11. 2. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Sindikata vojakov Slovenije, Slovenska Bistrica, ki ga zastopa mag. Peter Kos, odvetnik v Kopru, na seji 11. februarja 2016

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti prvega odstavka 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10, 35/11, 46/13, 50/14 in 82/15) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega in petega odstavka 2. člena, tretjega in četrtega odstavka 3. člena in 9. člena Pravilnika o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestilu selitvenih stroškov št. 0070-10/2013-1 z dne 27. 2. 2013 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Predlagatelj izpodbija prvi odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Predlagatelj izpodbija tudi četrti in peti odstavek 2. člena ter tretji in četrti odstavek 3. člena Pravilnika o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestilu selitvenih stroškov št. 0070-10/2013-1 z dne 27. 2. 2013 (v nadaljevanju Pravilnik), ki urejajo obračun dežurstva in obračun straže. Izpodbija tudi 9. člen Pravilnika, ki med drugim razveljavlja veljavnosti Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi št. 017-02-19/2000-56 z dne 20. 11. 2002 s spremembami (v nadaljevanju Pravilnik II). Predlagatelj zatrjuje, da so izpodbijane odločbe ZSPJS in Pravilnika v neskladju z 2. in 14. členom Ustave. Določbe Pravilnika naj bi bile tudi v neskladju z 8. in 153. členom Ustave, 17. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), 1. členom Protokola št. 12 k EKČP (Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10) ter z Zakonom o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo in 95/15 – ZObr).

Predlagatelj zatrjuje, da naj bi Pravilnik II v 9. členu urejal dodatke za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in nadomestila za čas pripravljenosti na domu, pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju ter obračun dežurstva in straže. Pravilnik II naj bi ločeval med dodatkom za pripravljenost na domu in dodatkoma za pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju. Za pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju naj bi določal višji dodatek.[1] Ogroženost pravic delavcev predlagatelj utemeljuje z navedbami, da naj bi do uveljavitve Pravilnika zaradi prenehanja veljavnosti Pravilnika II na podlagi prvega odstavka 52. člena ZSPJS nastala pravna praznina, zaradi katere naj bi bilo onemogočeno izplačevanje pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali na določenem kraju. Predlagatelj meni, da dodatek za stalno pripravljenost v višini 20 odstotkov urne postavke, ki je urejen v 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/08, 23/09, 91/09, 89/10, 40/12, 46/13, 95/14 in 91/15 – v nadaljevanju KPJS), ne more pomeniti ustrezne pravne podlage za izplačilo dodatka za pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju. S sprejetjem Pravilnika naj bi bil na protiustaven način izenačen dodatek za stalno pripravljenost z dodatkoma za pripravljenost za delo na delovnem mestu in na določenem kraju. S tem naj bi bilo plačilo za pripravljenost na delo na delovnem mestu in na določenem kraju znižano iz 60 odstotkov na le 20 odstotkov urne postavke osnovne plače.

B.

Ustavno sodišče je po tretji alineji prvega odstavka 160. člena Ustave med drugim pristojno odločati o skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni. Ustavno sodišče je že večkrat ocenjevalo, ali je treba podzakonski akt šteti za predpis in pod kakšnimi pogoji. Pri podzakonskih aktih so za oceno ključni materialni kriteriji. Tako je Ustavno sodišče v več odločbah zapisalo, da je, ne glede na izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje formalnih pogojev, treba šteti za predpis akt, v katerem so vsebovane splošne in abstraktne norme, s katerimi se urejajo pravice in obveznosti pravnih subjektov, ali če bi te norme navzven povzročale pravne učinke.[2] Presoja Ustavnega sodišča je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je izpodbijani akt predpis oziroma splošni akt ali pa gre za interni akt, katerega ustavnosti in zakonitosti Ustavno sodišče ni pristojno presojati.

Predlagatelj izpodbija posamezne določbe Pravilnika. Iz 1. člena Pravilnika izhaja, da se z njim ureja način obračuna in izplačila dežurstva in straže, regresa za prehrano, povračila stroškov za delo na terenu in povračila selitvenih stroškov za delavce v Ministrstvu za obrambo. Ministrstvo za obrambo izvršuje v imenu Republike Slovenije do zaposlenih v tem upravnem organu vlogo delodajalca. Odnose med njim kot delodajalcem ter pri njem zaposlenimi delavci ureja s pomočjo splošnih aktov delodajalca. Takšen akt je izpodbijani Pravilnik. Ministrstvo za obrambo torej Pravilnika ni sprejelo v oblastni funkciji, temveč v funkciji delodajalca. Pravilnik zato ne vsebuje norm, ki bi navzven povzročale pravne učinke, temveč je interni akt.[3]

Ker izpodbijani Pravilnik ni predpis, temveč je interni akt, Ustavno sodišče za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti ni pristojno. Zato je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega in petega odstavka 2. člena, tretjega in četrtega odstavka 3. člena in 9. člena Pravilnika zavrglo.

Reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic lahko na podlagi enajste alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začne postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa le, če so ogrožene pravice delavcev. Kot pogoj je torej določena ogroženost pravic delavcev in ne le njihovo zmanjšanje ali poslabšanje, do katerega naj bi prišlo zaradi uveljavitve izpodbijane ureditve.[4] Za izpolnjenost tega pogoja v obravnavanem primeru zato ne zadostuje zgolj zatrjevanje, da izpodbijana določba ZSPJS, na podlagi katere je prenehal veljati Pravilnik II, pomeni znižanje višine dodatka za pripravljenost na delo na delovnem mestu in na določenem času s 60 odstotkov urne postavke na 20 odstotkov urne postavke osnovne plače. Zmanjšanje ali poslabšanje pravic delavcev namreč po ustaljeni ustavnosodni presoji samo po sebi ne zadošča za izpolnitev te procesne predpostavke.

Glede na navedeno predlagatelj ni izkazal pogoja ogroženosti pravic delavcev po enajsti alineji prvega odstavka 23.a člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče njegovo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 52. člena ZSPJS zavrglo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Delavcu naj bi za vsako uro pripravljenosti na domu pripadalo 10 odstotkov urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov. Za vsako uro pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju pa naj bi mu pripadlo 60 odstotkov urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca, brez dodatkov.

[2]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-40/03 z dne 13. 3. 2003 in št. U-I-95/01 z dne 21. 6. 2001 (OdlUS X, 127).

[3]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-213/14 z dne 8. 1. 2015 in št. U-I-124/14 z dne 10. 7. 2014.

[4]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-154/12 z dne 6. 3. 2014, št. U-I-172/12 z dne 24. 10. 2013, št. U-I-236/13 z dne 8. 1. 2015 in št. U-I-233/13 z dne 8. 1. 2015.