Jedro

S tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke skupaj s sklepom, je zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.

Celo če bi pritožnik izkazal zatrjevano materialno škodo, pa v pritožbi ne nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da je taka škoda po ustaljeni sodni praksi popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik (uporabnik radijske frekvence) je vložil tožbo zoper odločbo toženke (Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS), št. 38111-37/2020/18 z dne 8. 10. 2020, s katero je v 1. točki izreka odločila, da se izrek odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 892514 z dne 27. 7. 2010, spremeni na naslednji način: da se PRILOGA 1 (območje pokrivanja) nadomesti z novo PRILOGO 1, ki je priložena tej odločbi; da se v 1. točki izreka, v tabeli z naslovom "z naslednjimi omejitvami", parameter "moč" nadomesti z "dovoljena moč", vrednost "N 3 K" pa z "N 1 K", tako da se polje glasi: "dovoljena moč: N 1 K"; da se v 1. točki izreka, v tabeli z naslovom "z naslednjimi omejitvami", polja "pol. širina glavnega snopa", "azimut" in "razmerje naprej - nazaj", črtajo in nadomestijo z novim poljem "horizontalni sevalni diagram", tako da se polje glasi: "horizontalni sevalni diagram: PRILOGA 2", PRILOGA 2 (horizontalni sevalni diagram) je priložena tej odločbi. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je toženka tožniku naložila, naj izvede prilagoditev v skladu s 1. točko izreka te odločbe do 15. 4. 2021. Odločila je še, da ostane izrek odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 27. 7. 2010 v preostalem delu nespremenjen (3. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče zadrži izvršitev 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora. Sodišče prve stopnje je s sklepom zahtevo zavrnilo, saj tožnik z navedbami, za katere tudi ni predložil nobenih dokazov, ni izkazal nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu sodišče prve stopnje pred odločitvijo ni vročilo odgovora toženke na zahtevo za izdajo začasne odredbe, zato ni imel možnosti, da se izjavi o njenih navedbah. Napačen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da težko popravljiva škoda ni zatrjevana. Prav tako je izkazal spremembo normativne ureditve (to dokazuje prav izdaja izpodbijane odločbe), zaradi katere v primeru, če bi s tožbo uspel, ne bi bilo mogoče vzpostaviti stanja pred izdajo izpodbijane odločbe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je o zahtevi odločilo, ne da bi pritožniku dalo možnost, da se seznani z odgovorom na zahtevo in da nanj odgovori. Postopek glede zahteve za izdajo začasne odredbe je namreč hiter, na kar kažejo kratki roki iz 32. člena ZUS-1. Tako mora sodišče v skladu s petim odstavkom navedenega člena ZUS-1 odločiti v sedmih dneh od prejema zahteve. Ustaljeno je tudi stališče, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.1 To pa tudi pomeni, da sodišče praviloma odloča samo na podlagi navedb iz zahteve in podatkov, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu, ZUS-1 pa tudi izrecno ne predvideva vročanja zahteve nasprotni stranki v odgovor. Iz navedenega izhaja, da je kontradiktornost v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe že načeloma omejena oziroma da je dopusten nižji standard kot v rednih postopkih. Zato je s tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke skupaj s sklepom, zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.2

7. Navedena stališča so bila v obravnavani zadevi upoštevana na način, da je bila kontradiktornost vzpostavljena v razmerju do toženke s ciljem zagotavljanja njene pravice do izjave glede na to, da bi izdana začasna odredba pomenila poseg v izvrševanje njene dokončne odločbe. Da bi toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navedla nadaljnja dejstva (dejanske okoliščine) kot del relevantnega dejanskega stanja za začasno odredbo in da bi na teh dejstvih temeljil izpodbijani zavrnilni sklep, pa pritožnik ne trdi. Zato v tem pogledu njegovo nadaljnje opredeljevanje ni bilo potrebno.

8. Vrhovno sodišče se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki kot pogoj izhaja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, v skladu s katerim sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. V zahtevi je namreč glede škode navedel le, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe prišlo do prepolovitve območja pokrivanja in števila potencialnih poslušalcev, kar bi imelo za posledico upad prihodkov, ki jih na območju regije ... ustvari v obsegu cca. 25 %, saj bi se bistveno zmanjšala poslušanost njegovega radijskega programa, ki po zadnjem merjenju poslušanosti dosega 12,5 %. Ker bi zaradi zmanjšanja poslušanosti prišlo do zmanjšanja prihodkov, ustvarjenih s prodajo oglasnega prostora (pritožnik meni, da najmanj za enak odstotek kot znaša padec deleža poslušalcev), in posledično do zmanjšanja števila zaposlenih za tri zaposlene od petnajstih, je to zanj težko popravljiva škoda.

9. Ni sporno, da je pritožnik za te trditve kot dokaz predložil le tabelo merjenja poslušanosti radijskih programov za regijo ..., po kateri njegov program dosega 12,5 % poslušanosti. To pomeni, da za potrditev (tudi sicer zelo splošnih) navedb v zvezi z zmanjšanjem prihodkov in številom zaposlenih ni predložil nobenih dokazov. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožnik v zvezi s težko popravljivo škodo ni ne zatrjeval ne izkazal, kakšen je obseg njegove dejavnosti in prihodkov, ali opravlja še kakšne druge dejavnosti ter kakšno je njegovo premoženjsko stanje. Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da iz javno objavljenih letnih finančnih izkazov za leto 2019 izhaja, da je imel 1.154.934,65 EUR prihodkov. Vendar s tem ne more uspeti, najmanj zato, ker ostajajo neizkazane tudi sicer povsem nekonkretizirane trditve o ustvarjenih dohodkih na območju Savinjske regije in o deležu teh dohodkov v okviru celotnih prihodkov (navaja le delež, ki naj bi bil 25 %), o obsegu njegove dejavnosti itd. Celo če bi pritožnik izkazal zatrjevano materialno škodo, pa v pritožbi ne nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da je taka škoda po ustaljeni sodni praksi popravljiva.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, kot jih razume Vrhovno sodišče, da je ireverzibilnost škode izkazana tudi s tem, da naj bi bila izpodbijana odločba izdana zaradi spremenjene normativne ureditve, zaradi katere so bili spremenjeni tehnični parametri, s katerimi Republika Slovenija ne razpolaga več. Po pritožnikovem mnenju normativne spremembe v primeru uspeha s tožbo onemogočajo vzpostavitev prejšnjega stanja, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 52/2020. 11. Omenjeno sklicevanje je zgrešeno, saj je šlo v zadevi I Up 52/2020 za povsem drugačno dejansko in pravno stanje. V njej so bili tožniku izrečeni gradbeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje objektov, med drugim mu je bila naložena odstranitev objektov, za katere pa je tožnik zatrjeval, da jih je v času gradnje smel zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Začasna odredba je bila izdana, ker zaradi kasneje spremenjenih predpisov (uveljavitve Gradbenega zakona in Uredbe o razvrščanju objektov) gradnja objektov takih dimenzij brez gradbenega dovoljenja in s tem vzpostavitev prejšnjega stanja (v primeru izvršene rušitve) ne bi bila več mogoča. 12. V pritožnikovi zadevi gre za drugačen položaj, saj je v zahtevi navajal, da se "sporazum Ženeva 84", na katerega se sklicuje toženka v izpodbijani odločbi in ki je bil podlaga že za izdajo odločbe v letu 2010, ni spremenil, v tožbi pa, da je prenehal veljati oziroma da ne pomeni nove mednarodnopravne obveznosti Republike Slovenije, ki bi od toženke terjala poseg v odločbo iz leta 2010 v smislu 57. člena Zakona o elektronskih komunikacijah.3 Spremenjena normativna ureditev torej ni bila zatrjevana. Poleg tega bi pritožnik – drugače kot inšpekcijski zavezanec iz I Up 52/2020 – v primeru odprave odločbe, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu, razpolagal z nespremenjeno odločbo iz leta 2010. Da na njeni podlagi ne bi mogel uporabljati dodeljene radijske frekvenc v dosedanjem obsegu (ta se očitno izvaja ne glede na to, da naj ne bi Republika Slovenija razpolagala s tehničnimi parametri), pa ne trdi in ne izkazuje.

13. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 151/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 112/2020 z dne 2. 9. 2020, I Up 95/2020 z dne 7. 8. 2020, I Up 162/2018 z dne 19. 9. 2018 in druge. 2 V tem smislu Vrhovno sodišče v sklepu I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017, v katerem se sklicuje na zgodnejše sklepe I Up 510/2007 z dne 26. 7. 2007, I Up 171/2010 z dne 10. 6. 2010 in I Up 494/2009 z dne 10. 12. 2009. 3 Toženka je kot podlago za izdajo izpodbijane odločbe navedla 5. točko drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, v skladu s katero se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc spremeni po uradni dolžnosti, če to zahtevajo mednarodnopravni akti, uveljavljeni v Republiki Sloveniji, ki se nanašajo na radijske frekvence.