Jedro

Delež prispevka oškodovanca k nastanku škode je pravno vprašanje in ne vprašanje, o katerem bi sodil izvedenec.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od 1.760 EUR tečejo od 9. 11. 2010 dalje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini 1.760 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.240 EUR s pripadki je zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi.

Tožnica v pritožbi zoper odločitev o teku obresti, o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bil tožnik z nastankom škode seznanjen z vložitvijo tožbe, gredo tožnici zamudne obresti od tega trenutka in ne šele od izdaje sodbe. O tem delu sploh ni odločeno in je zato sodba v tem delu nezakonita. Zaključek sodbe, da je tožnica v 20 % prispevala k nastanku škode, ni obrazložen. Dejstvo, da je toženec storil kaznivo dejanje z eventualnim naklepom, ni pomembno. Takega prispevka tudi ni opredelil postavljeni izvedenec. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je premalo upoštevana izpovedba tožnice, ki je povedala, da je za lajšanje bolečin morala jemati protibolečinska sredstva več kot štiri tedne. Negativno je bilo tudi večkratno rentgensko slikanje in imobilizacija, zaradi česar je bila en mesec nesposobna za gospodinjska opravila. Travme je doživljala vse do konca leta 2013, ko se je toženec odselil. Tudi izvedenec je izpostavil tožničino duševno krhkost. Zaradi napačnosti ugotovitve, da je bil strah kratkotrajen in da po enem mesecu ni več trpela strahu za izid zdravljenja, je prenizka tudi odškodnina za strah. Prisojena bi morala biti tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnica je povedala, da ob spremembah vremena še vedno čuti bolečine, da jo ob ožemanju krpe boli hrbtišče roke, to pa jo ovira pri delu čistilke. Zaradi tega je tudi invalid III. kategorije. Tudi izvedenec je povedal, da trpi duševne bolečine in da bo pomemben mejnik zaključek te zadeve. Ker niso bile zaslišane priče, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Napačen je zaključek o nedokazanosti verbalnega žaljenja tožnice s strani toženca. Toženec je priznal, da je prišlo do vpitja, razumljivo pa je, da je morebitno žaljenje zanikal. Ob dogodku sta bili navzoči le pravdni stranki, prepiri med njima pa so trajali že daljše obdobje. Nepomembno je, da tožnica tega ni omenila policistom. Navedeno pa sicer ne drži in tožnica ne ve, zakaj policisti njene navedbe niso zabeležili. Razlog sodbe, da ji odškodnina iz tega naslova ne gre, ker žalitev ni navedla že v tožbi, je v nasprotju s pravili ZPP o podajanju trditev in predlaganju dokazov. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Toženec ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitek o neobrazloženosti zaključka, da je tožnica prispevala k nastanku škode, ni utemeljen. V sodbi so opisane okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe, in zaključek, da je glede na to, da je segala v področje, kjer je s kladivom mahal toženec, morala pričakovati, da bi jo lahko udaril. Ob teh ugotovitvah sta pravilna tako zaključek o obstoju prispevka kot o njegovem deležu. Delež prispevka je pravno vprašanje in ne vprašanje, o katerem bi sodil izvedenec.

V zvezi z odmero odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah sta v skladu s 179. in 183. členom OZ ustrezno upoštevani tako načelo individualizacije kot objektivne pogojenosti višine odškodnine. Tožnica je utrpela udarnino hrbtišča desne roke, katere zdravljenje je trajalo približno en mesec. Pritožba ne vzbuja dvoma, da je sodišče upoštevalo vse okoliščine, pomembne za odmero odškodnine, in da je v prisojeni odškodnini v višini 1.700 EUR pravilno upoštevan tako subjektivni kot objektivni element odškodnine.

Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z odškodnino za strah. Na podlagi splošnih življenjskih izkušenj je zaključek o kratkotrajnosti primarnega strahu pravilen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pa je že sodišče prve stopnje ovrednotilo tudi subjektivno doživljanje tožnice glede trajanja in posledic zdravljenja. Večje odškodnine od prisojenih 200 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovljena dejstva ne utemeljujejo.

Pravilen je tudi zaključek, da zaradi poškodbe tožničine življenjske aktivnosti niso zmanjšane v taki meri, da bi bila utemeljena prisoja denarne odškodnine. Bolečine, ki se ji še pojavljajo, so bile ovrednotene v okviru odškodnine za telesne bolečine, da bi bila tožničina invalidnost posledica škodnega dogodka, pa iz ugotovitev sodbe ne izhaja. Druga prikrajšanja niso bila ugotovljena. V zvezi s tem podan očitek neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič ni utemeljen. V sodbi sta upoštevani izpovedbi moža in snahe, dani v kazenskem postopku. O čem bi še izpovedala, pa pritožba ni konkretizirala.

Pritožba ne vzbuja dvoma niti v pravilnost zaključka o nedokazanosti verbalnih žalitev. V sodbi so ocenjene vse okoliščine, pritožba pa ne vzbuja dvoma, da jim ne bi bila dana prava teža. Vsaka okoliščina zase resda ne utemeljuje spornega dokaznega zaključka, vendar pa se ob upoštevanju vseh kot celote ter toženčevega zanikanja žalitev pritožbeno sodišče strinja, da zgolj tožničina izpovedba ne zadostuje za dokazanost trditev o izrečenih žaljivkah.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni bilo odločeno o zahtevku za plačilo zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine za obdobje od 8. 11. 2010, kot je zahtevala v tožbi, do petnajstega dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, kot je prisojeno v sodbi. Zavrnitev tega dela zahtevka je namreč vsebovana v II. točki izreka sodbe. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da gredo tožnici zamudne obresti od naslednjega dne po vložitvi tožbe, tj. od 9. 11. 2010. Podlaga za obveznost plačila zamudnih obresti je zamuda (378. člen OZ), dolžnik pa v primeru obveznosti, katere izpolnitveni rok ni določen, pride v zamudo s pričetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ).

Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o pričetku teka zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine spremenilo tako, da te tečejo od 9. 11. 2010 (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker je bila spremenjena le odločitev o stranski terjatvi, ni podlage za spremembo odločitve o stroških postopka.

Glede na to, da je tožnica uspela le s pritožbo zoper odločitev o stranski terjatvi, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).