Jedro

S pomisleki v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja vlagatelj uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je spoznalo B.S. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ in mu je po členih 50. in 51. KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. V skladu z 2. odstavkom 95. člena KZ mu je odvzelo premoženjsko korist v znesku 1500 DEM. Pritožbo obdolženca je višje sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Dne 29.4.2002 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo sodišča prve stopnje in sodbo pritožbenega sodišča) vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi absolutne kršitve določb ZKP ter posledično zmotne uporabe materialnega prava.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ali pa sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve določb ZKP namreč niso podane, večino očitkov v zahtevi pa je mogoče opredeliti kot poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Razlog "zmotne uporabe materialnega prava" vložnik obrazlaga s tem, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja, čeprav naj bi glede tega obstajal resen dvom, kar prav tako pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku vidi zagovornik v tem, da naj bi bila podana nasprotja med izpovedbami priče T.M. in M.M., saj naj bi iz izpovedbe M. izhajalo, da naj bi ta za ceno spričevala zvedel le štiri dni pred prejemom, njegova sestra pa, da je zvedela za ceno od brata že približno mesec dni pred tem, ko mu je posodila denar. Tako ni jasno, od kot naj bi že mesec dni prej, preden se je M. s S. sploh pogovarjal in preden bi torej sploh naj vedel, kje ga lahko dobi, vedel za to ceno, saj sestrine izpovedbe ni zanikal, sodišče pa tega protislovja ni raziskalo. Poudarja, da je M. imel že prej interes, da obremeni obsojenca, zaradi česar njegovi izpovedbi ni mogoče slediti. Vse prej kot logično se zagovorniku zdi tudi, da si oseba, ki si želi pridobiti ponaredek, le tega poskuša priskrbeti ravno pri osebi, s katero je v sporu ter s katero niti ne govori več.

S takšnimi očitki zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna. Zagovornikovi pomisleki namreč pomenijo le dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vlagatelj bi namreč želel, da bi sodišče dejstva upoštevalo tako, kot jih vidi on in dokaze ocenjevalo tako, kakor bi jih po njegovem mnenju moralo.

Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Enako velja tudi za nadaljnji očitek kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, češ da sodišče v ponovljenem sojenju ni odpravilo razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče prvič obsodbo razveljavilo, saj ni ugotovilo, kako to, da je M. hranil denar za sporni nakup spričevala, še preden se je s S. sploh dogovarjal za nakup česa takega. Sodišče je namreč o verodostojnosti izpovedb prič zavzelo stališče, obširno obrazložilo, na podlagi česa šteje, da je obsojencu dejanje dokazano, tudi da te obsojenčeve navedbe pomenijo le očitek zmotne presoje ugotovljenih dejstev.

Tudi s trditvijo, da obstaja resen dvom, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, zagovornik ne uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava temveč razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz razloga zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo že povedano, ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP) je vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odločanju o višini povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.