Jedro

Zgolj zaradi dejstva, da mejaši občasno obrezujejo bršljan, ki se vzpenja po tej steni, nasprotni udeleženci pa to dopuščajo, jim še ni mogoče priznati soposesti na delu stavbe.

Če je meja zid, in so mejaši uživali mirno posest do zidu, se meja določi po njegovi sredini, saj notranjosti zidu ni mogoče imeti v posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa nasprotni udeleženci sami trpijo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sporno mejo uredilo tako, kot to izhaja iz skice izvedenca geodetske stroke mag. A. A. z dne 15. 6. 2016 (ta je sestavni del sklepa sodišča). Sodno določena meja poteka deloma po sredini vmesnega zidu med parcelami (na skici od točke A, preko točk B, C, D, do točke E), deloma po južni steni stavbe 1720-147 (od točke J do točke K), v delu, kjer je meja nedostopna, pa po stenah stavb 1720-147 in 1720-153 (od točke G preko H, do točke I) ter na severnem delu nedostopnega predela zopet po sredini vmesnega zidu, na zahodnem delu tega predela pa po stenah stavb 1720-147 in 1720-153 (od točke E, preko F, do točke G). Sodišče je ugotovilo, da znaša velikost spornega mejnega prostora 28,5 m2, njegova vrednost pa ne presega 4.000,00 EUR ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, skupni stroški pa se delijo v sorazmerju z dolžino meja ter bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Proti sklepu se pritožuje peta nasprotna udeleženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Po njenem mnenju na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moč zagovarjati teze, da so mejaši kadarkoli uživali mirno posest na način, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Pritožnica ter drugi udeleženci postopka, ki uporabljajo stavbo št. 153 na južni strani spornega zidu, so namreč na tem zidu ves čas gojili in obrezovali bršljan, kar pa pomeni, da so vseskozi in nepretrgoma vršili posest same južne strani zidu, od točke K pa vsaj do točke F na skici (in ne zgolj do južne strani zidu, kot je ugotovilo sodišče). Lastniki sosednjih nepremičnin temu niso nikoli nasprotovali, poleg tega pa do južne strani zidu te stavbe niti ne smejo dostopati. Na mestu je torej zgolj odločitev, da meja vseskozi poteka po sredini zidu (tudi v delu od točke K do H), saj zid do polovice njegove širine že ves čas mirno posedujejo pritožnica, B. B. in C. C. Podredno pritožnica zatrjuje, da je treba mejo določiti po kriteriju pravične ocene, ki pa naj bi ponujal sklep, da pravična meja vzdolž celotne meje poteka po sredini zidu, meja na področju stavbe št. 147 (od točke K do najmanj točke F), pa po notranji strani »fasade«, torej znotraj zidu. Fasada namreč po mnenju pritožnice ni nosilni del zgradbe. Pritožba nadalje navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ter nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkljiva naj bi bila zlasti presoja izpovedbe priče D. D., ki naj bi potrdila, da je ograjo okoli parcel, na kateri stoji stavba št. 153, postavil njen dedek. Poleg tega naj sodišče ne bi zavzelo stališča do dejstva, da sta glede na listinsko dokumentacijo sporen zid na svojem ozemlju zgradila prav zakonca C., kot pravna prednika lastnikov stavbe št. 153, in to v vsej njegovi širini. Slednje naj bi izhajalo tudi iz kupne pogodbe iz leta 1931 ter iz drugih listinskih dokazov. Odločitev sodišča je po stališču pritožbe izjemno sporna tudi glede meje med katastrskima točkama I in F, kjer je področje meje povsem nedostopno, saj ni mogoče zavzeti stališča, da bi v tem delu katerikoli udeleženec izvrševal mirno posest zidu. Sodišče bi se moralo izrecno opredeliti, zakaj odklone v katastrskih meritvah šteje v škodo pritožnice ter obrazložiti okoliščine glede sprememb površin parcel 62/4 in 65/3. Nazadnje pritožba izpodbija še izvedensko poročilo izvedenca geodetske stroke, saj naj bi bilo izdelano zaradi potreb sodne poravnave kot predhodni osnutek, zaradi česar ne ustreza pogojem elaborata ter ne more predstavljati podlage za sodno presojo. Pritožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ali pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta odgovorili prva in tretja nasprotna udeleženka, ki obe predlagata zavrnitev pritožbe in zahtevata povrnitev svojih pritožbenih stroškov. Družba E. v odgovoru navaja, da je sodišče kriterij zadnje mirne posesti pravilno uporabilo. Pravi, da svojo posest na stavbi št. 147, vključno z južno stranjo zidu, že ves čas nemoteno izvršuje. Zgolj dejstvo, da po južni strani spornega zidu raste bršljan, ki ga poleg pritožnice obrezujejo tudi drugi udeleženci postopka, ne nakazuje njenega izvrševanje posesti. Bršljan uničuje omet in je tudi že sprožila postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo novih objektov na navedeni nepremičnini. Prav zaradi predvidene rušitve prva udeleženka tega bršljana ni nikoli odstranila oziroma prepovedala njegovega obrezovanja, je pa peto udeleženko opozorila na propadanje zidu.

4. F. se je v odgovoru omejila na pritožbene navedbe, ki se tičejo tromeje, ki je označena s črko K (torej edino točko, ki se dotika nepremičnine F.), saj v preostalem delu nima pravnega interesa. Navedena tromeja je bila po njenem mnenju pravilno določena, saj je v naravi tromeja v točki K že najmanj od takrat, ko je tretja udeleženka postala lastnica nepremičnine 87/1 k. o. X (torej vsaj od leta 1993), ter med lastniki sosednjih nepremičnin nikoli ni bila sporna. Mejna točka K predstavlja jugozahodni vogal objekta št. 147. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijan sklep je pravilen in zakonit ter brez očitanih napak. Podan ni noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju nepravdnega postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva. Očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, saj sklep vsebuje razloge o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev in je njegovo pravilnost in zakonitost mogoče preizkusiti. Udeleženci so imeli zagotovljene enake pravice izjaviti se, zato tudi kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni, kakor tudi ni videti nobenih napak pri povzemanju navedb in dokazov (očitana kršitev po 15. tč. 2. odst. 339 čl. ZPP, vse v zvezi s 37. čl. ZNP).

7. V obravnavani zadevi je potekal postopek za ureditev meje pred Geodetsko upravo Republike Slovenije, vendar se predlagatelj z mejo, kot jo je predlagalo geodetsko podjetje G., ni strinjal, zaradi česar je v zakonitem roku sprožil postopek pred sodiščem. Po mnenju predlagatelja meja poteka vzdolž celotne meje med sosednjimi zemljišči po severni strani vmesnega zidu, in sicer tako, da zid v celotni širini stoji na zemljiščih, ki so v solasti predlagatelja. Po njegovem vedenju je zid na tem mestu že najmanj od obdobja pred drugo svetovno vojno ter so ga postavili njegovi pravni predniki, to pa je izvedel od družine D. ob nakupu hiše in zemljišča okoli nje. Predlagatelja in njegovih pravnih prednikov pri mirni posesti mejnega zidu ni nikoli nihče oviral. S potekom meje na način, kot zatrjuje predlagatelj, se v celoti strinja peta nasprotna udeleženka, H. d. o. o., preostali udeleženci pa se strinjajo z mejo, kot jo je predlagalo podjetje G., torej, da meja poteka po južni strani predmetnega zidu, zid pa v celotni širini stoji na ozemlju teh nasprotnih udeležencev. V postopku je najbolj aktivno sodelovala družba E., ki je v nasprotju z navedbami predlagatelja zatrjevala, da na parceli, trenutno v lasti prve nasprotne udeleženke, že od leta 1924 stojijo objekti, katerih del je še danes predmetni zid, mejni zid pa da so postavili njeni pravni predniki. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje nihče od udeležencev ni dokazal močnejše pravice, saj sodišče na podlagi navedb in dokazov ni moglo izluščiti, kdo in v kakšnem obsegu je postavil mejni zid, prav tako pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi ta predel pripadal k eni ali drugi strani, bodisi ob nakupu bodisi na podlagi kakšnega drugega pravnega naslova. Prvostopenjsko sodišče je zato mejo določilo po zadnji mirni posesti, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

8. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je ocena izpovedbe priče D. D. pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je namreč dovolj jasno obrazložilo, da D. D. ni vedel pojasniti, katero ograjo ter v kolikšnem obsegu naj bi okoli parcele, sedaj v solasti predlagatelja, H. ter C. C., postavil njegov dedek. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki je glede na to, da je bil narok za zaslišanje prič opravljen na kraju samem, očitno presodilo, da ni šlo za ograjo, ki bi stala na mestu, na katerem se danes nahaja sporni zid oziroma, da morebitna postavitev ograje dedka priče D. še ne dokazuje, da je njen dedek postavil tudi zid. Sodišče je namreč navedlo tudi, da se ograja na vzhodu, jugu in zahodu razlikuje od zidov na severu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča navedbe priče glede postavitve lesene ograje na določenih delih parcele ne dokazujejo tudi gradnje mejnega zidu. Nadalje pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do dejstva, ki naj bi izhajalo iz listinskih dokazov, da sta mejni zid postavila prav zakonca C., pravna prednika predlagatelja ter ostalih solastnikov parcel na tej strani zidu. Drži, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo le, da ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je postavil mejni zid, na to pa naj bi opozoril tudi sam predlagatelj, a temu je treba pritrditi. Izvedeni dokazni postopek res ni prepričljivo pokazal, da sta zid postavila prav zakonca C. Pritožnica se pri tem sklicuje zlasti na kupno pogodbo med I. I. in dr. J. J. ter K. K. iz leta 1931, iz katere naj bi izhajalo, da sporen zid leta 1931 še ni bil zgrajen, saj sta se zakonca v pogodbi zavezala, da bosta kupljene nepremičnine ogradila. Kot je H. navajala v postopku na prvi stopnji, sta imela prav onadva interes za izgradnjo zidu, ki bi jima omogočal intimo in boljše pogoje izkoriščanja nepremičnin. Pritožbeno sodišče opozarja, da gre zgolj za ugibanja in ne za dokaz o tem, kdo je nato dejansko zgradil zid, prav tako pa navedeno dejstvo ne izhaja iz drugih listinskih dokazov, ki se nahajajo v spisu. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, kdo je postavil mejni zid, je torej pravilen.

9. Skladno z določbo 4. odst. 77. čl. SPZ sodišče mejo v primeru, da močnejša pravica ni dokazana, uredi po kriteriju zadnje mirne posesti. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj uživanje zadnje mirne posesti tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne bi bilo možno, zaradi česar naj bi sodišče kriterij zadnje mirne posesti nepravilno uporabilo. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je vsak od mejašev svojo nepremičnino užival do spornega zidu, saj je to edino življenjsko in logično. Navedlo je, da naj bi bila posest s strani predlagateljev (ter tudi pravnih prednikov sedanjih lastnikov) spoštovana ter izvrševana do južne stene zidu, ob katerem so zasadili bršljan. Slednje izhaja tudi iz izpovedb prič D. D. in L. L. (slednji stanujoč v stavbi št. 153), ki sta izpovedala, da se meja uživala vse do zidov, tako kot se tudi danes. Sodišče prve stopnje je z ogledom ugotovilo še, da je dvorišče na strani nasprotnih udeležencev urejeno – asfaltirano do zidu.

10. Zid predstavlja v naravi mejo. Zidu, kakršen je ta, kot objekta v njegovem volumnu seveda ni mogoče posedovati, ga uživati. Edino možno je, da se mejo določiti po sredini zidu. Navedeno odločitev narekujejo tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) glede mejnih stvari. Po določbi 1. odst. 80. čl. SPZ se namreč domneva, da predstavljajo mejne ograje, pregrade in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje, skupno lastnino lastnikov sosednjih nepremičnin.(1) Če je meja zid, in so mejaši uživali mirno posest do zidu, se meja torej določi po njegovi sredini, saj notranjosti zidu ni mogoče imeti v posesti.

11. V delu, kjer zid predstavlja del stavbe št. 147 v lasti nasprotnih udeležencev, pa je situacija drugačna. V tem delu namreč ni več mogoče govoriti o mejnem zidu, temveč o stavbi, o čemer na podlagi skic ter ostalih dokazov v spisu, pa tudi glede na navedbe udeležencev, ne more biti dvoma. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da tudi v tem delu zid do polovice njegove širine mirno posedujejo pritožnica, predlagatelj ter C. C., saj slednje prostorsko sploh ni izvedljivo. Mirno posest svoje nepremičnine oziroma dejansko oblast nad celotno stavbo, vključno s steno, poraščeno z bršljanom, nedvomno izvaja družba E. oziroma prva nasprotna udeleženka, kot lastnica predmetne nepremičnine. Pri tem dejstvo, da fizično ne more dostopati do zunanjega dela južne stene, kot je opozorila pritožnica, ne igra nobene vloge. Zgolj zaradi dejstva, da mejaši občasno obrezujejo bršljan, ki se vzpenja po tej steni, nimajo soposesti na delu stavbe. Določitev meje na način, kot želi pritožnica, niti ni mogoča, saj stena kot del stavbe ni samostojen del, pač pa deli pravno usodo glavne stvari ter na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na celotni stvari oziroma na preostalem delu stvari. Upoštevati je treba tudi načelo povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit), po katerem stavba predstavlja sestavino nepremičnine. Nepremičnine pa pritožnica ni mogla uživati (imeti v posesti) dlje kot do zunanje stene na meji.

12. V delu, kjer je meja nedostopna iz razloga, da so stene stavb št. 147 in št. 153 medsebojno zazidane, je sodišče svojo odločitev glede mirnega uživanja teh nepremičnin oprlo na svoje ugotovitve z ogleda, fotografije v spisu ter izpovedbe zaslišanih prič, ki pa po oceni sodišča nista povedali nič takega, česar ne bi sodišče že samo zaznalo. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijan sklep, ki je potek meje določil po zunanjih stenah stavb oziroma po vmesnem prostoru, tudi v tem delu pravilen, saj kot že navedeno, lastniki predmetnih stavb svoje nepremičnine nedvomno uživajo v celoti, torej vključno z zunanjim zidom. Drugačno stanje posesti je praktično nepredstavljivo, prav tako pa pritožnica niti ne navede, v katerem delu in zakaj naj bi bila odločitev napačna oziroma zakaj naj bi bila meja določena v njeno škodo.

13. Logična posledica določanja meje so spremembe v dejanski izmeri mejnih parcel, zato je pritožbeni očitek, da naj bi bila obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede tega pomanjkljiva, nerazumljiv oz. neutemeljen.

14. V zvezi s pritožbenimi očitki glede izvedenskega poročila, ki ga je izdelal sodni izvedenec mag. A. A., pri čemer se pritožnica sklicuje na zadnjo alinejo poročila, pritožbeno sodišča ugotavlja, da je v tem delu prišlo do očitne napake v zapisu, ki pa ne vpliva na pravilnost poročila. Navedeno je namreč, da je »skica sestavni del poročila in sodne poravnave«, pravilen pa bi bil zapis, da je skica sestavni del sodne odločbe. Pritožbeno razumevanje, češ da navedeno dokazuje, da gre zgolj za nekakšen predhodni osnutek za potrebe poravnave, je očitno zgrešen. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila pritožnica s potekom postopka ves čas seznanjena in je v njem tudi aktivno sodelovala, poleg tega je bila tudi na naroku 6. 4. 2016, na katerem je sodišče določilo potek meje, zastopana po svojem pooblaščencu.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Sodišče tudi v okviru preizkusa bistvenih kršitev določb postopka, ki se presojajo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), ni ugotovilo relevantnih napak, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP).

16. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP ter na določbi prvega odst. 35. čl. ZNP, ki določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

Op. št. (1): Glej več v Berden, v: Juhart, Tratnik, Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem (2004), str. 452.