Jedro

Stiki z očetom niso v korist mladoletnima otrokoma, ker je zanesljivo ugotovljeno, da bi zanju pomenili psihično obremenitev, zato je predlog za ukinitev stikov utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom odločilo, da se stiki med nasprotnim udeležencem in hčerkama obeh udeležencev N., roj. ..., in M., roj. …, ki so bili določeni s sodbo istega prvostopenjskega sodišča 2. 2. 2009 v postopku P 3412/2006 – IV, ne izvajajo (I. točka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

2. Proti sklepu se tudi tokrat pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter višjemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Pritožnik vztraja pri svojem mnenju, da dekleti stike odklanjata zaradi materine indoktrinacije. Očita, da izvedenec ni uporabil ustreznih metod za ugotavljanje te indoktrinacije in je svoje mnenje podal le na podlagi krajšega pogovora z dekleti. Meni, da je v korist otrok, da imajo vsaj minimalne stike z obema staršema, želi si jih v najmanj takšni meri, kot so bili že določeni. Izvedenci niso obrazložili, zakaj bi se dekleti očeta bali, izvedenec R. ga ni ocenil za neprimernega. Nasprotuje sklepu, da stiki niso v korist dekletoma oz. so zanju potencialno škodljivi. Treba mu je omogočiti, da z obema vzpostavi kvalitetne stike. Če teh ni, ne more nič storiti, da se stanje popravi.

3. Predlagateljica na pritožbo tokrat ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit. Sodišče je v zadostni meri ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, odpravilo je nejasnosti iz prvega postopka in odločilo upoštevajoč največjo korist obeh mladoletnih deklet. Odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo osnovno usmeritev našega družinskega prava, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je udeležen ali prizadet mladoletni otrok. Pravni standard "korist otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Nedvomno je na splošno, načeloma, v otrokovo korist, da ima stike z obema staršema. Pri tem gre za pravico otroka, pa tudi za pravico staršev (1. odst. 106. čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Pomen stikov je namreč tudi ta, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj torej v čim večji meri gradijo odnose, ki obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj.

7. Vendar pa je kljub temu na prvem mestu korist otroka. Glede na to je možna omejitev ali ukinitev stikov le, če je to nujno prav zaradi njenega varovanja. ZZZDR v 5. odst. 106. čl. določa, kdaj stiki niso v otrokovo korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj.

8. Po dopolnjenem dokaznem postopku ni dvoma, da trenutno stiki z očetom mladoletnima N. in M. niso v korist, ker bi zanju pomenili psihično obremenitev. Za tak sklep je imelo sodišče prve stopnje oporo v izvedenskih mnenjih treh strokovnjakov: klinične psihologinje V. S. ter psihiatrov V. F. R. in G. V. M. 9. Drži sicer, kar izpostavlja pritožnik, da ga izvedenec R. ni označil za (popolnoma) neprimernega imeti stike z dekleti, vendar pa njegovo mnenje v celoti, v povezavi še z obema drugima strokovnima ekspertizama, ne pušča niti dvoma o tem, da trenutno stiki niso v korist mladoletnima dekletoma, ker bi zanju pomenile psihično obremenitev. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so jasni in izčrpni ter jim ni kaj dodati; v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje.

10. Neutemeljena in pavšalna je pritožbena graja, da izvedenec M. ni pojasnil, s kakšno metodo je prišel do svoje ugotovitve o tem, da dekleti nista indoktrinirani oz. da pri njima ni ugotovil tim. PAS sindroma. Izvedenec je zaslišan izrecno jasno povedal, da mu kakšne posebne znanstvene metode za to niso znane (nasprotni očitek pritožnika ni konkreten, je pavšalen), da pa je v vsakem primeru klinična slika najpomembnejša. Jasno je tudi povedal, zakaj ocenjuje, da je želja obeh deklet ne imeti (uradno določenih) stikov z očetom pristno njuna, avtonomna, in ne plod materinega vplivanja ali manipulacije.

11. Končno je treba zavrniti tudi na videz logično utemeljen očitek, češ če stikov ni, pritožnik ne bo nikoli dobil priložnosti situacije spremeniti, izboljšati. Tudi o tem je zlasti izvedenec M. podal jasne argumente, in sicer da ima oče kljub temu še vedno več različnih možnosti, npr. tudi preko strokovne pomoči. Na dlani je, da je nujen zlasti njegov uvid v nujnost spremembe lastnega pristopa oz. odnosa do obeh hčera, česar pa sodno določeni stiki proti volji le-teh ne morejo zagotoviti.

12. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjskega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 1. odst. 366. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo nasprotnega udeleženca zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).