Jedro

Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. Tako se kot delovni čas šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila, torej tudi z vožnjo povezana oziroma spremljajoča dela (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnika za čas od 1. 11. 2014 do 31. 12. 2017 in od 1. 1. 2020 dalje prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanje, d. d., Ljubljana, in z njo za ta čas sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma tožnika vključi v nov pokojninski načrt (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., Ljubljana, za vtoževano obdobje plačati prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, razvidnih iz II. točke izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za prijavo tožnika v pokojninski načrt oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt za čas od 10. 10. 2003 do 31. 10. 2014 in od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 in za vplačilo prispevkov za poklicno zavarovanje tožnika za obdobje od 10. 10. 2003 do 31. 10. 2014 in od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2019 (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan plačati stroške v znesku 121,60 EUR, v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v 44,97 % (V. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe v I., II. in IV. točki izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa prizna stroške pritožbenega postopka ter jih v plačilo naloži tožniku. Navaja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja 80 % delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 109/2006 in nadaljnji) štela zavarovalna doba s povečanjem. V zvezi s tem se sklicuje na odločitve v zadevah Pdp 345/2018 in Pdp 353/2017. Pri izračunu delovnega časa je treba upoštevati le vožnjo v prometu, saj so vozniki le takrat izpostavljeni tveganjem. V ta namen je toženka predlagala postavitev izvedenca, a sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in navaja, da je v postopku dokazal, da je prebil na delu voznika avtobusa 80 % vsega dejanskega delovnega časa, in s tem izpolnil vse pogoje za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca, ki bi naj ugotovil, da so vozniki le med vožnjo v prometu izpostavljeni tveganjem, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, te okoliščine niso pomembne za odločitev, saj Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. Tako se kot delovni čas šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem ali na parkirišču čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila, torej tudi z vožnjo povezana oziroma spremljajoča dela (sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 30/2019 z dne 8. 10. 2019).

7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Pdp 345/2018 in Pdp 353/2017. V zadevi Pdp 345/2018 je šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v zadevi Pdp 353/2017 pa za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje delavca v prevzgojnem domu, in ne voznika, kot je tožnik.

8. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Toženka sama krije pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR . Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z DDV znaša 279,99 EUR.