Jedro

ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera, ki sodišču omogočajo, da odločitev o stroških ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak je razumska in življenjsko sprejemljiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 1.576,52 EUR nadomesti z zneskom 788,26 EUR, v II. točki izreka pa se znesek 2.781,00 EUR nadomesti z zneskom 1.390,50 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih a nespremenjenih delih sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni nakazati pravdne stroške v višini 1.576,52 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic 00-1010-36-2021, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.781,00 EUR, v roku 15 dni, na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-8450084805, sklic 00-1010-36-2021, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za poplačilo (II. točka izreka).

2. Sklep izpodbija tožena stranka po pooblaščencu in uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijan sklep spremeni, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Meni, da je vrednost spornega predmeta v tožbi pretirano visoko določena in opozori, da tožeča stranka sploh ni pojasnila, kako je vrednost spornega predmeta določila. Navaja, da je parcela ID znak X. 984/18 po podatkih GURS vredni 45.732,00 EUR, nepremičnina v BiH pa je vredna 10.000,00 EUR. Celotna vrednost vtoževanega spornega predmeta, skupaj z vrednostjo avtomobila v višini 3.000,00 EUR, tako znaša 58.732,00 EUR oziroma polovica 29.366,00 EUR, zato bi sodišče pri izračunu moralo izhajati iz vrednosti spornega predmeta 29.366,00 EUR (oziroma vsaj 58.732,00 EUR), ne pa iz vrednosti spornega predmeta v višini 170.000,00 EUR. Sodišče ni opravilo korekturne dolžnosti iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Sodišče je namreč previsoko odmerilo stroške in sodno takso, ker je izhajalo iz nepravilne vrednosti spornega predmeta v višini 170.000,00 EUR. Nadalje je sodišče zagrešilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, pa tudi izrek nasprotuje razlogom sklepa. Sodišče navaja, da je o stroških pravdnega postopka odločalo na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Obrazložilo je, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da znaša delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju, to je na dveh nepremičninah, premičninah in osebnem vozilu, 1/2 celote in nato, da tožencu naloži v plačilo znesek 1.500,00 EUR s pripadki (vrednost tožničinega polovičnega deleža na osebnem vozilu). Vendar sodišče pri obrazložitvi navaja samo to, da je bil zahtevek tožeče stranke neutemeljen v delu zahtevanega izplačila vrednosti njenega deleža na osebnem vozilu in da ga je zavrnilo ter da je zahtevek glede skupnega premoženja, ki se nahaja v BiH, zaradi nepristojnosti zavrglo, v ostalem pa je zahtevku ugodilo. Sklep sodišča ima v tem delu obrazložitve pomanjkljivosti, saj sodišče ni navedlo, za kakšne zneske oziroma vrednosti gre pri delu zahtevka, ki ga je zavrnilo in delu zahtevka, ki ga je zavrglo oziroma kakšen delež predstavljata od celotnega zahtevka. Šele nato bi lahko sodišče odločalo o tem, ali nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmernim majhnim delom svojega zahtevka. Brez ugotavljanja teh zneskov oziroma deležev je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi pri določitvi sodne takse sodišče ni uporabilo določbe o korekturni dolžnosti, zaradi česar je tudi v tem delu podana kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kršena pa je tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, pa tudi izrek sklepa nasprotuje razlogom. Sicer pa je sodišče pri odločitvi o sodni taksi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi po drugem in tretjem odstavku 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) moralo toženi stranki najprej izdati plačilni nalog za plačilo sodne takse, zoper katerega bi tožena stranka imela možnost ugovora, da bi se obveznost sploh preverila oziroma bi tožena stranka lahko uveljavljala oprostitev plačila sodne takse. V postopku oprostitve plačila sodne takse tožeče stranke tožena stranka ni imela možnosti ugovarjati oziroma predlagati, da se jo oprosti plačila sodne takse za tožbo. Tako jo je sodišče prikrajšalo za njeno pravico do pravnega sredstva in s tem do ustavno varovane pravice ter s tem tudi do pravilne odmere sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in se zavzemala za zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov prvostopenjske odločitve izhaja, da je sodišče v obravnavani zadevi z dne 27. 9. 2021 izdano zamudno sodbo in sklepom odločilo o tožbenemu zahtevku in da je tožeča stranka nato 6. 10. 2021 vložila predlog, s katerim je zahtevala povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke upoštevaje sedmi odstavka 163. člena ZPP štelo za pravočasen in z izpodbijanim sklepom odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke in po uradni dolžnosti odločilo o povrnitvi sodne takse tožeče stranke za postopek na prvi stopnji.

6. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi. Sodišče ima glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta korekturno dolžnost, vendar ta skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZPP1 nastopi šele takrat, če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti. Gre za tiste primere, ko navedena vrednost občutno odstopa od razumnih razponov vrednosti enakovrstnih sporov, zaradi česar postane vprašljiva stvarna pristojnost sodišča.2

7. Sodišču prve stopnje glede na povzeto določbo ni potrebno opravljati korekturne dolžnosti v primeru, ko očitno previsoko ali prenizko navedena vrednost ne odpira vprašanja v stvarni pristojnosti. Takšen primer je tudi konkretni, saj tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da vrednost spornega predmeta pravilno znaša 29.366,00 EUR. Ker tako v pritožbi izpostavljena vrednost spornega predmeta ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti sodišča, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo kršitev postopka po tretjem odstavku 44. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker glede vrednosti spornega predmeta ni opravilo korekturne dolžnosti.3

8. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se ugotovi, da znaša delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju (dveh nepremičninah in osebnem vozilu) eno polovico, nato pa se toženi stranki naloži v plačilo znesek 1.500,00 EUR s pripadki, ki predstavlja vrednost tožničinega ½ deleža na osebnem vozilu. Tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo glede izplačila vrednosti na osebnem vozilu, zahtevek glede nepremičnine v BiH je zaradi nepristojnosti zavrglo, v ostalem pa je zahtevku ugodilo. Ob ugotovljenem je zaključilo, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, in na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki.

9. Ob povzetem ni pritrditi pritožbi, da zaključka o pravdnem uspehu tožeče stranke ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni ugotovilo, za kakšne vrednosti oziroma zneske gre pri zahtevkih, ki jih je zavrnilo in zavrglo oziroma kakšen delež predstavljata v celotnem zahtevku. Kljub pomanjkanju navedb o zneskih oziroma vrednostih posameznih zahtevkov, ki za oceno uspeha tudi sicer ne predstavljajo nujno odločilnih dejstev, smiselno očitana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje za preizkus odločitve navedlo zadostne razloge.

10. Je pa zavzeto stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno. ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov predpisuje upoštevanje vseh okoliščin primera, ki sodišču omogočajo, da odločitev o stroških ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak je razumska in življenjsko sprejemljiva.4 Pritožbeno ni sporno, da je v predmetni zadevi tožeča stranka zahtevala ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem, da vtoževano skupno premoženje strank predstavljata dve nepremičnini (stanovanjski hiši) in osebno vozilo, ki glede na nepremično premoženje predstavlja sorazmerno majhno vrednost, in da je tožeča stranka v postopku glede ene nepremičnine uspela, glede druge (v BiH) pa ne. Zato ni pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega v postopku niso nastali posebni stroški, ampak je uspeh tožeče stranke v postopku, upoštevaje vse okoliščine primera, pravilno oceniti na 50 %.

11. Tožena stranka obrazloženo posameznih priznanih stroškov in njihove višine s pritožbo ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo preizkus iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal nepravilnosti pri uporabi Odvetniške tarife. Upoštevaje ugotovljen uspeh tožeče stranke na pritožbeni stopnji mora tožena stranka tako povrniti polovico pravdnih stroškov tožeče stranke, kar znaša 788,26 EUR (polovica od 1.576,52 EUR).

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nadalje ugotovilo, da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Ob tem je, sklicevaje se na prvi odstavek 15. člena ZST-1, pravilno obrazložilo, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Pravilno je povzelo tudi vsebino drugega in tretjega odstavka 15. člena ZST-1, kot sta veljala v času izdaje izpodbijanega sklepa, da mora takso stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke, kar mu sodišče naloži po uradni dolžnosti. Na tem mestu sodišče druge stopnje ugotavlja, da sklep tudi v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, saj vsebuje jasne in zadostne razloge, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato očitana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ni podana.

13. Glede vrednosti predmeta zaradi odmere sodne takse je najprej pojasniti, da ima sodišče prve stopnje na podlagi 31. člena ZST-1 korekturno dolžnost le v primeru, če je podan utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta navedla prenizko. Ker tožena stranka v pritožbi trdi, da je vrednost spornega predmeta določena previsoko in da pravilno znaša manj, kot je tožeča stranka navedla v tožbi, očitek o zagrešeni kršitvi določb postopka ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje v primeru previsoko določene vrednosti spornega predmeta korekturne dolžnosti nima. Poleg tega pa je tožena stranka s temi navedbami tudi prepozna. Kot izhaja iz predmetnega spisa, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje vrednosti predmeta ni nasprotovala niti ni zoper zamudno sodbo z vrednostjo spornega predmeta 170.000,00 EUR vložila pritožbe.

14. Tudi ni utemeljeno v pritožbi izpostavljeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje za plačilo sodne takse toženi stranki najprej izdati plačilni nalog. Stroški sodnih taks, ki jih je bila stranka oproščena, nato pa je v postopku uspela, štejejo v skladu s prvim odstavkom 15. člena ZST-1 za del stroškov postopka. O stroških pa odloči sodišče v sodbi ali sklepu. Sodišče prve stopnje tožene stranke tudi ni prikrajšalo do pravnega sredstva in s tem do ustavno varovane pravice. Zoper sklep se je tožena stranka namreč pritožila, sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo vsebinsko obravnavalo. O predlogu za oprostitev plačila sodne takse, ki ga je tožena stranka podala ob vložitvi pritožbe, pa bo odločilo sodišče prve stopnje v nadaljevanju.

15. Glede na vrednost predmeta je sodišče prve stopnje sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje pravilno odmerilo skladno s tar. št. 1111 ZST-1 v višini 2.781,00 EUR. V skladu z ugotovljenim pravdnim uspehom tožeče stranke na drugi stopnji, mora tako tožena stranka povrniti znesek 1.390,50 EUR, ki predstavlja polovico odmerjene sodne takse, saj je tožeča stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, v postopku uspela s 50 %.

16. Sodišče druge stopnje je po obrazloženem pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih, a nespremenjenih delih sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), saj v teh delih pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, podani pa niso niti tisti, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato je priznati tudi tožeči stranki, ki je na pritožbo obrazloženo odgovorila, delni uspeh. Glede na dosežen uspeh je sodišče druge stopnje odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Namen te določbe je v tem, da v primeru nedenarnega zahtevka stvarna pristojnost ni v celoti prepuščeni oceni tožnika, tako VS RS sklep II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005. 2 Tako J. Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, prva knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 230. 3 Ob tem je dodati, da tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala določeni vrednosti spornega predmeta niti ni zoper zamudno sodbo z vrednostjo spornega predmeta 170.000,00 EUR vložila pritožbe. 4 Tako N. Betetto v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 31.