Jedro

V zadevi je ostalo neobrazloženo, ali je čistilna naprava res javna infrastruktura v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ. Komunalni objekti imajo status javne infrastrukture le tedaj, kadar je njihova uporaba pod enakimi pogoji namenjena vsem in so namenjeni izvajanju javnih služb, določenih z zakonom ali občinskim predpisom. Objekti, ki niso javna infrastruktura, ne morejo imeti status grajenega javnega dobra.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke Občine A. št. ... z dne 29. 3. 2005 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 89.252,00 SIT v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občine A. - Občinske uprave, št. ... z dne 24. 1. 2005 (1. točka izreka); ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (2. točka izreka). Prvostopni organ je s citirano odločbo odločil, da je zgrajena čistilna naprava na v 1. točki izreka navedenih parcelah grajeno javno dobro. V obrazložitvi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na postopek izdaje izpodbijane odločbe in se pridružuje sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije U 2364/2002 z dne 5. 11. 2002. Glede uporabnega dovoljenja za uporabo razširjene čistilne naprave - I. faza ugotavlja, da čistilna naprava stari del in razširjena 1. faza tvorita funkcionalno celoto. Stara čistilna naprava se je ob I. fazi razširitve preuredila v prečiščenje in sama po sebi kot samostojna čistilna naprava ne more funkcionirati. Obstoječa in razširjena čistilna naprava sta povezani v tehnološkem smislu, kar izhaja tudi iz projektov. Občinskemu upravnemu organu je bilo znano, da obstoječa in razširjena čistilna naprava tvorita tehnološko celoto, zato je neutemeljena zahteva po ogledu in aktiviranju izvedenca. Da je to tako, izhaja tudi iz navedb tožnika. Meni, da je prvostopni upravni organ obstoj uporabnega dovoljenja dovolj utemeljil, in obrazložil, da gre za funkcionalno povezanost. Na ugovor glede posega v lastninsko pravico pa tožena stranka navaja, da je z izdajo odločbe upravni organ zasledoval javni interes. Zasebna čistilna naprava lahko postane javni infrastrukturni objekt, pri čemer je potrebno pojem javnosti razlagati v funkcionalnem smislu in ne v lastniškem smislu. Javno dobro je lahko torej v zasebni lasti, vendar pa mora zakon urediti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma določiti načine omejevanja lastninske pravice. Glede zahteve po uporabi 213. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) in ne 214. člena ZGO-1, pa tožena stranka ne zasledi, da bi to izhajalo iz utemeljitve sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 2464/2002 z dne 19. 5. 2005. Meni, da Upravno sodišče RS sicer ugotavlja morebitna neskladja med 213. členom ZGO-1 in 214. členom ZGO-1 in jih je potrebno obravnavati v medsebojni povezanosti. Lastnosti javnega infrastrukturnega objekta izhajajo iz Odloka o javni kanalizaciji v Občini Trebnje (Uradni list RS, št. 67/93). Javna infrastruktura so objekti in naprave, ki so namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb. Vpliv sprejetja Sprememb in dopolnitev Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Trebnje (Uradni list RS, št. 59/2004) na status javne kanalizacije in čistilne naprave v funkcionalnem smislu nima vpliva. Citirani Odlok le določa, da se s pogodbo izvajanje gospodarske javne službe čiščenje odpadnih voda na reki B. prenese podjetju C.C.C. d.o.o., ki je predhodno dokazalo, da je sposobno in usposobljeno na čistilni napravi, ki je predmet te odločbe, izvajati obvezno lokalno gospodarsko javno službo. S tem, ko je C.C.C. d.o.o. zahteval, da se z njim sklene posebna pogodba, je posredno sam priznal, da čistilna naprava ni samo za čiščenje industrijskih odplak, ampak je namenjena tudi čiščenju komunalnih odpadnih voda. Glede ugovora, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, pa tožena stranka ugotavlja, da kršitev ni bila storjena. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUS) tudi ne zahteva, da mora ves čas postopka sodelovati v postopku ista uradna oseba. Ugotovil je, da ni pogojev za prekinitev postopka, zato je o zadevi tudi vsebinsko odločil, ker se je stranka na zaslišanju izjasnila, da nasprotuje izdaji odločbe o grajenem javnem dobru, preden je predlagala prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke prvenstveno iz razloga absolutnih bistvenih kršitev določb upravnega postopka, saj je postopek s pritožbo vodila ista uradna oseba, ki je na prvi stopnji pred izdajo prvostopne odločbe z dne 24. 1. 2005 opravljala posamezna dejanja v postopku, in sicer med drugim tudi vodila ustno obravnavo, ter pri tem vodila tudi postopek pred izdajo odločbe županje z dne 5. 1. 2001. Gre za kršitev na podlagi 4. točke 1. odstavka 35. člena ZUP. Razen tega so bila kršena določila upravnega postopka tudi, ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Na ustni obravnavi dne 13. 10. 2004 je tožeča stranka zgolj podala predlog, da se predmetni upravni postopek ustavi, saj v tedanji fazi ni imela razloga, da se podrobneje izjavlja glede posameznih dejstev, ker je bila predlagana prekinitev zaradi odločitve o predhodnem vprašanju. Postopek pa kasneje ni bil prekinjen, niti ni bila opravljena nova ustna obravnava, na kateri bi se tožeča stranka lahko izjavila še o ostalih okoliščinah. Razen tega pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, ker imata obe izpodbijani odločbi tako pomanjkljivo obrazložitev, da je ni mogoče učinkovito preizkusiti. Nadalje navaja, da je za pridobitev statusa grajenega javnega dobra potrebno, da so kumulativno izkazane procesne oziroma materialne predpostavke, ki izhajajo iz določb 3. in 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ) in določb Ustave. V obravnavani zadevi predmetni upravni postopek ni bil voden na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa, ampak celo v nasprotju z njim, zato ga je potrebno ustaviti. Nadalje navaja, da ne morejo vzdržati razlogi v zvezi z obstojem uporabnega dovoljenja za predmetno čistilno napravo, ki je v skladu z 2. odstavkom 5. člena ZSZ druga predpostavka za izdajo odločbe o statusu grajenega javnega dobra. Nesporno je, da za celotno čistilno napravo ne obstaja uporabno dovoljenje, ampak je to podano le za razširjeni del čistilne naprave - faza I. Zgolj navedba, da je občinskemu upravnemu organu znano, da obstoječa in razširjena čistilna naprava tvorita tehnološko celoto, ne zadosti standardu obrazloženosti. Navedba cenilca v izvedeniškem mnenju, da je kompleks čistilne naprave ograjen z industrijsko ograjo, v ničemer ne pojasnjuje tehnološke povezanosti starega in novega dela čistilne naprave, saj kaže le na njuno povezanost v prostorskem smislu. Le na podlagi ogleda in mnenja izvedenca bi lahko tožena stranka podala upoštevne argumente, zakaj naprave tvorijo celoto. Neobrazložena je predpostavka, da gre za objekt javne infrastrukture, tako da ni pojasnjen učinek čistilne naprave na izvajanje obvezne gospodarske službe prečiščevanja komunalnih odplak, torej ali je tolikšen, da jo gre šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ. Javna infrastruktura so le objekti in omrežja, ki so neposredno in trajno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb na področju komunalnega in vodnega gospodarstva oziroma so javna infrastruktura le komunalni objekti, katerih uporaba je pod enakimi pogoji trajno namenjena vsem. Tožena stranka svoj zaključek gradi na dejstvu, da je bilo s sprejemom Odloka o spremembah Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Trebnje tožeči stranki poverjeno izvajanje lokalne obvezne gospodarske službe, čiščenje odpadnih voda, s čimer naj bi se po njenih navedbah tožeča stranka strinjala, da gre za javni infrastrukturni objekt, ki je namenjen tudi čiščenju komunalnih odplak. Tožeča stranka opozarja, da so navedeni zaključki prirejeni potrebam predmetnega postopka, saj je bilo nanjo izvajanje gospodarske javne službe čiščenja odpadnih voda preneseno zgolj za prehodno obdobje, dokler se ne pridobi trajna rešitev izvajanja čiščenja odpadnih voda na B. (3. člen Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Trebnje) in torej ne gre za infrastrukturni objekt, ki bi bil trajno namenjen izvajanju gospodarske javne službe. Predmetna čistilna naprava je namreč mešana čistilna naprava, ki je prvenstveno namenjena čiščenju industrijskih odplak in jo tudi uporablja le zaprt krog zasebnih uporabnikov, ki prispevajo v čiščenje v pretežnem delu le industrijske odplake. Čistilna naprava ni namenjena za uporabo vsakogar pod enakimi pogoji, pri čemer gre opozoriti na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadeva opr. št. II Ips 889/1994). Ni ugotavljala, ali je sploh možen enak dostop do infrastrukturnega objekta, glede na to, da je ta odvisen od tehničnih zmogljivosti. Obšla je tudi dejstvo, da čistilna naprava ni del kanalizacijskega sistema, ker gre za dve ločeni in samostojni enoti, saj iz 3. točke gradbenega dovoljenja za izgradnjo kanalizacijskega sistema na B. v zvezi s 7. točko vodno gospodarskega soglasja z dne 4. 6. 1993 jasno izhaja, da individualni uporabniki in industrijski objekti pridobijo pravico priključitve na predmetno čistilno napravo le, če si predhodno pridobijo soglasje solastnikov zasebnega infrastrukturnega objekta. Gre za zasebni infrastrukturni objekt v smislu 4. odstavka 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), kar gre naposled zaključiti tudi na podlagi dejstva, da je bila predmetna čistilna naprava v deležu 92,56 % financirana s strani gospodarskih subjektov in za potrebe prečiščevanja industrijskih odplak, kar pa ni gospodarska javna služba, tako da je tudi iz tega razloga izključena lastnost javnega infrastrukturnega objekta v smislu 3. člena ZSZ. Tožena stranka tudi ni opravila tehtanja posega v pravico tožeče stranke do zasebne lastnine z javno koristijo, čeprav je bila v obrazložitvi sodbe U 2364/2002 na to izrecno opozorjena, da je upoštevanje varstva zasebne lastnine dodaten procesni pogoj za izdajo odločbe. Sodišče je dalo toženi stranki tudi konkretne napotke, kako naj tožena stranka opravi test sorazmernosti. Javno dobro je stvar, ki je namenjena splošni rabi, saj jo lahko v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo, pri čemer zakon določa, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njeno uporabo (19. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju: SPZ), s tem da je Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) v 3. odstavku 137. člena za grajeno javno dobro še posebej poudaril, da je namenjeno splošni rabi in ga lahko koristi vsak. Evidentno je torej, da status grajenega javnega dobra pomeni negacijo absolutnosti lastninske pravice, saj lastniku onemogoča, da bi lastno stvar po svojem preudarku uporabljal in izkoriščal na najobsežnejši način, kar krči ekonomsko in socialno funkcijo lastnine. Poseg v lastninsko pravico v konkretnem primeru ne prestane testa sorazmernosti, saj je zasledovani namen mogoče doseči tudi z milejšimi ukrepi, ne na način, ki krni lastninska upravičenja, in sicer z drugimi v zakonu določenimi oblikami zagotavljanja javnih služb. Drugi odstavek 61. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) določa, da upravljanje lokalnih javnih služb občina zagotavlja neposredno v okviru občinske uprave, z ustanavljanjem javnih zavodov in javnih podjetij, z dajanjem koncesij ali z vlaganjem lastnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava. Poleg tega pa je ZGJS predvidel obstoj zasebnih infrastrukturnih objektov, kakršen je tudi predmetna čistilna naprava. Opozarja tudi na dejstvo, da sta s 1. 1. 2003 stopila v veljavo ZUreP-1 in ZGO-1 ter da pravni režim grajenega javnega dobra ne temelji več na funkcionalnem vidiku, ampak le še na lastninskem konceptu, kar je posledica spoznanja zakonodajalca, da režim grajenega javnega dobra pomeni nesorazmeren poseg v lastninsko pravico. ZUreP-1 v 1. odstavku 137. člena izrecno določa, da grajeno javno dobro ne more biti v zasebni lasti, kar je v skladu z določbo 8. člena SPZ, ki vsebuje načelo superficies solo cedit. Citirana določba glede na določbo 1. odstavka 214. člena ZGO-1 v konkretni zadevi sicer ni neposredno uporabljiva, je pa v zvezi z določbo 213. člena ZGO-1, ki v 3., 4., 5. in zlasti 6. odstavku izpeljuje konsekvence lastninskega koncepta grajenega javnega dobra pomembna, ker izrecno kaže na nesorazmernost posega, ki ga pravni režim grajenega javnega dobra pomeni za lastninska upravičenja. Nesorazmernost posega pa nenazadnje postane naravnost očitna tudi, če upoštevamo, da bi izvrševanje izpodbijanih določb dejansko pripeljalo do tega, da bi uporaba predmetnega zasebnega infrastrukturnega objekta bila dopuščena vsem, hkrati pa bi tožeča stranka kot solastnik in upravljalec, kljub bistveno okrnjeni funkciji svoje lastnine, sama nosila breme vzdrževanja objekta v stanju, ki omogoča splošno rabo v skladu z njegovim namenom, ne da bi bila zato hkrati zagotovljena tudi ustrezna odmena. Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi odločbo tožene stranke in upravni postopek ustavi, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom Krajevna skupnost B. je na tožbo odgovorila in navedla, da v celoti podpira izpodbijano odločbo in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema kronološko dogajanje v zvezi z obravnavano zadevo in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS na tožbo ni odgovorila.

Stranki z interesom D.D.D. d.d., in E.E. na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka).

Tožeča stranka utemeljeno ugovarja bistvenim kršitvam določb postopka, ki so bile storjene v fazi odločanja upravnih organov. Iz upravnega spisa izhaja, da je v postopku na prvi stopnji bila udeležena uradna oseba (F.F.), ki bi morala biti v postopku na drugi stopnji izločena (4. točka 1. odstavka 35. člena ZUP; 6. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), pa je vodila postopek odločanja pri izdaji izpodbijane odločbe. Ugotovljena nepravilnost je v vsakem primeru bistvena kršitev pravil upravnega postopka in je bilo potrebno izpodbijano odločbo že iz navedenega razloga odpraviti.

V nadaljevanju postopka pa se je sodišče, zaradi ekonomičnosti poteka upravnega postopka ob ponovnem reševanju pritožbe opredelilo še do stališč upravnih organov glede na sodbo Upravnega sodišča U 2364/2002 z dne 19. 5. 2004, v izvrševanju katere sta bili njuni odločbi izdani (3. odstavek 60. člena ZUS). Namreč če organ nov akt izda v nasprotju z mnenjem in stališči sodišča, ga mora ta odpraviti (3. točka 1. odstavka 61. člena ZUS). Zakonitost novega akta pa sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. Nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj le, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev. Sodišče je v sodbi U 2364/2006 z dne 19. 5. 2004 navedlo, da v primeru kot je obravnavani, ko se je postopek začel po določbah ZSZ in se po določbi 1. odstavka 214. člena ZGO-1 taki postopki tudi končajo po teh določbah, potrebno, ker tega ZSZ ne ureja, za pravilno uporabo določb ZSZ glede lastninskih razmerij uporabljati določbe ZGO-1, ZUreP in SPZ, torej zakonodajo, ki je stopila v veljavo dne 1. 1. 2003 in pomeni nov pravni režim za predmetne (ne)premičnine. V nadaljevanju sodbe je sodišče navedlo pravno mnenje glede pravilne razlage materialnega prava, določb ZSZ v luči novo sprejete zakonodaje, ob tem da je izhajalo iz stališča, da funkcionalni objekt ni nepremičnina, torej da bo po določbi 2. odstavka 10. člena ZSZ čistilna naprava v pravnem prometu, ne bo pa v pravnem prometu zemljišče, na katerem čistilna naprava stoji. Ker pa dejanske ugotovitve obeh izpodbijanih odločb in upravnega spisa izkazujejo, da je čistilna naprava z zemljiščem trajno spojena ter da gre za objekt, ki na zemljišču trajno stoji (zanj je bilo tudi izdano uporabno dovoljenje - vsaj za razširjeno I. fazo in za gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje), je potrebno ob pravilni razlagi določbe 8. člena SPZ obravnavano čistilno napravo z zemljiščem šteti za nepremičnino. Navedene dejanske okoliščine o pravnem statusu obravnavane čistilne naprave kot objekta pa narekujejo drugačno uporabo materialnega prava, določb ZGO-1 in ZUreP, kot izhaja iz pravnih stališč in mnenja v sodbi U 2364/2006 z dne 19. 5. 2004. Čeprav je za ugotovitev zakonitosti podelitve statusa grajenega javnega dobra v konkretnem primeru relevanten ZSZ, je treba v delu spora, ki se nanaša na varstvo lastninske pravice tožnika, tega presojati z vidika ZGO-1 in ZUreP. Iz upravnih odločb izhaja, da je med strankami nesporno, da je funkcionalni objekt na zemljišču parc. št. ... last tožeče stranke, parc. št. ... in ... travnik in njiva v solasti RS in E.E., ter parc. št. ... last RS. Objekt - čistilna naprava s parcelami, ki ga tožena stranka želi razglasiti za grajeno javno dobro, je v zasebni lasti oziroma so parcele v solasti države in fizične osebe. Glede na določbo 4. odstavka 76. člena ZGJS je infrastrukturni objekt lahko v zasebni lasti. Po določbi 1. odstavka 137. člena ZUreP je komunalna infrastruktura lahko v javni ali zasebni lasti, razen grajeno javno dobro. Po določbi 6. odstavka 213. člena ZGO-1, ki je umeščena v določbe o urejanju neurejenega statusa grajenega javnega dobra (211. - 214. člen ZGO-1), se, če predlagatelj ne razpolaga z dokazilom o pravici razpolaganja iz prejšnjega odstavka ali če se ugotovi, da je lastnik ali solastnik objekta oziroma dela objekta, ki naj bi pridobil status grajenega javnega dobra posameznik ali oseba zasebnega prava, lahko izda sklep iz 2. odstavka tega člena samo v primeru, da država oziroma občina takšno nepremičnino odkupi ali jo pridobi v last po postopkih o razlastitvi. Torej v kolikor iz ugotovitev izhaja, da je sporna čistilna naprava objekt, bi morala tožena stranka uporabiti izrecno določbo 6. odstavka 213. člena ZGO-1 in določiti objekt za grajeno javno dobro šele, ko bi po v tem členu določenem postopku pridobila objekt v svojo last. Seveda pa bo postopek odkupa oziroma razlastitve speljala, le v kolikor bo ugotovila, da gre pri obravnavanem objektu za grajeno javno dobro v smislu materialnih določb, torej da gre za javno infrastrukturo, ki je namenjena splošni rabi v smislu določb ZSZ. Da je objekt v lasti države (oziroma občine) materialna predpostavka za določitev objekta kot grajenega javnega dobra, izhaja tudi iz ostalih določb ZGO-1. Le pod navedeno predpostavko je možno razglasiti tudi zemljišče, na katerem je zgrajen tak objekt, za grajeno javno dobro, čeprav zemljiškoknjižno stanje na zemljišču izkazuje drugačno lastnino (5. odstavek 213. člena ZGO-1). Da pa bi bil objekt v lasti občine, pa tožena stranka ne zatrjuje, zato je po mnenju sodišča preuranjeno razglasila objekt in sporne nepremičnine za grajeno javno dobro in s tem kršila tudi materialni zakon in s tem nesorazmerno posegla v lastninsko pravico tožnika. V primeru kot je obravnavani, ko se je postopek začel po določbah ZSZ in ko se po določbi 1. odstavka 214. člena ZGO-1 taki postopki tudi končajo po teh določbah, je potrebno, ker tega ZSZ ne ureja, za pravilno uporabo določb ZSZ uporabljati glede lastninskih razmerij določbe ZGO-1. ZGO-1 pa loči dejanski situaciji, ko je objekt v lasti države oziroma občine, zemljišče pa ne, in ko je tudi objekt v zasebni lasti. Le v prvem primeru, ko je objekt v lasti države oziroma občine, ZGO-1 predvideva možnost podelitve statusa grajenega javnega dobra četudi objekt stoji na zasebnem zemljišču in le ob tej dejanski situaciji koncept ZGO-1 temelji zgolj na funkcionalnem vidiku javnega dobra, ne pa tudi na lastninskopravnem, kot je (ob stališču, da funkcionalni objekt ni nepremičnina) že obširno obrazložilo sodišče v sodbi U 2364/2002 z dne 19. 5. 2004. Utemeljeno pa tožeča stranka ugovarja kršitvi pravil postopka tudi iz razloga pomanjkljive obrazložitve obeh upravnih odločb, ki se jih iz navedenega razloga ne da preizkusiti v smeri pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe določb ZSZ. Sodišče se v celoti strinja s tožečo stranko, da obrazložitev obeh odločb ne daje zadovoljivega odgovora, ali izdano uporabno dovoljenje za razširjeno I. fazo zadostuje zahtevi iz 2. odstavka 5. člena ZSZ. Nesporno je, da je bilo izdano uporabno dovoljenje za razširjeno I. fazo, neobrazložene in zgolj pavšalne (nepodprte z ustreznimi kvalificiranimi dokazi) pa so navedbe v izpodbijani odločbi, da oba dela (stari in novi) predstavljata tehnološko celoto, kar bi pomenilo, da uporabno dovoljenje zaobsega celotno napravo. Neobrazloženo je ostalo tudi, ali čistilna naprava res predstavlja javno infrastrukturo v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ. Komunalni objekti imajo status javne infrastrukture le tedaj, kadar je njihova uporaba pod enakimi pogoji namenjena vsem in so namenjeni izvajanju javnih služb, določenih z zakonom ali občinskim predpisom. Objekti, ki niso javna infrastruktura, ne morejo imeti status grajenega javnega dobra. Bistveno torej je, da je objekt neposredno in trajno namenjen izvajanju gospodarske javne službe. Iz Odloka, na katerega tožena stranka opira svojo odločitev, pa je razvidno, da je tožena stranka le začasno prenesla izvajanje gospodarske javne službe - čiščenje odpadnih voda na tožečo stranko. Že iz tega Odloka torej izhaja, da objekt ni trajno namenjen izvajanju gospodarske javne službe. Nadalje je čistilna naprava mešana čistilna naprava, ki je bila, kot izhaja iz spisov in navedb tožeče stranke, drugače pa tudi ni navedeno v izpodbijani odločbi, namenjena zaprtemu krogu uporabnikov, ki prispevajo v čiščenje pretežno industrijske odplake. Ni pojasnjen torej učinek čistilne naprave na izvajanje gospodarske javne službe, ki naj bi opravičeval lastnost javne infrastrukture. Kljub ugovoru tožeče stranke tožena stranka ni ugotavljala ali je sploh možen enak dostop do infrastrukturnega objekta. Obšla pa je nadalje tudi dejstvo, da čistilna naprava ni del kanalizacijskega sistema, ker gre za dve ločeni in samostojni enoti.

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Tožena stranka je glede na storjeno kršitev absolutno bistveno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Zato je odločba tožene stranke nezakonita in jo je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter ji zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo v ponoven postopek. V tem postopku bo upoštevala tudi mnenje sodišča v tej sodbi o pravilni uporabi relevantnega materialnega prava in relevantnih dejstvih, ki morajo za tako uporabo materialnega prava biti ugotovljena.

Tožeča stranka je predlagala, da sodišče opravi javno glavno obravnavo, vendar je sodišče njeni tožbi iz zgoraj navedenih razlogov ugodilo in glavne obravnave ni opravilo, ker tudi ob opravljeni glavni obravnavi tožeča stranka ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. Namreč tožeča stranka je sicer predlagala s citiranjem določbe 1. odstavka 61. člena ZUS, da sodišče obravnavani upravni postopek ustavi, vendar ni obrazložila in navedla podanosti kumulativno zahtevanih pogojev iz te določbe, ki morajo biti izpolnjeni za meritorno odločanje.

Sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, saj je tožeča stranka s tožbo, s katero je predlagala odpravo odločbe tožene stranke, uspela. Sodišče je stroške tožeče stranke, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, odmerilo na 89.252,00 SIT. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbo odvetniške tarife, stroški za sestavo tožbe v višini 500 točk (točka b 1. odstavka tarifna št. 30) - vrednost, ki jo sodišče odmeri v upravnem sporu, ko presoja zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da gre za spor neocenljive vrednosti, za končno poročilo stranki 50 točk, materialne stroške za opravljene storitve v višini 2 %, ter znesek tako priznanih stroškov povečalo za 20 % DDV ter stroške plačila sodne takse. Zavrnilo pa je priglašene stroške za prejem in pregled upravnih odločb, ker gre to za stroške upravnega postopka, in priglašene stroške za konferenco s stranko, saj je ta storitev vsebovana v postavki sestava tožba v upravnem sporu.