Jedro

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto blagajnik. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba iz organizacijskega razloga, ker je poslovalnica prešla na skrajšan urnik poslovanja za stranke. Navedena sprememba predstavlja racionalizacijo v smislu zmanjšanja števila zaposlenih ter zmanjšanja stroškov poslovanja, saj se bo delovni čas zaposlenih prilagodil tako, da bo manj zaposlenih delalo v izmenah, za kar prejemajo delavci dodatek. Tožena stranka je čas poslovanja za stranke zmanjšala za 1,5 ure, s tem pa je ugotovila, da lahko v poslovalnici delo organizira drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V zvezi s kriterijem za izbiro presežnega delavca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila objektivni kriterij in sicer usposobljenost za delo, to je obseg različnih znanj, ki jih imajo zaposleni na delovnem mestu blagajnik, kar predstavlja zakonit razlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (odločitev o stroških postopka) delno spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, znižajo na znesek 1.466,50 EUR (namesto 1.761,14 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove z dne 24. 9. 2015 nezakonita in da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 19. 7. 2012 ne preneha z iztekom 80 dnevnega odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2012; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto zneske nadomestila plače po posameznih mesecih, od teh bruto zneskov obračunati vse pripadajoče prispevke in davke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za čas od 26. 10. 2015 do izteka odpovednega roka, ko je prejemala zgolj nadomestilo plače v višini njene povprečne plače, pa je tožena stranka dolžna obračunati razliko do polne plače, kot bi jo tožnica prejemala, če bi delala; tožena stranka je dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi mobinga v višini 15.000,00 EUR z obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; in ji plačati stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.761,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma v primeru razveljavitve določi ponovno obravnavanje pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni uspela dokazati, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita. Ni jasno, na podlagi katerih navedb in izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da naj bi bila odpoved zakonita, sicer pa je v tem delu obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva in šibka, da iz nje ni mogoče razbrati, kako je tožena stranka pravilno upoštevala vse veljavne predpise in zakaj je odpoved zakonita. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da dejanski odpovedni razlog predstavljal organizacijski razlog zaradi spremenjenega urnika poslovanja banke. Da dejansko sploh ni šlo za zmanjšanje obsega dela blagajnikov, bi moralo sodišče ugotoviti tako na podlagi listin v spisu (razporeda dela oziroma urnika), kot tudi na podlagi zaslišanih prič A.A., B.B. in C.C. ter na podlagi tega zaključiti, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved. Odpoved pa je nezakonita tudi, ker tožena stranka ni preverila, ali lahko tožnico, v skladu z določbo 1. alineje tretjega odstavka 34. člena Kolektivne pogodbe bančništva, zaposli na drugem ustreznem delovnem mestu in v izpodbijani odpovedi ni ničesar navedla glede te obveze. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam priče tožene stranke D.D., E.E. in F.F., da naj bi obstajali kriteriji za odpoved in rezultati ocenjevanja, v zvezi s tem pa tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka rezultatov ocenjevanja ni objavila na oglasni deski, kar potrjuje trditve tožnice, da ocenjevanja sploh ni bilo. Sodišče tudi povsem napačno ugotavlja, da je toženka preverjala možnost prerazporeditve tožnice. Priča F.F. na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni vedela povedati, ali je možnost prerazporeditve preverjala ali ne, sodišče je zato njeno izpoved prikrojilo. Takšno povzemanje in spreminjanje izjav prič pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so odločilna dejstva v sodbi v nasprotju z listinskimi dokazi. Tudi E.E. je izpovedal, da sam ni iskal možnosti prerazporeditve za tožnico. Sodišče je pristransko in nekritično povzelo izpoved E.E., ki je zamolčal osmo delavko na blagajniškem poslovanju, to je G.G. (sodišče je na 9. strani napačno zapisalo priimek G.). Ta delavka je sicer začela delati kasneje, po pripojitvi H., vendar pa se je bilo potrebno vprašati, zakaj je delavka prišla na delovno mesto blagajnik, kjer so predhodno zmanjševali število zaposlenih. Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnica predlagala. Z vidika utemeljenega poslovnega razloga mora sodišče presojati, ali je ta v resnici podan ali gre zgolj za navidezen razlog oziroma ali ne gre za kršitev delodajalca, ki pomeni kršitev prepovedi diskriminacije (6. člen ZDR-1). Tožena stranka ni izkazala vsebinske podlage, da je postalo tožničino delo trajno nepotrebno, zato je izpodbijana redna odpoved nezakonita. Sodišče je sicer večkrat ponovilo in se sklicevalo na pričanje vodilnih delavcev, ki jih je sodišče opisalo kot prepričljive, čeprav sta tako E.E. kot D.D. izjemno nesigurno, neodločno in neverodostojno izpovedala. Sodišče je povsem napačno zaključilo, da tožnica znanj glavnega blagajnika nima in se pri tem sklicevalo na priče E.E., A.A., B.B. ter C.C. in celo na izpoved tožnice. E.E. je jasno izpovedal, da je delo glavnega blagajnika funkcija in ne delovno mesto ter na vprašanje, ali sodi funkcija v opis del in nalog blagajnika je izpovedal, da na to vprašanje ne zna odgovoriti. Jasno je povedal, da za to delovno mesto niso potrebna posebna znanja, nekdo te mora le nekdo uvesti v delo. Zato je zaključek sodišča povsem napačen in neskladen z izvedenimi dokazi. Tudi A.A. je izpovedal, da se je za glavnega blagajnika uvajal teden dni, funkcijo je začel opravljati po treh letih od zaposlitve. Prav tako je B.B. izpovedal, da je uvajanje delavcev v delo glavnega blagajnika hitro in da se vsak delavec usposobi za delo glavnega blagajnika. Tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni dokazala njene objektivne izbire še predvsem, ker je bila tožnica edina odpuščena delavka. Tudi če delodajalec ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev pa mora biti izbira objektivna, kar pa tožena stranka ni uspela dokazati. Tožnica je trdila, da jo je tožena stranka odpustila, ker je vedela, da bo tožnica zaradi invalidnosti delala le 4 ure in zato ne bo uporabna za nadomeščanje svojih sodelavcev blagajnikov. Tožena stranka je želela zadostiti samo formalnim pogojem v zvezi s postopkom in vsebino redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko pa so jo vodili diskriminatorni razlogi, kar je nedopustno. Priči D.D. in F.F. sta izpovedali, da jima zdravstveno stanje tožnice ni bilo poznano, E.E. pa je izpovedal, da je vedel za bolniške odsotnosti tožnice ter da je vedel, da ima tožnica težave z rokami. Vendar pa je E.E. tudi vedel, da je bil tožnici, še pred odločitvijo invalidske komisije v septembru 2015, določen trajni 4 urni delavnik, zato je tožnico tudi izbral za presežno delavko. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožnice, da je bilo reorganizacijskim potrebam po zmanjšanju števila zaposlenih za tri delavce v letu 2015, zadovoljeno že s prenehanjem delovnega razmerja I.I., J.J. ter K.K.. Iz navedb tožene stranke, v njeni drugi pripravljalni vlogi jasno izhaja, da je trem osebam, in sicer J.J., I.I. ter K.K., prenehalo delovno razmerje, in je s tem tožena stranka zmanjšala število zaposlenih za tri delavce, zato ni bilo nobene potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi tožnici. Sodišče povsem zanemari pričanje delavcev, ki so jasno izpovedali, da se je število delavcev po odhodu tožnice celo povečalo in da je po ukinitvi H. bila na delo blagajnika zaposlena G.G.. Tožnica navaja, da je v celoti neresnična navedba tožene stranke, češ da je preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto v okviru podružnice L.. V ta namen je predlagala zaslišanje predsednika sindikata M.M., ki bi vedel o teh okoliščinah povedati, kaj se je dogajalo pri toženi stranki in bi tudi potrdil neresničnost navedb tožene stranke glede preverjanja možnosti premestitve. Sodišče pa ga kljub njegovi pomembni funkciji ni zaslišalo. Tožnica je dne 21. 9. 2016 spremenila tožbo glede tožbenega zahtevka tako, da je v 4. točki (odškodnina zaradi mobinga) zahtevek umaknila. O tem sodba nima razlogov. V 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je v četrtem odstavku določeno, da delavec lahko spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Delni umik se torej nanaša na zmanjšanje tožbenega zahtevka in sodišče o tem, da spremembo tožbe dovoli ali ne, ni sprejelo nobenega sklepa. S tem je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišče je tudi v celoti spregledalo 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, po katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali ravnanjem v postopku, zlorabil procesne pravice. Sicer pa sodišče tudi nepravilno v sodbi zapiše, da je bila tožnica nazadnje pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas št. ... z dne 19. 7. 2012 na delovnem mestu blagajnik, čeprav je tožnica že v tožbi izrecno poudarila, da je tožena stranka tožnici dne 28. 9. 2015 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialist - blagajnik. Zato je ugotovitev sodišča protispisna in predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V odgovoru navaja, da iz listin, ki se nahajajo v sodnem spisu, izhaja, da je tožena stranka, konec leta 2012 prejela pomoč v višini 100.000.000,00 EUR, v posledici česar je Evropska komisija od tožene stranke zahtevala pripravo načrta za prestrukturiranje za obdobje ... do ... s ciljem boljšega finančnega stanja tožene stranke. Z načrtom prestrukturiranja se je tožena stranka zavezala tudi zmanjšati število zaposlenih za 23 %. Poslovalnica N. je z dnem 31. 8. 2015 prešla na nov, skrajšan urnik poslovanja, kar predstavlja racionalizacijo v smislu zmanjšanja števila zaposlenih ter znižanje stroškov poslovanja. Zaradi spremembe načina poslovanja se je zmanjšala potreba po zaposlitvi delavcev na blagajniškem poslovanju. Neutemeljena je pritožba tožnice v delu, ko se sklicuje na delni umik tožbenega zahtevka. Tožena stranka z delnim umikom tožbe ni soglašala, privolitev tožene stranke pa je bila, glede na fazo postopka, potrebna. Zato je sodišče prve stopnje moralo odločiti o celotnem tožbenem zahtevku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne. Če ni za odločilna štelo vseh dejstev, ki bi jih po tožničinem mnenju moralo, pa gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava in ne za bistveno kršitev. Tudi bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pritožba očita sodišču v zvezi s povzemanjem izpovedi prič E.E., D.D., F.F. in da je zaradi tega zaključek sodišča na 10. strani v zadnjih 12. vrsticah docela napačen in neskladen z izvedenimi dokazi ter z njimi v direktnem nasprotju, ne drži. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič upoštevalo tako kot so priče izpovedale in jih tudi primerno dokazno ocenilo.

7. Tudi očitek glede dokaznega predloga tožnice o zaslišanju predsednika sindikata M.M. o okoliščinah v zvezi s trditvami tožene stranke, da je preverila možnost premestitve tožnice na drugo delovno mesto v okviru podružnice L. kot tudi znotraj banke, je neutemeljen. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Kot je mogoče razbrati iz izpodbijane sodbe je sodišče v 14. točki obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlagane priče, predsednika Sindikata O., ker se je sodišče o utemeljenosti odpovednega razloga prepričalo že na podlagi drugih izvedenih dokazov. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica neutemeljeno očita toženi stranki nepreverjanje možnosti prerazporeditve oziroma prekvalifikacije, saj kolektivna pogodba, na katero se sklicuje tožnica, delavcu pravice v tem obsegu ne podeljuje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice v zvezi s predlaganim zaslišanjem predsednika sindikata ravno v zvezi s to okoliščino.

8. Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 24. 9. 2015 za delovno mesto blagajnik. Iz izpodbijane odpovedi izhaja, da je bila tožnici odpovedana pogodba iz organizacijskega razloga, ker je poslovalnica N. z dne 31. 8. 2015 prešla na skrajšan urnik poslovanja za stranke. Navedena sprememba predstavlja racionalizacijo v smislu zmanjšanja števila zaposlenih ter zmanjšanja stroškov poslovanja, saj se bo delovni čas zaposlenih prilagodil tako, da bo manj zaposlenih delalo v izmenah, za kar prejemajo delavci dodatek. Tožena stranka je čas poslovanja za stranke zmanjšala za 1,5 ure, s tem pa je ugotovila, da lahko v poslovalnici delo organizira drugače. Pred spremembo urnika je bilo potrebnih 9 delavcev na blagajniškem poslovanju, po spremembi delovnega časa pa je bilo delo možno organizirati s sedmimi delavci. V odpovedi je tožena stranka tudi zapisala, da je pri upoštevanju, katerim delavcem bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, upoštevala kriterij dodatne usposobljenosti za delo (funkcijo glavni blagajnik), ki je nujna za poslovanje poslovalnice na področju poslovanja z gotovino in da tožnica navedenih znanj nima.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka (D.D., E.E. in F.F.), in sicer, da naj bi uporabili ocene delovne uspešnosti za določanje presežnih delavcev, saj tožena stranka ni predložila nobenih ocenilnih listov oziroma akta o nagrajevanju, ter rezultatov ni objavila na oglasni deski. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nezakonitost odpovedi, ker tožena stranka ni ocenila tožnice po kriteriju delovne uspešnosti in predložila listinskih dokazov o izvedenem ocenjevanju, saj tožena stranka ni izbrala presežnih delavcev na podlagi ocene delovne uspešnosti, temveč je izbrala delavce glede na usposobljenost za delo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je zaradi organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi med drugim določa tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije. Iz načrta prestrukturiranja tožene stranke za Evropsko komisijo iz marca 2013 (priloga B45) izhaja, da je tožena stranka ob koncu leta 2012 prejela pomoč od slovenske vlade v višini 100.000.000,00 EUR in Evropska komisija je od tožene stranke zahtevala pripravo načrta za prestrukturiranje za obdobje ... do ... s ciljem, da se toženo stranko pomakne k bolj zdravemu finančnemu stanju. Med drugim se je tožena stranka z načrtom prestrukturiranja zavezala tudi zmanjšati število zaposlenih za 23 % (iz ... v letu 2012 na ... zaposlenih v letu 2017). Sodišče je tako ugotovilo, da je tožena stranka navedenemu cilju zmanjševanja števila zaposlenih sledila tudi v letu 2014 in tudi v letu 2015. Uprava tožene stranke je 18. 8. 2015 sprejela sklep o spremembi poslovnega časa za poslovalnico N. in sicer se je delovni čas za stranke zmanjšal za uro in pol, in sicer je po novem trajal od ponedeljka do petka od 8.00 do 17.00 ure, v soboto pa od 8.00 do 11.00 ure (prej je poslovni čas trajal od ponedeljka do petka od 7.30 - 18.00 ure, ob sobotah od 8.00 do 11.00 ure). Iz predloženega gradiva navedenemu sklepu uprave izhaja, da je zaradi skrajšanja poslovnega časa predstavlja racionalizacijo v smislu zmanjšanja števila zaposlenih ter pri stroških poslovanja. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka navedla fiktivni razlog za zmanjšanje števila zaposlenih in da je kasneje po prenehanju delovnega razmerja tožnici zaposlila na delovnem mestu blagajnika G.G.. Tožnici je pri toženi stranki bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena 28. 9. 2015, G.G. pa je začela delati na blagajniškem poslovanju po pripojitvi H. k toženi stranki, kar pa je bilo bistveno kasneje, in sicer v drugi polovici leta 2016. 11. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2015 nezakonita, ker ni imela sklenjene odpovedane pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu blagajnik, temveč je imela veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto komercialist blagajnik. Iz predložene pogodbe o zaposlitvi (priloga A5) je namreč razvidno, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto blagajnik (šifra ...), da pa je zaradi odsotnosti delavke P.P. začasno, do njene vrnitve, bila na delovnem mestu komercialist blagajnik.

12. Ne držijo trditve tožnice v pritožbi, da priče E.E. in D.D. ter F.F. niso znale prepričljivo pojasniti, zakaj je bila izbrana ravno tožnica kot presežna delavka in da glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da so presežni trije delavci ter je trem delavcem tudi prenehala pogodba o zaposlitvi, ni bilo nobenega razloga, da je prenehala tudi tožnici. Na delovnem mestu blagajnik se je zmanjšala potreba za dva zaposlena in tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med tem ko je v tem času I.I. delovno razmerje prenehalo na podlagi sklenjenega sporazuma. Ne drži trditev tožnice, da je sočasno sporazumno prenehalo delovno razmerje tudi J.J. Navedenemu delavcu je prenehalo delovno razmerje zaradi upokojitve že 30. 6. 2015, torej pred tem ko je uprava tožene stranke sprejela sklep o spremembi poslovnega časa in v posledici zmanjšala število zaposlenih. Ker odhod delavca J.J. ni povezan s pozneje izvedeno reorganizacijo, omenjenega delavca naslovno sodišče tudi pravilno ni upoštevalo pri ugotavljanju števila delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje na delovnem mestu blagajnik. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zaključilo, da za predmetni sodni postopek zaslišanje te priče ni potrebno.

13. V zvezi s kriterijem za izbiro presežnega delavca je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila objektivni kriterij in sicer usposobljenost za delo, to je obseg različnih znanj, ki jih imajo zaposleni na delovnem mestu blagajnik, kar predstavlja zakonit razlog. Tožnica se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je presežne delavce tožena stranka ocenjevala po kriteriju ocene delovne uspešnosti. Tožnica zaslišana kot stranka je izpovedala, da ni obvladala dela glavnega blagajnika, zato pritožbene trditve, da je tožnica delo glavnega blagajnika opravljala kar 15 let, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožnica je sicer trdila, da bi s kratkim uvajanjem v delo glavnega blagajnika, lahko opravljala to delo, vendar to za presojo v konkretnem sporu ni bistveno, saj je tožena stranka kriterij usposobljenosti za delo oziroma obseg različnih znanj pravilno upoštevala ob izbiri presežnih delavcev. Zato tudi izpovedi prič A.A., ki je pojasnil, da se je za delo glavnega blagajnika uvajal teden dni, B.B., ki je izpovedal, da uvajanje v delo glavnega blagajnika poteka hitro ter C.C., ki je pojasnila, da se tega dela lahko priučiš, niso relevantna.

14. Neutemeljen pa je tudi očitek o diskriminatornem ravnanju tožene stranke. Tožnica je trdila, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi izključno zaradi zdravstvenih razlogov ter, da se je tožena stranka želela znebiti "tožnice zato, ker je pri njej podana III. kategorija invalidnosti in je posledično njena delovna zmožnost le 4 ure ter da to izhaja tudi iz izjave predstavnika delodajalca E.E. z dne 21. 9. 2015. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnici obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdala 9. 9. 2015, torej pred izdanim in prejetim vabilom na invalidsko komisijo in zato je neposredni vodja E.E. izbiro med primerljivimi delavci in določitev presežnega delavca izvedel še pred prejemom vabila invalidske komisije. Prav tako je E.E. tudi izpovedal, da ni mogel vedeti, ali bo invalidska komisija tožnici dejansko tudi izdala odločbo zaradi invalidnosti in da je bil s postopkom pred invalidsko komisijo seznanjen šele, ko je tožnica že bila izbrana za presežno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je pri izbiri presežne delavke uporabila objektivni kriterij in tožnice ni obravnavala diskriminatorno. Glede na to, da je bila tožnica spoznana kot invalid III. kategorije, na podlagi odločbe ZPIZ, ki je bila tožnici kot toženi stranki vročena kasneje kot je tožena stranka tožnico opredelila za presežno delavko, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnica ni bila zaščitena kategorija pred odpovedjo v smislu 116. člena ZDR-1. 15. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je prikrojilo izjavo priče F.F., češ da je preverjala možnost zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. Priča je povedala, da je bila pri toženi stranki ustaljena praksa, da direktorji sektorjev pošljejo kadrovski službi potrebo za zaposlitev delavcev in je nato kadrovska služba ocenila, ali je potreba realna in ali je možno s prerazporeditvijo delavcev zasesti delovna mesta ali je potrebna nova zaposlitev. Izpovedala je, da so možnost prerazporeditve tožnice preverjali njeni sodelavci iz sektorja R. zaposlenih. Glede na navedeno je sodišče povzelo izpoved priče tako kot je izpovedala in tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neupravičeno očita, da je prikrojilo izpoved priče. 16. Dne 21. 9. 2016 je tožnica spremenila tožbo glede zahtevka tako, da je delno v točki 4, ko je uveljavljala odškodnino zaradi mobinga v višini 15.000,00 EUR in z umikom tožena stranka ni soglašala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da plačilo odškodnine zaradi šikaniranja ne predstavlja zahtevka o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja po določbi 41. člena ZDSS-1 in bi zato v konkretnem primeru z umikom tožbe tožena stranka morala soglašati in ker ni, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, kot da delnega umika ni bilo.

17. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki znižalo na znesek 1.466,50 EUR (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.