Jedro

Vštevanje že opravljenih preplačil v (bodoče) preživninske terjatve bi predstavljalo pobot preživninskih terjatev, ki je po 5. točki 316. člena OZ izključen oz. nedopusten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi I 796/2014 z dne 14. 8. 2014 razveljavilo v delu izterjave preživnine za mesec november 2012 v višini 219,82 EUR in zakonskih zamudnih obresti od te glavnice od 6. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo (II. točka izreka), zavrnilo pa je tudi dolžnikov zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko prvostopnega sklepa se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Pritožbeni razlog bistvene kršitve procesnih določb naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika zagrešilo s tem, ko v obravnavani zadevi ni opravilo naroka, čeprav je dolžnik pravočasno podal dokazni predlog po zaslišanju obeh strank. Svojo odločitev je prvostopno sodišče utemeljilo s tem, da bi bili zaključki sodišča prve stopnje glede na predložena listinska dokazila tudi v primeru izvedbe zaslišanja enaki, s čimer naj bi sodišče po mnenju pritožnika zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter opravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Ker je dolžnik na poziv sodišča prve stopnje v svojih pravočasnih navedbah pojasnil, da je šlo pri posameznih nakazilih na račun zakonite zastopnice upnika za ustni dogovor o spremembi načina izvrševanja preživninskih obveznosti, kar bi bilo mogoče razjasniti z zaslišanjem obeh strank, je sodišče prve stopnje z opustitvijo izvedbe tega dokaza po mnenju pritožnika zagrešilo tudi nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede plačila 2.000,00 EUR naj bi sodišče prve stopnje navedbe dolžnika neupravičeno ocenilo kot prepozne in drugačne od navedb v ugovoru, poleg tega je v njih dolžnik pojasnil, da se „dogovor nanaša na nadaljnje preživninske terjatve do te višine“. V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnik graja prvostopni zaključek, da dolžnik ni izkazal zatrjevanega dogovora, da naj bi se preplačilo po sklepu o izvršbi v drugi zadevi (I 1195/2010) vštelo v preživninske obveznosti. Na obstoj takega dogovora po mnenju pritožnika z življenjsko izkustvenega vidika kaže dejstvo, da dolžnik navedenega neupravičeno prejetega plačila od upnice ni terjal nazaj v postopku nasprotne izvršbe niti kako drugače. Sicer pa je dolžnik glede navedenega dogovora pravočasno predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem obeh strank, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. S tem v zvezi pritožnik še izpostavlja v sodni praksi uveljavljeno stališče(1), da zgolj drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti ne more vplivati na dejstvo, da je dolžnik svojo obveznost izpolnjeval oziroma izpolnil, zaradi česar je le-ta prenehala. Pritožnik smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa v smeri razveljavitve sklepa o izvršbi v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo, vloženem po zakoniti zastopnici, se upnik smiselno zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih in konkretnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi se je dolžnik izvršbi, dovoljeni na podlagi izvršilnega naslova – dogovora o preživnini z dne 16. 8. 2003, sklenjenega pred Centrom za socialno delo P., v povezavi z obvestili o uskladitvi preživnine za leta 2012, 2013 in 2014, za izterjavo neplačanih zapadlih zneskov preživnine (za mesec november 2012 ter za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 7. 2014) kakor tudi za izterjavo še ne zapadlih bodočih mesečnih preživninskih obrokov (za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 7. 2015) zoperstavljal z ugovornimi navedbami, da upniku ne dolguje ničesar, saj naj bi v celoti plačal vse izterjevane mesečne preživninske obroke. S tem je dolžnik smiselno uveljavljal ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Medtem ko je dolžnik z dokazili o sicer nerednih plačilih mesečnih preživninskih obrokov v letu 2012 uspel izkazati plačilo preživnine za mesec november 2012 (kar ni predmet pritožbene graje), pa mu tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ni uspelo dokazati, da bi že poravnal tudi preostali del izterjevane preživninske obveznosti. Trditveno in dokazno breme v tej smeri je bilo v celoti na dolžniku, ki ga je poskušal izpolniti s podanimi trditvami o plačilih posameznih zneskov v letih 2010 do 2012. Vendar pa dolžnik glede posameznih od opravljenih plačil niti ni podal določnih in enoznačnih trditev o tem, konkretno kateri (že zapadli oz. bodoči) mesečni preživninski obroki naj bi bili s posameznimi plačili v enkratnem znesku sploh poravnani, kakor tudi ni konkretiziral pavšalno zatrjevanih ustnih dogovorov o spremembi načina izvrševanja preživninskih obveznosti (kdaj naj bi bili sklenjeni, na katere preživninske obroke naj bi se konkretno nanašali), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na tako pomanjkljivo podano trditveno podlago, ki je ni dopustno dopolnjevati šele z izvedbo dokazov v tej smeri, je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo po dolžniku predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, s čimer bi dolžnik šele poskušal konkretizirati in dopolniti svoje trditve o poplačilu izterjevanih mesečnih preživninskih obrokov s sicer izkazanimi plačili posameznih večjih zneskov. Ob tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni spregledalo, da je upnik po svoji zakoniti zastopnici izrecno zanikal, da bi se plačani zneski nanašali na plačilo preživninske obveznosti, kar tudi iz po dolžniku opredeljenega namena plačila ob opravi posameznih plačil ni izhajalo, kot bo še podrobneje obrazloženo. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju strank sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih določb, saj je tudi samo na večih mestih izrecno izpostavilo pomanjkljivosti dolžnikove trditvene podlage. Zgolj s sicer nekoliko nerodnim pristavkom, da bi bili „upoštevajoč nasprotujoče si navedbe strank, zaključki sodišča glede na predložena dokazila enaki“, sodišče prve stopnje glede na vse zgoraj obrazloženo z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju strank ni opravilo v pritožbi grajane vnaprejšnje dokazne ocene, temveč zgolj pravilno oceno o (ne)smotrnosti in nepotrebnosti izvedbe dokaza za dokazovanje pomanjkljivih in nekonkretiziranih dolžnikovih zatrjevanj. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga v tej smeri sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tako je glede po dolžniku dne 27. 8. 2012 opravljenega plačila 2.000,00 EUR, pri katerem je dolžnik sam označil drugačen namen plačila („posojilo za okna“ in ne plačilo preživnine), prvostopno sodišče tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da dolžnik ni uspel dokazati, da bi z navedenim plačilom poravnal bodoče preživninske obroke. Slednjih dolžnik niti ni natančno opredelil kakor tudi ne pojasnil podrobnosti zatrjevanega dogovora o enkratnem plačilu preživninskih obrokov do navedene višine. V utemeljitev svojega zaključka je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da je dolžnik kljub opravljenemu plačilu navedenega zneska v avgustu 2012 izkazano prostovoljno plačeval kasnejše preživninske dajatve že v naslednjih mesecih (september, november, december 2012 in januar 2013), kakor tudi, da se je pravilno opredeljeni namen plačila med strankama v preteklosti že izkazal za pomembnega glede na prejšnji postopek izvršbe za izterjavo preživnine I 1195/2010, zato ni verjetno, da bi dolžnik na željo zakonite zastopnice upnika zapisal drugačen namen plačila od dejanskega, če bi šlo za plačilo preživnine.

8. Tudi glede zatrjevanega preplačila v drugi izvršilni zadevi, ki je bila izpostavljena zgoraj (I 1195/2010), je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi to lahko dolžnik uspešno uveljavljal le v zadevi, v kateri naj bi prišlo do preplačila, s predlogom za nasprotno izvršbo ali kasneje z uveljavljanjem zahtevka v pravdi. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da dolžnik tega neupravičeno prejetega plačila od upnika ni terjal nazaj v postopku nasprotne izvršbe niti kako drugače, kaže zgolj na neaktivnost dolžnika, tudi po presoji sodišča druge stopnje pa samo po sebi še ne dokazuje zatrjevanega dogovora, da se prejeto preplačilo všteje v preživninske obveznosti. Glede na naravo terjatve, ki je predmet izterjave v obravnavani zadevi (preživninska terjatev iz naslova zakonite obveznosti preživljanja) je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno pojasnilo, da je v takih primerih v skladu s 5. točko 316. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pobot terjatev izključen, kar velja tudi za konkretno specifično situacijo, ko naj bi se po zatrjevanju dolžnika prisilno realizirano preplačilo preživninske obveznosti iz drugega (prejšnjega) časovnega obdobja pobotalo s (kasnejšimi - bodočimi) preživninskimi terjatvami, ki so predmet izterjave v obravnavani zadevi. Sicer pa je v zvezi z dolžnikovimi trditvami o doseženem dogovoru z zakonito zastopnico upnika, da naj bi se navedeno preplačilo vštelo v preživninske obveznosti, sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da dolžnik takega pavšalno zatrjevanega dogovora v svojih navedbah ni konkretiziral glede tega, kdaj naj bi bil sklenjen in katere preživninske obroke naj bi zajemal. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba izvajati dokazov v tej smeri, s čimer bi se zgolj nedopustno dopolnjevala preskopa in pomanjkljiva trditvena podlaga. Poleg tega bi vštevanje že opravljenih preplačil v (bodoče) preživninske terjatve, tudi če bi bilo dogovorjeno, po presoji sodišča druge stopnje dejansko predstavljalo pobot preživninskih terjatev, ki je po že zgoraj obrazloženem izključen. Zatrjevani dogovor o drugačnem načinu izpolnitve preživninske obveznosti bi moral biti sklenjen vnaprej, pred opravljenim (oz. prisilno realiziranim) plačilom. Zavajajoče je pritožbeno sklicevanje na stališče sodne prakse(2), da zgolj drugačen način izpolnitve preživninske obveznosti ne more vplivati na dejstvo, da je dolžnik svojo obveznost izpolnjeval oziroma izpolnil, saj se navedeno stališče nanaša na drugačen primer, ko so bili dogovorjeni (po višini ustrezni) obroki preživnine zgolj izpolnjevani na drugačen način - plačevani preko poštnih nakaznic namesto nakazovani na hranilno knjižico.

9. Glede v ugovoru dolžnika izpostavljenega plačila 9.000,00 EUR z dne 11. 10. 2010 je že sodišče prve stopnje opirajoč se na listinski dokaz - dogovor med dolžnikom in zakonito zastopnico upnika z dne 16. 11. 2010, ki izkazuje drugačen namen plačila, prepričljivo smiselno pojasnilo, da dolžnik ni uspel dokazati, da bi z navedenim zneskom poravnal preživninske obroke, ki so predmet izterjave v obravnavani zadevi. Ker slednje niti ni več predmet izrecne pritožbene graje, sodišče druge stopnje obrazložitev prvostopne odločitve s tem v zvezi v izogib ponavljanju v celoti povzema (točke 25 do 26).

10. Ker je sodišče prve stopnje po vsem obrazloženem v izpodbijanem delu sklepa utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika (in sprejelo ustrezno stroškovno odločitev, ki ni predmet izrecne pritožbene graje), je vse navedeno v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopnega sklepa.

11. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Sklicuje se na odločbo VSL sklep I Ip 3165/2007 z dne 19. 9. 2007. Op. št. (2) : VSL sklep I Ip 3165/2007 z dne 19. 9. 2007.