10. 12. 2018

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki sta ju vložila Roman Zelič, Laško, ki ga zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, in družba AGENCIA za nepremičninsko posredovanje, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopata mag. Gregor Velkaverh in Aleš Štravs, odvetnika v Kopru, na seji 10. decembra 2018

sklenil:

1.Ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 414/2017 z dne 28. 3. 2018 se sprejmeta v obravnavo v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 2.800 EUR in 25.200 EUR.

2.Ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 414/2017 z dne 28. 3. 2018 se v preostalem delu ne sprejmeta.

3.Predlog, naj se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadržita izvršilni postopek, ki se pred Okrajnim sodiščem v Celju vodi pod opr. št. 0119 I 571/2018, in pravdni postopek v delu, v katerem je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika terjala: (a) ugotovitev, da je prodajna pogodba za v tem postopku sporno nepremičnino na podlagi odstopa kupcev od pogodbe, razvezana, (b) plačilo zneskov 2.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila in 25.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 do plačila, (c) da sodišče tožencu naloži, naj sprejme v posest sporne nepremičnine, (d) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožnikov in (e) vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter (f) plačilo odškodnine. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožnikov in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in ugotovilo, da je prodajna pogodba razvezana, da je toženec sporno nepremičnino dolžan prevzeti v posest in vrniti kupnino, tj. plačati zneska 2.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 do plačila in 25.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 do plačila, neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožnikov, ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Odločitev glede plačila odškodnine in glede stroškov postopka je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predloga za dopustitev revizije, ki sta ju vložila toženec in stranski intervenient na njegovi strani.

2.Ustavni pritožbi vlagata toženec (v nadaljevanju pritožnik) in stranska intervenientka na njegovi strani, tj. agencija za nepremičninsko posredovanje (v nadaljevanju pritožnica).

3.Pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena Ustave kot posebnega izraza pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Izpodbijani odločitvi očita očitno napačnost, arbitrarnost, neobrazloženost, kršitev pravice do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem, odstop od pravne teorije in ustaljene sodne prakse sodišč. Izpodbijano sodbo označuje za sodbo presenečenja. Višjemu sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj meni, da je bil pritožnik kot graditelj dolžan vedeti za javnopravne omejitve pri gradnji, medtem ko sta bila tožnika na podlagi dejanskega stanja objekta in iste lokacijske informacije utemeljeno prepričana, da ta zadostuje kot dovoljenje za obstoječi objekt. Glede na naravo javnopravne omejitve, ki naj bi jo bilo mogoče zaznati že ob laičnem ogledu nepremičnine in z vpogledom v lokacijsko informacijo, naj bi imeli obe pogodbeni stranki enako pravno možnost ugotoviti obstoj in vsebino pravne napake. Pritožnik meni, da od prodajalca ni mogoče terjati večje skrbnosti kot od kupca. Sprašuje se, zakaj bi izključno prodajalec kot laik moral opaziti, da je za objekt potrebno gradbeno dovoljenje, in to kljub drugačnim zagotovilom nepremičninske agentke kot strokovnjakinje na njegovi strani, ki naj bi trdila, da gradbeno dovoljenje ni potrebno. Odločitvi v tem delu očita arbitrarnost in neobrazloženost. Višje sodišče naj ne bi obrazložilo svoje odločitve v delu, v katerem je tožnikoma prisodilo zamudne obresti od dne, ko je toženec prejel kupnino. Meni, da golo sklicevanje na zakonske določbe ne zadosti zahtevam po obrazložitvi iz 22. člena Ustave. Odločitev naj bi v obrestnem delu odstopala tudi od ustaljene prakse višjih sodišč (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 364/2017). Višje sodišče naj bi povsem spregledalo navedbe stranskega intervenienta v tej smeri, ki jih je podal v pripravljalni vlogi 3. 11. 2016. Višje sodišče naj bi spregledalo tudi tretji odstavek 2. člena kupoprodajne pogodbe in njegov ugovor v tej smeri. Višje sodišče naj se ne bi opredelilo do pritožnikovega ugovora o zamudi prekluzivnega roka 3 let od sklenitve pogodbe.

4.Pritožnik predlaga tudi začasno zadržanje izvršitve sodbe Višjega sodišča v Celju št. Cp 414/2017 z dne 28. 3. 2018 oziroma opravljanja izvršbe v zadevi, ki se pri Okrajnem sodišču v Celju vodi pod opr. št. 0119 I 571/2018, ker bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Zadržanje predlaga tudi v zvezi z razveljavljenim delom odločbe sodišča prve stopnje oz. v zvezi z zadevo, ki je vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu poleg vračila kupnine grozi še plačilo visoke odškodnine prek 5.500 EUR. To naj bi predstavljalo tako enormne zahteve do pritožnika, da si svojega položaja, če bi prišlo do tega, sploh ne zna predstavljati. Že dosedanji postopki naj bi vplivali na poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Navaja, da je kupnino že zdavnaj porabil, saj je od prejema kupnine do vročitve izpodbijane sodbe poteklo skoraj osem let. Navaja, da nima vrednejšega premičnega in nepremičnega premoženja in da prejema okoli 800 EUR plače. Predlaga tudi prednostno obravnavo ustavne pritožbe.

5.Pritožnica ustavno pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitev iz 14., 22. in 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da odločitve o obrestnem delu zahtevka ni obrazložilo oz. je brez obrazložitve odstopilo od sodne prakse, ki sta jo glede tega pravnega vprašanja oblikovali Višji sodišči v Ljubljani (sodba in sklep št. I Cp 364/2017) in Kopru (sodba št. Cpg 66/2017). Višje sodišče naj bi spregledalo njegove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 3. 11. 2016. Meni, da jo je s tem prikrajšalo za vsebinsko poln dialog s sodiščem. Na jasno artikuliran ugovor zoper višino obrestnega dela zahtevka naj Višje sodišče ne bi podalo nikakršnega odgovora. Navaja, da je na navedeno opozorila v predlogu za dopustitev revizije, a Vrhovno sodišče ni reagiralo. Pritožnica Višjemu sodišču očita, da je kljub ugotovitvi, da je bila lokacijska informacija iz leta 2004 ob sklenitvi prodajne pogodbe znana obema strankama (kupcu in prodajalcu nepremičnine), štelo, da je tožena stranka na podlagi te lokacijske informacije morala vedeti in je vedela, da je objekt, ki ga je zgradila, nelegalen, tožeči stranki pa tega na podlagi iste lokacijske informacije nista mogli vedeti in tudi nista vedeli. Sodišče naj bi torej na podlagi istega dokumenta sprejelo za stranki diametralno različno odločitev. Sodbi Višjega sodišča očita, da je nerazumljiva, očitno nerazumna in da je ni mogoče preizkusiti. Trdi, da različno obravnavanje pravdnih strank (14. člen Ustave) v izpodbijani sodbi ni razumno obrazloženo (22. člen Ustave).

B.

6.Senat je ustavni pritožbi sprejel v obravnavo v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 2.800 EUR in 25.200 EUR. O njuni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile v tem delu z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine pritožnika (1. točka izreka).

7.V preostalem delu senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

8.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po 58. členu ZUstS senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Pritožnik predlaga začasno zadržanje izvršilnega postopka za izterjavo zneskov 2.800 EUR in 25.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in začasno zadržanje pravdnega postopka v delu, v katerem je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Upoštevajoč dejstvo, da je bila ustavna pritožba sprejeta v obravnavo le v obrestnem delu, senat ocenjuje, da z nadaljevanjem izvršbe za pritožnika ne bodo nastale težko popravljive škodljive posledice, v zvezi z nadaljnjim tekom pravdnega postopka pa pritožnik ni izkazal možnosti nastanka težko popravljivih škodljivih posledic (3. točka izreka).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in 58. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter članici dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Etelka Korpič – Horvat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

* * *

Sodnica Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah, ki sta ju vložila Roman Zelič, Laško, ki ga zastopa Marko Meznarič, odvetnik v Celju, in družba AGENCIA za nepremičninsko posredovanje, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopata mag. Gregor Velkaverh in Aleš Štravs, odvetnika v Kopru, 7. januarja 2020

sklenila:

Postopek odločanja o ustavnih pritožbah zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 414/2017 z dne 28. 3. 2018 v delu, v katerem je bilo pritožniku naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 2.800 EUR in 25.200 EUR, se ustavi.

dr. Dunja Jadek Pensa Sodnica