Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker zaradi nastopa učinkov zastaranja plačila sodne takse zoper tožnico ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnica nima več pravno varovanega interesa, da izdani sklep izpodbija.
Pritožba se zavrže.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnica ne oprosti plačila sodne takse za pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper sodbo, opr. št. U 133/2003-9. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica kot dokaz predložila odločbo o odmeri dohodnine za leto 2003, iz katere je razvidno, da se je dohodnina odmerila od osnove 1.145.539,00 SIT, ki jo predstavljajo pokojnina v znesku 615.407,00 SIT, katastrski dohodek v znesku 54.852,00 SIT in dohodek od najemnin za poslovne prostore v znesku 475.280,00 SIT. Upoštevajoč, da tožnica živi sama, je presodilo, da je njen mesečni dohodek v letu 2003 znašal (neto) 95.417,00 SIT. Iz predloženih izpiskov za oktober, november in december 2004 izhaja, da je v teh mesecih prejemala pokojnino v povprečnem znesku cca 43.300,00 SIT, k čemur prišteva dohodke iz naslova katastrskega dohodka in najemnin za poslovne prostore. Na podlagi navedenega sodi, da tožničini mesečni prihodki v letu 2004 znašajo cca 87.000,00 SIT mesečno. Meni, da so glede na njeno premoženjsko stanje tožničini dohodki dovolj visoki, da s plačilom taks ne bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnica preživlja, zato niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks.
Tožnica v pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča glede višine njenih dohodkov delno zmotna. Od najemnine za poslovne prostore je treba plačati 40 % davka, kar ta dohodek zmanjša na 200.000,00 SIT. Navaja, da od katastrskega dohodka nima koristi, saj zemljišča ne prinašajo dohodka, ker jih sama ne more obdelovati, niti ni dobila najemnika. Trdi, da je prihodek v letu 2003 tako bistveno manjši (okrog 800.000,00 SIT letno), kar pomeni, da mesečni dohodki ne dosegajo minimalne plače. Plačilo takse za pritožbo, ki znaša skoraj 40.000,00 SIT, pa naj bi pomenilo več kot polovico njenega mesečnega dohodka.
Pritožba ni dovoljena.
Po prvem odstavku 9. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/04-UPB1, 115/06 ZIZ-E, 140/06 – sklep in 98/97 - sklep) pravica, zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. ZST v drugem odstavku 9. člena določa, da zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse.
Tožničina taksna obveznost za plačilo takse za pritožbo je nastala z vložitvijo pritožbe zoper sodbo, št. U 133/2003-9, ki jo je vložila dne 10. 1. 2005. V obravnavani zadevi izpodbijani sklep, s katerim je bilo prekinjeno zastaranje, je sodišče prve stopnje izdalo 18. 1. 2005. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi pravica zahtevati plačilo sodne takse oziroma jo prisilno izterjati zastarala po prvem odstavku 9. člena ZST z iztekom leta 2007. Ker zaradi nastopa učinkov zastaranja plačila sodne takse zoper tožnico ni več mogoče zahtevati in sodne takse tudi ni več mogoče prisilno izterjati, tožnica nima več pravno varovanega interesa, da izdani sklep izpodbija.
Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora stranka v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Ker je v obravnavani zadevi zaradi učinkov zastaranja tožničina pravovarstvena potreba prenehala, je bilo treba pritožbo zavreči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in na podlagi prvega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), pritožbo zavrglo.
Ker je vrhovno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, se do pritožbenih razlogov ni opredeljevalo.