Jedro

Pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga je podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL. Prvostopni organ se v sporni 3. (oz. 4.) točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil carinski dolg poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.

Izrek

Postopki pod opr. št. U 1376/2005, U 1378/2005, U 1381/2005, U 1383/2005 in U 1386/2005 se združijo tako, da postane vodilna zadeva opr. št. U 1376/2005. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče je na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje: ZUS, v povezavi s 104. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/106, dalje ZUS-1,) postopke o istem predmetu, ki se vodijo pod opravilnimi številkami: U 1376/2005, U 1378/2005, U 1381/2005, U 1383/2005 in U 1386/2005 združilo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane vodilna zadeva opr. št. U 1376/2005. Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka zavrnila odločbe Carinskega urada A., št. vse z dne 7. 5. 2001, s katerimi je prvostopni organ zavrnil predlog tožnika za izrek ničnosti 3. (oz. 4.) točke tenorjev odločb Carinskega urada A. št. ... z dne 25. 1. 2001, ... z dne 25. 1. 2001, ... z dne 24. 1. 2001 in ... z dne 31. 1. 2001, s katerimi je bilo carinskemu dolžniku A.A.A. d.o.o. iz B naloženo plačilo carinskega dolga in v 3. (oz. 4.) točki izreka navedeno, da se bo obračunani carinski dolg poplačal iz garancije garanta oziroma tožnika, št. 2157, če le ta kot solidarni carinski dolžnik na poziv carinskega organa ne bo poplačal carinskega dolga. Iz spisov zadeve izhaja, da je prvostopni organ izdal zgoraj navedene odločbe, s katerimi je carinskemu dolžniku družbi A.A.A. d.o.o. iz B. naložil v plačilo carinski dolg, ki je nastal po carinskih deklaracijah (ECL), št. ... z dne 9. 4. 1998, ... z dne 10. 3. 1998, ... z dne 11. 12. 1997, ... z dne 4. 12. 1997 in ... z dne 16. 1.1999, CI ŽP A.. Z navedenimi ECL je bilo po določbi 3. odstavka 89. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) uvoženo za vsako po 50.000 kg sladkorja kot uvoz blaga za proizvodnjo za izvoz z začasnim uvozom blaga. Sladkor naj bi bil uporabljen za izdelavo obarvanega sladkornega sirupa, blago pa vrnjeno v tujino najkasneje do 19. 11. 1999, 10. 10. 1998, 9. 3. 1999, 11. 12. 1998, 4. 12. 1998 oz. 4. 12. 1999. Imetnik dovoljenja, družba A.A.A. d.o.o., do dneva izdaje odločb o plačilu carinskega dolga ni predložil obračuna vodenja postopka uvoza zaradi izvoza kot to določa 67. člen Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95 do 33/96), niti ni bil za omenjeno blago začet postopek za drugo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, kot določa 61. člen navedene Uredbe, zato je bil po mnenju tožene stranke tožniku upravičeno naložen v plačilo carinski dolg, ki je nastal z neizpolnitvijo dolžnosti, ki v zvezi z blagom izhaja iz carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago. Pri tem se sklicuje na določbi 2. in 3. odstavka 146. člena CZ. V zvezi z zavarovanjem plačila carinskega dolga pa na 152. člen CZ, po katerem lahko zahteva carinski organ zavarovanje plačila carinskega dolga v vseh primerih, ko to predvideva ta zakon, lahko pa zahteva zavarovanje plačila tudi v primerih, če meni, da je carinski dolg nastal, ali bi lahko nastal in ni gotovo, da bo dolžnik obveznosti tudi izpolnil v predpisanem roku, ki ga mora preskrbeti carinski dolžnik oz. oseba, ki bi lahko v zvezi z določenim blagom postala carinski dolžnik. Carinski dolg zavaruje oseba, vpisana v polje 8 (imetnik dovoljenja) ali oseba vpisana v polje 14 (v obravnavanem primeru tožnik) tako, da se v polje 47 (NP) vpiše ustrezna šifra, kadar v omenjenih dveh poljih ni vpisana ista oseba. Kadar garancije ne zagotovi oseba iz polja 8, jo lahko da tudi oseba iz polja 14 ali špediter, vpisan v polju 54 ECL, v tem primeru pa mora biti v polju 44 vpisano, kdo je dal garancijo ter priložena pisna poroštvena izjava tistega, ki garancijo daje. V konkretnem primeru iz navedenih ECL izhaja, da je zavarovanje plačila morebitnega carinskega dolga zagotovila oseba, vpisana v polje 14, torej deklarant, ki je istočasno vpisan v polje 54. V polje 47 (NP) je vpisana šifra W, ki pomeni zavarovanje plačila carinskega dolga s splošno garancijo - bančna garancija osebe iz polja 14. ECL-om pa so bile priložene med drugim tudi izjave tožnika, s katerimi se je zavezal, da bo na prvi poziv in brez ugovora plačal carinski dolg za blago, ki je nastal iz naslova uvoza blaga zaradi proizvodnje za izvoz koristnika A.A.A. d.o.o., zato je Carinski urad A. v 3. (oz. 4.) točki spornih odločb utemeljeno odločil, da bo carinski dolg poplačan iz garancije, če garant ne bo na prvi poziv plačal dolga. Izjave, ki so priložene ECL-om, je potrebno šteti kot poroštvene izjave, v katerih je natančno določeno, kaj je predmet poroštva, iz katerih izhaja zaveza tožnika (poroka), da bo v primeru nastanka carinskega dolga za obravnavano blago ta dolg poravnal. Carinski urad A. je kot carinska dolžnika pravilno obravnaval tako imetnika dovoljenja družbo A.A.A. d.o.o. kot tožnika in sicer kot solidarna dolžnika. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 150. člena CZ, kar pomeni, da carinski organ lahko terja plačilo od enega ali drugega, vrstni red pa določi sam. Očitke tožnika, da je carinski organ prekoračil svoja pooblastila, ko je odločal o stvari, ki sodi v sodno pristojnost, tožena stranka zavrača. V obravnavanem primeru gre za naknadni obračun carinskega dolga, torej za postopek, ki je določen z upravno-pravnimi predpisi in je treba uporabiti določbe CZ in ZUP. Pri preizkusu tožnikovega predloga glede ničnosti se je carinski organ sicer napačno skliceval na določbe 157.a in 157.e člena CZ (Uradni list RS, št. 32/99), saj je tožnik dal poroštveno izjavo in tudi garancijo pred tem datumom, ter bi zato moral presojati predlog za izrek ničnosti glede na predpise, ki so veljali takrat, ko sta bili dani poroštvena izjava in garancija (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95 in Uredba o instrumentih v postopku zavarovanja plačila carinskega dolga - Uradni list RS, št. 56/95), ki pa so določali podobno kot omenjena 157.a in 157.e člena CZ, po katerih je naknadni obračun in plačilo carinskega dolga predmet upravnih določb. Odločitev o stroških tožena stranka utemelji z določbo 2. odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04, dalje ZUP).

Tožnik je vložil tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Očita veljavnost pooblastila št. ... z dne 1. 1. 2003 podpisnici odločbe B.B. glede na spremembo v osebi ministra. Ker je bila obravnavana zadeva začeta na predlog tožnika po njegovem mnenju tožena stranka ni upravičena dopolnjevati prvostopne odločbe, ki je pravnomočna. Tožnik je predlagal izrek ničnosti 3. točke izreka na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, lahko pa bi to storil tudi po 3. odstavku istega člena, saj je po preteku veljavnosti bančne garancije zaradi nevnovčljivosti bančne garancije omenjena točka postala nična. Po mnenju tožnika 3. točka nima obrazložitve, saj ni navedena pravna podlaga, po kateri je tožeča stranka dolžna plačati, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP. Navaja, da je tožena stranka zamudila rok za vnovčitev bančne garancije na prvi poziv, ki se vnovčuje s pisno izjavo upravičenca (Carinske uprave) da glavni dolžnik C.C.C. d.o.o. ni izpolnil obveznosti iz osnovnega posla. Banka je zavrnila plačilo, ker je potekel rok bančne garancije. Navaja, da je tožena stranka odstopila od ustaljene prakse ter prilaga vzorec, ki ponazarja, kako tožena stranka ravna v drugih zadevah. Tožena stranka je protipravno uvrstila tožnika v 3. točko izreka odločbe, čeprav gre za naročnika bančne garancije iz 1083. člena ZOR, ki je nedvomno pogodba, ki na podlagi 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP spada v sodno pristojnost, ter se pri tem sklicuje na knjigo dr. Vilka Androjne ter na odločbo Ustavnega sodišča, iz katere je razvidno, da mora Carinska uprava po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. V nadaljevanju se sklicuje na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, da deklarant ni carinski dolžnik v postopku začasnega uvoza zaradi izvoza, temveč imetnik dovoljenja, ter sklene, da tožnik ni mogel pridobiti statusa solidarnega dolžnika, ki je možen le med carinskimi dolžniki v skladu s 150. členom CZ. To je razvidno tudi iz opredelitve solidarnih dolžnikov po 213. členu Carinskega zakonika skupnosti ter tudi komentarja Mateje Vraničar k 150. členu CZ, ki je opozorila na razliko med solidarnimi carinskimi dolžniki in osebami, ki jamčijo za carinskega dolžnika, da bo plačal nastali carinski dolg (garanti), ki niso carinski dolžniki v smislu CZ. Od carinskih organov se zahteva skrajno ozka razlaga zakona. Po mnenju tožnika je kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Tožena stranka širi pojem carinskega dolžnika, ki ni predviden v 144. do 147. členu CZ. Navaja komentarje Carinskih kodeksov Evropske skupnosti in Zvezne republike Nemčije glede solidarne odgovornosti carinskih dolžnikov, ki odkazujejo na civilno zakonodajo, zato je treba tudi v obravnavanem primeru uporabiti 5. poglavje 3. oddelka ZOR. Sklepno zaključi, da se solidarno odgovornost iz 150. člena CZ nanaša izključno na osebe iz 144. do 147. člena CZ ter predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Glede očitkov v zvezi s pooblastilom ministra navaja 28. do 31. člen ZUP, kjer so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za podelitev pooblastil uradnim osebam, kjer mora biti določen obseg pooblastila, iz navedenih določb pa ne izhaja, da je časovna veljavnost podeljenega pooblastila vezana na konkretno osebo predstojnika, ki je pooblastilo izdal. Iz navedenega izhaja, da z menjavo ministra ni potrebna podelitev novega pooblastila, ima pa novi minister pravico, da že podeljena pooblastila uradnim osebam prekliče in sam odloči, kateri osebi in v kakšnem obsegu ga bo podelil ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se sklicuje. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal ničnostni razlog po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ko zatrjuje, da bančne garancije ni mogoče izvršiti. Očitki tožnika v zvezi s pomanjkljivostmi pooblastila podpisnice izpodbijanih odločb, nepopolne obrazložitve (214. člen ZUP), očitki glede odstopanja od ustaljene prakse tožene stranke in nepravilne uporabe materialnega prava, na vprašanje ali gre za obstoj zatrjevanih ničnostnih razlogov, na katere mora upravni organ ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti, ne vplivajo in tudi niso predmet preizkusa tega postopka. Pogojev po 279. členu ZUP , da se odločba izreče za nično, ni mogoče razširjeno uporabljati. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku, ki jo upravi organ lahko izreče samo iz razlogov, ki so izrecno navedeni v 1. do 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP in predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. V tem primeru iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovila upravna organa izhaja, da je bil po uradni dolžnosti v zadevah naknadnega obračuna carinskega dolga za carinskega dolžnika A.A.A. d.o.o., na podlagi 154. člena v povezavi s 146. členoma CZ naloženo plačilo carinskega dolga po v tej zadevi obravnavanih ECL-ih. Po mnenju tožnika je nična 3. (oz. 4.) točka izreka v tej zadevi obravnavanih odločb o naknadnem plačilu carinskega dolga, v kateri je carinski organ določil, da se bo obračunani znesek carinskega dolga poplačal iz garancije garanta C.C.C. d.o.o. A., št. 2157 (prav: 157), če solidarni dolžnik C.C.C. d.o.o., C., PE A., na poziv carinskega organa ne bo poplačal carinskega dolga.

Pravna podlaga za zavarovanje plačila carinskega dolga je bila v obravnavanih primerih urejena v 152. členu CZ/95, po katerem je carinski organ lahko zahteval zavarovanje plačila carinskega dolga v vseh primerih, ko to predvideva CZ. Carinski organ je lahko zahteval zavarovanje plačila carinskega dolga tudi v drugih primerih, če je menil, da je dolg nastal ali bi lahko nastal in ni gotovo, da bo dolžnik obveznost tudi izpolnil v predpisanem roku ter je predložitev ustreznega zavarovanja lahko zahteval v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji za zavarovanje plačila carinskega dolga, predpisani s tem zakonom ali v trenutku, ko carinski organ ugotovi, da izpolnitev že nastalega ali mogočega carinskega dolga ni gotova in ga mora preskrbeti carinski dolžnik oz. oseba, ki bi lahko v zvezi z določenim blagom postala carinski dolžnik. Sami instrumenti zavarovanja plačila carine in njihova vsebina so bili predpisani v Uredbi o instrumentih in postopku zavarovanja plačila carinskega dolga (Uradni list RS, št. 56/95), ki je (enako kot pozneje novela CZ/99, ki je to materijo enovito uredila v Carinskem zakonu v določbah 157.a do 157.h ), med drugim določala tudi bančno garancijo kot v obravnavanem primeru, kar je razvidno iz vpisa v polje 47 (oznaka NP) pod šifro W v tej zadevi obravnavanih ECL-ov. Tožena stranka je vprašanje zavarovanja carinskega dolga natančno obrazložila tako glede postopka kot glede osebe, ki je zagotovila zavarovanje plačila morebitnega carinskega dolga kot glede izjave tožnika za zavarovanje (ki se nahaja v upravnih spisih) in sodišče njeni utemeljitvi sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Potemtakem je pravna podlaga za odločitev prvostopnega carinskega organa glede zavarovanja plačila carinskega dolga podana v CZ in Uredbi, kar pomeni, da so bile izpodbijane odločbe izdane v okviru pristojnosti upravnega organa in na podlagi določb CZ, na katere se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka. Vprašanje naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in solidarna odgovornost carinskih dolžnikov po 150. členu CZ je nedvomno stvar upravnega postopka, položaj tožnika v tem postopku pa je razviden iz vpisa v ustrezna polja po v teh zadevah obravnavnih ECL-ih (polje 14 in 54). Prvostopni organ se v sporni 3. (oz. 4.) točki izreka v tej zadevi obravnavanih odločb zgolj sklicuje na številko dane garancije tožnika, s katero naj bi bil carinski dolg poplačan, kolikor dolžnik na poziv ne bo poplačal dolga. To pristojnost pa prvostopni carinski organ po že povedanem ima. Zgolj sklicevanje na številko garancije po mnenju sodišča pa ne vpliva na vprašanje ali so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji in tudi ne vpliva na veljavnost same garancije, kar zmotno zatrjuje tožnik.

Sodišče tudi ni našlo ničnostnega razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, saj ne gre za nedoločen izrek, kar bi pomenilo, da iz tega razloga odločbe ne bi bilo možno izvršiti. V kolikor bančna garancija ni vnovčljiva, to samo pomeni, da dolg ne bo mogel biti iz nje poplačan, kar ne pomeni, da 3. (oz. 4) točke izreka odločb tudi dejansko ni mogoče izvršiti. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost je pregledalo tudi ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni drugi razlogi iz 279. člena ZUP, ki pa jih ni našlo. Sodišče tudi ni našlo kršitev ustavnih določb. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje med strankama ni sporno, sporno je pravno vprašanje morebitnega obstoja ničnostnih razlogov.

Po povedanem je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) v povezavi z 2. odstavkom 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na podlagi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona. Zoper sklep o združitvi pritožba ni dovoljena na podlagi 2. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US) v povezavi s 104. členom ZUS-1.