustno, potem ko se je vrnila na delo po končanem bolniškem staležu, ter zanikala, da bi podpisala kakršenkoli sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Toženec pa se je skliceval na to, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi z njene strani lastnoročno podpisanega sporazuma, ki ga je v njegovem imenu in po njegovem pooblastilu podpisal toženčev sin.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da na podlagi izvedenih dokazov (zlasti glede na mnenje sodnega izvedenca za forenzično – kriminalistično tehnične preiskave Boruta Pogačnika z dne 25. 1. 2012, ki je bilo dodatno pojasnjeno na naroku za glavno obravnavo, iz katerega izhaja, da je verjetnost, da je sporni podpis tožničin, 50 %, verjetnost, da podpis ni njen, pa je prav tako 50 %) ni moglo z zanesljivostjo ugotoviti, ali je tožnica sporni sporazum podpisala ali ne. Pri odločanju pa je, kot prav tako izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, uporabilo pravilo o dokaznem bremenu ter ugotovilo, da tožnici kot stranki, ki v tem individualnem delovnem sporu nosi dokazno breme, ni uspelo dokazati, da sporazuma ni podpisala. Poleg tega pa je po oceni izvedenih dokazov prišlo do prepričanja, da je tožnica sporazum vendarle sama podpisala, zlasti ob upoštevanju naslednjih indicev: da je tožnica, čeprav je odgovor na tožbo s spornim sporazumom prejela že 7. 7. 2010, šele na naroku 5. 1. 2012 izjavila, da podpis na sporazumu ni njen, po mnenju sodišča pa bi povprečen človek v takšnem primeru, ko mu nekdo pokaže dokument z domnevno ponarejenim podpisom, „odreagiral“ takoj; da tožnica ni predlagala dokaza z izvedencem grafologom, ampak je to takoj storila tožena stranka, ko je tožnica zanikala verodostojnost svojega podpisa na sporazumu; da je izključena možnost, da bi tožnica morda dokument podpisala „bianco“, saj je tožnica na zaslišanju izjavila, da spornega sporazuma ni podpisala niti 7. 6. 2010 niti kdaj prej.

Pravilo o dokaznem bremenu je bilo napačno uporabljeno. V individualnem delovnem sporu v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je, ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), dokazno breme na strani delodajalca, ki mora dokazati, da je delavcu pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da mora delodajalec, ki se sklicuje na prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma, sklenjenega z delavcem (v smislu 79. člena ZDR), dokazati, da je bil sporazum veljavno sklenjen, kar pomeni, da mora dokazati tudi, da je delavec tak sporazum podpisal in da ga je na strani delodajalca podpisala pooblaščena oseba. Tudi sicer je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj in ne tisti, ki zatrjuje neobstoj določenih dejstev. Ker je prvostopenjsko sodišče izhajalo s stališča, da dokazno breme nosi tožnica in da mora dokazati, da sporazuma ni podpisala (negativno dejstvo), je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne pravne presoje pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožba utemeljeno opozarja, da na podlagi mnenja izvedenca o 50 % verjetnosti, da je podpis tožnice na spornem sporazumu ponarejen in 50 % verjetnosti, da gre za tožničin lastnoročni podpis, vsekakor ni mogoče sklepati, da je podpis v resnici njen, zlasti ker se je original sporazuma ves čas nahajal pri toženi stranki. Dokazna ocena je napačna oziroma vsaj precej neprepričljiva, zlasti ob upoštevanju „indicev“, ki jih je sodišče upoštevalo v škodo tožnice. Vsekakor dejstvo, da tožnica na trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo (ki je bil vročen njenemu pooblaščencu!) in na predloženi sporazum ni takoj reagirala, ampak je toženčevim trditvam oporekala šele na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, še manj pa dejstvo, da ni sama prva predlagala postavitve izvedenca (verjetno tudi zato, ker bi sicer morala sama založiti predujem), nedvomno nista okoliščini, ki bi – bodisi sami zase ali pa v povezavi z drugimi dokazi – kazali na to, da tožnica ne govori resnice. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo svojega stališča, da ni potrebno uporabljati določb ZGD o pooblaščencih in prokuristih, v zvezi z vprašanjem, ali je bil sporni sporazum na strani delodajalca podpisan s strani pooblaščene osebe. Tožena stranka v dosedanjem postopku razen pavšalne trditve, da naj bi bil toženčev sin pooblaščen za zastopanje, ker naj bi bil njegov podpis „deponiran na občini“, ni izkazala, da je bil pooblaščen za zastopanje delodajalca ob sklepanju spornega sporazuma.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. Ob ugotovitvi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa ni smotrno, da bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče ter dopolni dokazni postopek. Po potrebi naj dodatno zasliši tožnico in ponovi še druge že izvedene dokaze ter izvede že predlagane, a neizvedene dokaze, ki bi lahko bili pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, zlasti v zvezi z dogajanjem spornega dne, ko naj bi tožnica podpisala s strani toženčevega sina predloženi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Razčistiti pa je potrebno tudi, ali je sporazum s strani toženca res podpisala pooblaščena oseba ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.