Jedro

Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka kršila določbi 31. in 32. člena ZDR-1. Po 8. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače v EUR, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1, ki določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Dogovor o uskladitvi višine plač, tudi če bi imel naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge podlage, ki bi v spornem obdobju drugače določala višino njene plače (oziroma izhodiščne plače), kot je določena v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici izplačati bruto prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 1.436,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega zneska, razvidnega iz izreka, od dni, ki so prav tako razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžna plačati znesek 637,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodba sama s seboj v nasprotju, s tožničino trditveno podlago in listinskimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013 veljala šele od 1. 1. 2014 in tako ne more predstavljati podlage za določitev tožničine plače za november 2013 in december 2013. Da je toženka tožnico zavedla ob sklepanju prejšnje pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013, je navedba, ki je toženka ni prerekala. Na tej podlagi je zahtevek vsaj za prva dva meseca utemeljen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do bistvenih trditev tožnice in ni upoštevalo izpovedi priče A.A. v zadevi Pd 100/2016, potrjene z izpovedjo priče B.B., da je bila osnovna bruto plača zaposlenih v tedanji C., d. d., določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače. Osnovna bruto plača se je spremenila, če se je spremenila izhodiščna plača, ne da bi se posebej sklepali aneksi k pogodbi o zaposlitvi. Za vse zaposlene v C., d. d., je veljala le ena izhodiščna plača. Dogovor o uskladitvi višine plač v C., d. d., v letu 2012 in sklep uprave C., d. d., ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače le za leto 2012, zato bi se morala izhodiščna plača s 1. 1. 2013 dvigniti na raven 546,81 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v letu 2013 ni imela splošnega akta, ki bi določal plače. Toženka sama je navedla, da predstavlja dogovor iz leta 2012 obliko kolektivnega dogovarjanja, sklep uprave pa splošni akt, s katerim so se določale izhodiščne plače v C., d. d. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo plačnega sistema, ki je veljal pri toženki. Pogodbi o zaposlitvi, veljavni v spornem obdobju, sta bili vnaprej pripravljeni s strani toženke. Iz določb pogodb o zaposlitvi je razviden sistem, ki je veljal pri toženki in je določil osnovno bruto plačo vsakega zaposlenega na način večkratnika med količnikom izhodiščne plače in izhodiščno plačo. Pogodbena določitev plače, ki se določi kot večkratnik izhodiščne plače, je v skladu z 31. členom ZDR-1, vendar je pri višini osnovne plače na dan sklenitve upoštevana napačna izhodiščna plača, zato je tak izračun v nasprotju z 32. členom ZDR-1. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in zahtevek utemeljeno zavrnilo.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do navedb tožnice, ki se nanašajo na veljavnost Dogovora o uskladitvi višine plač v C., d. d., v letu 2012 in sklepa uprave C., d. d., ..., kar bi pomenilo višjo izhodiščno plačo od 1. 1. 2013 dalje, na plačni sistem pri toženki na splošno in na dejstvo, da je toženka pripravila med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S temi pritožbenimi navedbami uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na vse bistvene navedbe tožnice odgovorilo, posredno ali neposredno, s tem ko je utemeljilo, zakaj in na kakšen način predstavljata pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013 in z dne 27. 11. 2013 podlago za izplačilo plače. 7. Ni utemeljen niti pritožbeni očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja s pavšalno navedbo, da je sodba sama s seboj v nasprotju. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi pa niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni utemeljen očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Tožnica v pritožbi sicer utemeljeno izpostavlja, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013 veljala šele od 1. 1. 2014 dalje, vendar to ni bistveno. Pred tem je veljala pogodba o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013, kar je tožnica navedla na prvem naroku za glavno obravnavo po opozorilu sodišča. To pogodbo o zaposlitvi je predložila s pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2020, na katero toženka ni imela možnosti odgovora, določa pa plačo na enak način, kot jo pogodba o zaposlitvi z dne 27. 11. 2013, le da je zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače zaradi nižjega količnika nižji.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožničina plača v spornem obdobju določena s pogodbama o zaposlitvi z dne 28. 3. 2013 in z dne 27. 11. 2013, ter to utemeljilo. Pogodbi o zaposlitvi sta bili veljavno sklenjeni (tožnica niti ne uveljavlja izpodbojnosti pogodb zaradi napak volje s posebnim zahtevkom). S pogodbama o zaposlitvi je določena plača ob upoštevanju nižje izhodiščne plače, kot je izhodiščna plača v višini 546,81 EUR, za katero se neutemeljeno zavzema tožnica. Toženka ji je v spornem obdobju plačo, kot je bila določena s pogodbama o zaposlitvi, izplačevala. Iz izpovedi priče A.A., ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi, izhaja, da je bila osnovna plača v tedanji C., d. d., določena kot zmnožek količnika izhodiščne plače in izhodiščne plače, vendar to za odločitev ni bistveno, saj tožnica ne navede nobenega akta, ki bi za sporno obdobje določil višjo izhodiščno plačo. Podlaga za višjo izhodiščno plačo tudi ne izhaja iz izpovedi priče A.A., da toženka za čas od 1. 1. 2013 izhodiščne plače ni določila v znižani višini 519,47 EUR; dogovor o uskladitvi višine plač v C., d. d., v letu 2012 in sklep uprave C., d. d., ... dajeta podlago za znižanje izhodiščne plače le za leto 2012 in se na kasnejši čas ne nanašata.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka kršila določbi 31. in 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po 8. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določilo o znesku osnovne plače v EUR, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ter o morebitnih drugih plačilih. Ta določba je v celoti upoštevana v tožničini pogodbi o zaposlitvi in ni v nasprotju z določbo 32. člena ZDR-1, ki določa, da se uporabljajo določbe zakona, kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov delodajalca, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, kot sestavni del te pogodbe, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Dogovor o uskladitvi višine plač v C., d. d., v letu 2012 in sklep uprave C., d. d., ..., tudi če bi imela naravo kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, ne določata višje plače tožnice v vtoževanem obdobju, saj se nanašata le na leto 2012, tožnica pa tudi ni navedla nobene druge podlage, ki bi v spornem obdobju drugače določala višino njene plače (oziroma izhodiščne plače), kot je določena v pogodbi o zaposlitvi.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (154. člena ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju v pritožbenem postopku (155. člen ZPP).