Jedro

Sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije v primeru priznanja krivde v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP omejeno s tožilskim predlogom in obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane, vendar navedena prepoved velja samo pod predpostavko, da je tožilčev kaznovalni predlog zakonit. Drugi odstavek 269. člena ZKP namreč določa, da tožilec lahko predlaga kazensko sankcijo za primer priznanja, vendar samo pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1 in G izreče za čas 6 (šest) mesecev, v nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavku 324. člena KZ-1 in mu izreklo kazen osem mesecev zapora, ki se izvrši tako, da obdolženi v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist. Obdolžencu je določilo tudi varstveno nadzorstvo za dveh let in mu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1 in G (v nadaljevanju stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila) za čas petih mesecev, v katero je vštelo čas odvzema vozniškega dovoljenja od dne 29. 7. 2023 do pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, predlagala je, da višje sodišče pritožbi tožilstva ugodi in obdolžencu poleg izrečene kazni osem mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist, izreče stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1 in G za čas šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila napačno uporabilo določbo drugega odstavka 48. člena KZ-1 in obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za čas petih mesecev, čeprav zakon določa, da se navedena stranska kazen določi za čas, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe.

5. Državna tožilka je na glavni obravnavi dne 12. 9. 2023 za primer priznanja krivde predlagala izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila v trajanju petih mesecev, vendar sodišče na takšen nezakonit kaznovalni predlog ni vezano. Drži sicer, da je sodišče pri izrekanju kazenske sankcije v primeru priznanja krivde v skladu z določbo šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) omejeno s tožilskim predlogom in obdolžencu ne sme izreči strožje kazenske sankcije od predlagane, vendar navedena prepoved velja samo pod predpostavko, da je tožilčev kaznovalni predlog zakonit.1 Drugi odstavek 269. člena ZKP namreč določa, da tožilec lahko predlaga kazensko sankcijo za primer priznanja, vendar samo pod pogoji in v mejah, ki jih določa kazenski zakon, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo spoštovano.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z odločbo o stranski kazni prepovedi vožnje motornega vozila za čas petih mesecev prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem zagrešilo kršitev iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, zato je ob pravilni uporabi zakonske določbe drugega odstavka 48. člena KZ-1 obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1 in G za čas šestih mesecev, torej za najkrajši dopustni čas trajanja.

7. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, in po ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbah I Ips 37062/2019 z dne 11. 3. 2021 in I Ips 10343/2020 z dne 31. 3. 2022.