Jedro

V obravnavani zadevi sta bili toženi dve stranki - gre za pasivno sosporništvo. Pravda bi se lahko za toženi stranki rešila na različna načina, zato ne gre za enotno, temveč za navadno sosporništvo. V tem primeru se lahko postopek prekine zgolj glede sospornika, nad katerim je bil začet stečajni postopek, ne pa tudi glede drugega sospornika. Nikakršnih materialnopravnih zadržkov ni, da se postopek ne bi nadaljeval zoper prvo toženo stranko. Upnik lahko v primeru solidarne obveznosti izpolnitev zahteva v celoti od kogar hoče. Prekinitev postopka zoper drugo toženo stranko zato ni ovira, da se postopek ne bi nadaljeval zoper prvo toženo stranko.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa v celoti in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah I/1, I/2, II (razen glede klimata) in III ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka glede klimata (II. točka izreka), zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičninah parc. št. 1, 2, 3, vse k. o. X, kar v naravi predstavlja stavbo št. 52 na naslovu C, s pripadajočim zemljiščem, tako da bosta na žloto, ki že obstoji, namestili elektro grelec, ki bo priključen na električno napajanje v objektu prve tožene stranke; uredili manjkajoči bakreni obrobi na stiku strehe objekta na naslovu C. (severna stena) in del zidu mansarde objekta na naslovu C.; dokončali zaključek mejnega zidu med objektoma na stiku severne stene in zidu terase; namestili manjkajoči linijski snegolov, ki je bil odstranjen nad mestom izdelave žlote; popravili slabo izvedene stike (bakrene pločevine in vgrajene hidroizolacije). Delno je ugodilo odškodninskemu zahtevku in toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo zneska v višini 2.250,00 EUR. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo in toženo stranko zavezalo k povračilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.926,68 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožujeta tožeča in tožena stranka. Tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče v I. točki izreka toženima strankama naložilo nedenarno obveznost, čeprav se je zahtevek tožeče stranke glasil na povračilo škode v denarju, pa tudi izvedenec je škodo oz. vrednost del ocenil v denarju. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo navedli, da sta dolžni povrniti eventualno škodo. Obstajal je torej konsenz, da se škoda povrne v denarju. Izvršljivost nedenarne obveznosti je vprašljiva, saj predmet, vrsta in obseg izpolnitve niso v zadostni meri konkretizirani. V tožbi je bil predlagan 15-dnevni rok za izpolnitev nedenarne obveznosti, v izreku sodbe pa rok sploh ni določen. Sodišče ni upoštevalo vseh pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil izvedenec, in se nanašajo na popravilo ometov ter ostala dela. Odškodnino za odpravo teh pomanjkljivosti bi sodišče moralo prisoditi v obliki denarne obveznosti. Pritožnica poudarja, da je pri negatorni tožbi potek meje predhodno vprašanje. Zaradi obnovljenega postopka o evidentiranju meje je bila predlagana prekinitev predmetnega postopka, vendar sodba o tem nima razlogov. Tekom postopka je tožeča stranka zatrjevala, da je z gradnjo prišlo do posega v njeno nepremičnino oz., da je šlo za čezmejno gradnjo. Pritožnica izraža dvom v nepristranskost izvedenca, saj je prišel v nasprotje s samim seboj. Glede klimata je navedel, da se nahaja v zračnem prostoru tožeče stranke. Enako bi moralo veljati tudi za napušč strehe investitorja, ki je nad klimatom, česar pa izvedenec ni ugotovil. Zato je tožeča stranka zahtevala postavitev novega izvedenca, do tega predloga pa se sodišče sploh ni opredelilo. Dejansko stanje glede čezmejne gradnje je nepopolno ugotovljeno, čezmejna gradnja pa je v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem. Glede klimata je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka podala soglasje h gradbenemu dovoljenju in se je z gradnjo strinjala. Ugotovitev je protispisna, saj projekt sploh ne predvideva namestitve klimata. Klimat in strelovod predstavljata čezmejno gradnjo. Glede zahtevane odstranitve strelovoda izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče ni upoštevalo materialnih določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Lastnik lahko zahteva odstranitev vsakega objekta, ki sega na njegovo zemljišče. V nepremičnino tožeče stranke posega tudi pozidava vmesnega hodnika oz. vmesnega praznega prostora. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve tožbenega zahtevka na prepoved nadaljnjih posegov tožene stranke. Prav tako ni obrazložena zavrnitev tožbenega zahtevka glede izvedbe plačil v korist S. Neupravičeno je bil zavrnjen zahtevek za povračilo stroškov izvedenke N. S. Tožena stranka je tekom gradnje dela izvajala v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, zato je morala tožeča stranka angažirati strokovnjake, poleg N. S. tudi nadzornika J. M. Tovrstnih stroškov tožeča stranka ne more dobiti povrnjenih v inšpekcijskih in upravnih postopkih. Sodišče je tožeči stranki napačno prisodilo odškodnino v višini zgolj treh najemnin, saj je izvedenec ugotovil, da stanovanja ni bilo mogoče uporabljati 12 mesecev. Sodba pa tudi nima razlogov o zavrnitvi povračila stroškov, priglašenih v tožbi, in stroškov izvedenca po sklepu z dne 2. 3. 2015, ki so bili priglašeni v vlogi z dne 24. 2. 2015. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Zemljiškoknjižni izpiski izkazujejo, da je bila v času vložitve tožbe lastninska pravica vpisana na R. v Ljubljani, ne pa na tožečo stranko. Tožeča stranka škode zaradi plačevanja najemnin sploh ni izkazala. Tožena stranka je zatrjevala, da je glede navedene škode aktivno legitimiran le S., ki je najel nadomestno stanovanje. Tožeča stranka ni izkazala, da bi bil najem v kakršnikoli zvezi z obravnavanim primerom. V zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice tožena stranka zatrjuje, da se je gradnja vršila skladno z gradbenim dovoljenjem, vse težave pa so se sproti odpravljale. Tudi izvedenec je izpovedal, da pri gradnji ni prišlo do posegov v nepremičnino tožeče stranke. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča, da mora na žloto namestiti električni grelec. Izvedenec je pojasnil, da gre le za preventivni ukrep. Iz previdnosti graja tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je uspela s sorazmerno majhnim delom, zato bi moralo sodišče odločiti, da je dolžna toženi stranki povrniti vse njene stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem izraža nasprotovanje njenim pritožbenim navedbam. Tožena stranka na pritožbo tožeče ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti.

Glede prekinitve postopka zaradi začetka stečajnega postopka nad drugo toženo stranko

6. Izpodbijana sodba prve stopnje je bila izdana 22. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je 12. 8. 2015 izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da je pravdni postopek zoper drugo toženo stranko od 4. 3. 2015 dalje prekinjen. Nad drugo toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St .../2015 z dne 4. 3. 2015 začet stečajni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi za prekinitev predmetnega postopka glede druge tožene stranke nastali že pred izdajo izpodbijane sodbe.

7. Dokler traja prekinitev postopka sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (2. odstavek 207. člena ZPP). To pomeni, da sodba zoper drugo toženo stranko sploh ne bi smela biti izdana. Začetek stečajnega postopka je zakonski prekinitveni razlog, sodišče pa zgolj ugotovi, da je razlog nastopil(1). Sklep o prekinitvi postopka je bil izdan šele po izdaji sodbe, čeprav je prekinitveni razlog nastal že pred izdajo. Sodišče glede druge tožene stranke od nastanka prekinitvenega razloga dalje ne bi smelo opravljati nobenih pravdnih dejanj. Če sodišče opravlja procesna dejanja, čeprav bi moralo postopek prekiniti zaradi začetka stečajnega postopka, gre za absolutno bistveno kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti(2). Z začetkom stečajnega postopka je zakoniti zastopnik druge tožene stranke postal stečajni upravitelj. Zaradi zagrešene absolutne bistvene kršitve je bilo treba odločitev v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, v celoti razveljaviti.

8. V obravnavani zadevi sta bili toženi dve stranki - gre za pasivno sosporništvo. Pravda bi se lahko za toženi stranki rešila na različna načina, zato ne gre za enotno, temveč za navadno sosporništvo. V tem primeu se lahko postopek prekine zgolj glede sospornika, nad katerim je bil začet stečajni postopek, ne pa tudi glede drugega sospornika.(3) Nikakršnih materialnopravnih zadržkov ni, da se postopek ne bi nadaljeval zoper prvo toženo stranko. Upnik lahko v primeru solidarne obveznosti izpolnitev zahteva v celoti od kogar hoče (1. odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika). Prekinitev postopka zoper drugo toženo stranko zato ni ovira, da se postopek ne bi nadaljeval zoper prvo toženo stranko.

Glede aktivne legitimacije in ustreznosti zahtevka tožeče stranke

9. V zemljiškoknjižnih izpiskih je kot lastnik obravnavane nepremičnine navedeno R., ne pa tožeča stranka. Vendar pa pritožbeno sodišče ne sledi toženi stranki, da bi bilo treba tožbo zavreči zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je slednja z dopisom O. dokazala, da je pravna naslednica R. 10. Za predmetni spor je temeljnega pomena dejstvo, da je tožeča stranka med pravdo odsvojila nepremičnino S., ki je samostojna pravna oseba. Prvo sodišče je v zvezi s tem zaključilo, da odtujitev stvari med pravdo ni ovira za končanje pravde med istima strankama (1. odstavek 190. člena ZPP). Navedeno sicer drži, prvo sodišče pa je spregledalo, da bi v tem primeru moralo postopati skladno z relevančno teorijo. Relevančna teorija določa posledice v primeru, da pride do odtujitve stvari, o kateri teče pravda. V obravnavani zadevi je do odsvojitve prišlo na strani tožeče stranke. Sodna praksa večinoma stoji na stališču, da je v takem primeru tožeča stranka dolžna zahtevek modificirati tako, da zahteva izpolnitev v korist pridobitelja(4). Tožeča stranka bi zato morala zahtevek ustrezno prilagoditi. Taka modifikacija je potrebna le glede tistih zahtevkov, ki se neposredno tičejo odtujene nepremičnine, tj. glede zahtevka na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in na prepoved bodočega vznemirjanja. Izpolnitvi teh dveh zahtevkov pojmovno nista možni v korist tožeče stranke, ker ta ni več lastnica nepremičnine.

11. Tožeča stranka je na naroku 19. 2. 2014 (podrejeno) predlagala, da tožena stranka obveznost po sodbi izpolni v korist S. oz. da se tožba razširi tudi na S. Kot je v svoji pritožbi opozorila tožeča stranka, sodišče o predlagani spremembi ni odločilo. Poseben sklep o tem ni bil izdan, izpodbijana sodba pa o tem tudi ne vsebuje razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

12. Spremenjeni zahtevek, kot ga je podala tožeča stranka, ni v zadostni meri določen. Ni razvidno, ali je tožeča stranka želela subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani ali da bi se S. na aktivni strani vključil kot stranski intervenient, ali pa je morda želela zahtevek modificirati le glede tega, komu naj tožena stranka obveznost izpolni. Pri tem tudi ni jasno, ali je spremembo tožbe predlagala glede vseh zahtevkov. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče izpeljati ustrezno materialno procesno vodstvo in tožečo stranko pozvati na odpravo nejasnosti. Pri tem bi moralo upoštevati zgoraj navedeno relevančno teorijo in tožečo stranko na to tudi opozoriti.

13. Zgoraj pojasnjeno narekuje razveljavitev sodbe tudi glede prve tožene stranke v zvezi z vznemirjanjem lastninske pravice in prepovedjo bodočega vznemirjanja (I/1. točka izreka in II. točka izreka- razen glede klimata). V novem sojenju bo moralo sodišče tožečo stranko opozoriti na relevančno teorijo in ji predstaviti posledice, če zahtevka ne bo ustrezno prilagodila. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka na način, da bi bila obveznost dolžna izpolniti S. Vendar pa soglasje tožene stranke za tako spremembo tožbe ni potrebno. Sprememba se opira na okoliščino (odtujitev stvari), ki je nastala po vložitvi tožbe (186. člen ZPP).(5) Glede vznemirjanja lastninske pravice

14. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče v točki I/1 izreka toženi stranki napačno naložilo nedenarno obveznost namesto denarne. Takšno zatrjevanje pa je zmotno, saj je tožeča stranka v tožbi postavila tako zahtevek na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice kot tudi zahtevek za plačilo odškodnine v denarju.(6) Poleg tega je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR, kar predstavlja izgubljeni dobiček zaradi najema nadomestnega stanovanja, in stroške, ki jih je imela z različnimi postopki ter najemom izvedencev in strokovnjakov. Med drugim je zatrjevala nastanek škode na nepremičnini, zahtevek pa naj bi ustrezno modificirala po tem, ko bo škodo ocenil izvedenec. Tega ni storila, niti ni natančno specificirala, za katero škodo zahteva denarno odškodnino. Izvedenec gradbene stroke je sicer izračunal tudi denarno vrednost posegov v nepremičnino tožeče stranke, kar pa ne more nadomestiti dolžnosti tožeče stranke, da postavi ustrezne zahtevke. Pri tem pa je treba še posebej izpostaviti, da tožeča stranka z dvema različnima zahtevkoma ne more zahtevati odprave iste škode. Na račun zatrjevanih posegov v njeno nepremičnino, ki naj bi bili odpravljeni z aktivnim ravnanjem tožene stranke, ne more dodatno zahtevati še denarne odškodnine.

15. Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da se toženi stranki za izpolnitev obveznosti določi 15-dnevni rok. V pritožbi tožeča stranka pravilno opozarja, da rok izpolnitve v točki I/1 izreka ni določen, sodba pa o tem nima nikakršnih razlogov. Prav tako sodba nima razlogov za zavrnitev zahtevka na prepoved bodočega vznemirjanja. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar je dodaten razlog za razveljavitev izpodbijane odločitve.

16. Tožeča stranka je tekom postopkom argumentirano dvomila v nepristranskost in strokovnost dela izvedenca gradbene stroke. Njen glavni očitek se nanaša na zaključek izvedenca, da ni prišlo do čezmejne gradnje, čeprav je na zaslišanju potrdil, da klimat in strelovod segata v zračni prostor tožeče stranke. Predlagala je postavitev novega izvedenca (pripravljalna vloga z dne 24. 2. 2015), vendar pa se prvo sodišče do njenih navedb ni opredelilo. V sodbi je podalo le pavšalno pojasnilo, da je izvedenec svoje mnenje izdelal obrazloženo, skrbno in natančno. Tak zaključek - ob konkretiziranih pomislekih tožeče stranke - ne zadošča. V tem delu je sodba pomanjkljiva, sodišče pa se bo moralo v ponovljenem postopku ustrezno opredeliti do navedb tožeče stranke in razčistiti, ali lahko sledi mnenju izvedenca.

17. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da ji sodišče ni prisodilo denarne odškodnine za popravilo ometov in opravo ostalih del, kot jih je izvedenec opisal v svojem mnenju. Takšen očitek pa ni v celoti utemeljen. Glede na zgoraj navedeno sodi sanacija ometov v zahtevek za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Zato je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče za omete in ostala dela tožeči stranki prisoditi denarno odškodnino, neutemeljeno. Res pa je, da izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov glede sanacije ometa in odstranitve opažev, čeprav je ta dva posega v nepremičnino tožeče stranke ugotovil izvedenec, zato se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju opredeliti tudi do tega.

18. Izpodbijana sodba, kot pravilno izpostavlja pritožba tožeče stranke, tudi nima nikakršnih razlogov glede strelovoda in napušča nad klimatom. V ponovljenem postopku se bo moralo prvo sodišče opredeliti, ali tudi to predstavlja protipraven poseg v nepremičnino tožeče stranke.

19. Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča, da klimat ne pomeni protipravnega posega v njeno nepremičnino. Pri tem je treba upoštevati, da vsak poseg v lastninsko pravico na nepremičnini še ne pomeni protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven šele, ko preseže določen tolerančni prag in predstavlja dejansko oviro za izvrševanje lastninske pravice tožeče stranke(7). Res je, da upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice na nepremičnini, veljajo tudi za zračni prostor nad nepremičnino, vendar samo v obsegu, ki je potreben za njeno rabo(8). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da lahko lastnik nepremičnine utemeljeno uveljavlja sodno varstvo v primeru vsakršnih posegov v njegovo lastninsko pravico. Na tožeči stranki je bila obveznost podati ustrezne navedbe glede posega in posledične oviranosti v rabi svoje nepremičnine. Ker takšne trditvene podlage ni podala, je sodišče zahtevek v tem delu - glede klimata - pravilno zavrnilo.

20. Nekonkretizirana pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da do vznemirjanja lastninske pravice sploh ni prišlo, niso utemeljena, saj je izvedenec v mnenju natančno opisal posege v nepremičnino tožeče stranke. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je namestitev grelca zgolj preventivno dejanje za preprečitev morebitne bodoče škode in ni v povezavi z vznemirjanjem lastninske pravice. Vendar pa gre v tem primeru za pritožbeno novoto, saj tožena stranka v zvezi s tem ni podala ustrezne trditvene podlage.

Glede denarne odškodnine

21. Tožena stranka je tekom postopka opozarjala, da se računi za najem stanovanja glasijo na S. in ne na tožečo stranko. Zato je ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke za uveljavljanje denarne odškodnine iz naslova najema nadomestnega stanovanja. Izpodbijana sodba glede tega nima nikakršnih razlogov, kar narekuje razveljavitev odločitve v I/2. točki izreka, v kateri je bila tožeči stranki prisojena odškodnina v višini 2.250,00 EUR. V novem sojenju se bo moralo prvo sodišče opredeliti do vprašanja aktivne legitimacije glede vtoževanih najemnin. Pri tem je treba opozoriti, da gre pri vprašanju aktivne legitimacije glede povračila najemnin za drugačno situacijo kot pri zahtevkih na prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in na prepoved bodočega vznemirjanja. Pri slednjih je do odtujitve nepremičnine prišlo med pravdo, zato ni sporno, da je bila ob začetku pravde podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Glede zahtevka v zvezi s povračilom najemnin pa se postavlja vprašanje, ali je bila ob začetku pravdnega postopka sploh podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Če bo prvo sodišče na zadnje vprašanje odgovorilo pritrdilno, se bo moralo opredeliti tudi do navedb tožeče stranke, da ji gre nadomestilo za 12 najemnin. Izvedenec je, kot v pritožbi pravilno izpostavlja tožeča stranka, ugotovil, da je bilo stanovanje neuporabljivo 12 mesecev, kolikor je trajala sanacija. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj ji je bila prisojena odškodnina zgolj v višini treh mesečnih najemnin. Ker sodba glede tega nima razlogov, jo je bilo treba razveljaviti v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek na plačilo dodatnih devet najemnin (za dodatnih 6.750,00 EUR).

22. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino za strokovnjake, ki jih je najela pred pravdo. V tem okviru ji je bil priznan le strošek izvedenca M., sicer ne kot odškodnina za nastalo škodo, ampak v okviru pravdnih stroškov. Takšno stališče prvega sodišča je pravilno. Strošek izvedenskega mnenja v postopku za zavarovanje dokazov namreč ne predstavlja pravno priznane oblike škode. Lahko pa stranka te stroške kasneje uveljavlja kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi (2. odstavek 167. člena ZPP).

23. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi ji moralo sodišče prisoditi še odškodnino za strokovnega pomočnika J.N. in mnenje izvedenke S. Glede M. tožeča stranka v spis ni predložila nobenega računa, iz katerega bi izhajali kakršnikoli stroški, niti ni teh stroškov specificirala. Tako vsaj ena od odškodninskih predpostavk, tj. škoda, ni izkazana, zato je zahtevek neutemeljen.

24. Glede izvedenke S. pritožbeno sodišče opozarja, da plačilo strokovnega mnenja, ki je bilo izdelano pred pravdo, lahko predstavlja pravdni strošek (Sodba VSK Cp 49/99 z dne 6. 10. 1999). Pri tem ne gre za pravno priznano škodo, kot je tožeča stranka sicer napačno zatrjevala. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati na podlagi druge pravne podlage in presoditi, ali lahko strošek prizna v okviru pravdnih stroškov tega postopka. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo. V ponovljenem postopku bo zato moralo presoditi, ali je strošek v zvezi z mnenjem izvedenke S. strošek v smislu 1. odstavka 151. člena ZPP, tj. strošek, ki je nastal zaradi predmetnega postopka.

25. Pritožbeno sodišč se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov, nastalih v drugih postopkih. Ti stroški ne predstavljajo pravno priznane škode, niti jih ni mogoče priznati kot pravdnih stroškov v okviru predmetnega postopka. Povrnitev teh stroškov urejajo področni zakoni. Obstajati bi morala posebna zakonska podlaga, da bi se lahko upoštevali v pravdnem postopku. Taka podlaga obstaja samo za stroške v zvezi s postopkom za zavarovanje dokazov. Edino ti so bili tožeči stranki priznani.

26. Tožeča stranka je uveljavljala odškodninski zahtevek v višini 9.000,00 EUR. Ta znesek predstavlja 12 vtoževanih najemnin po 750,00 EUR. Pritožbeno sodišče je odločitev, ki se tiče celotnega odškodninskega zahtevka v skupnem znesku 9.000,00 EUR, razveljavilo. Tožeča stranka je sicer dodatno vtoževala še razne stroške postopkov in strokovnih pomočnikov oz. mnenj, vendar zahtevka ni ustrezno prilagodila oz. specificirala.

Glede predloga tožeče stranke, da se postopek prekine zaradi reševanja predhodnega vprašanja

27. Prvo sodišče se - kot pravilno v pritožbi opozarja tožeča stranka - ni opredelilo do njenega predloga za prekinitev predmetnega postopka zaradi obravnave predhodnega vprašanja. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prvo sodišče se bo moralo v ponovljenem sojenju opredeliti tudi do tega vprašanja. Predhodno vprašanje je tisto, ki se nanaša na obstoj pravice ali pravnega razmerja (8. člen ZPP). Vendar ni vsak postopek, ki se tiče urejanja meje, razlog za prekinitev pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje bo zato moralo ugotoviti, kakšna je narava obnovljenega postopka pred GURS.

28. Glede na navedeno je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje delno razveljaviti - razen v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka glede klimata (v okviru II. točke izreka) - in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera zgoraj obrazloženih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti.

29. Zaradi delne razveljavitve sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Ta bo namreč odvisna od izida ponovnega sojenja. Zato se do pritožbenih navedb, ki se tičejo stroškov postopka, pritožbeno sodišče ni opredelilo. Enako velja za priglašene pritožbene stroške. V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP bo o njih odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Rijavec, V.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005-2006. Op. št. (2): Ibidem Op. št. (3): Prim. VSL sklep II Cp 1701/2001 z dne 23. 1. 2002, v katerem je bilo odločeno, da se v primeru smrti enega od sospornikov postopek lahko prekine le zoper njega, ne pa tudi zoper ostale sospornike.

Op. št. (4): Galič, A. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005-2006. Op. št. (5): Primerjaj Galič, A. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005-2006. Op. št. (6): »Tožena stranka je dolžna opustiti kakršnakoli dela, ki bi lahko pomenila vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na prej navedenih nepremičninah, kakor tudi odstraniti vse, kar je zgrajeno na nepremičnini v lasti tožeče stranke, in sanirati škodo na nepremičnini tožeče stranke, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.« Op. št. (7): Sodba VSL I Cp 1854/2013 z dne 6. 11. 2013. Op. št. (8): VSL sodba I Cp 1039/2004 z dne 20. 4. 2005.