Jedro

Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.

Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za ločitev zapuščine ločitvene upnice A. d. d. (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v zapuščino po pokojnem B. B. spadajo neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ (II. točka izreka). Navedeno zapuščino je ločilo od premoženja zakonitih dedinj zaradi poplačila terjatve ločitvene upnice (III. točka izreka). Ugotovilo je, da sta zapustnikovi zakoniti dedinji C. C. in D. D. (IV. točka izreka). Dedinjam je do poplačila terjatve ločitvene upnice prepovedalo razpolaganje s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako poplačilo njunih upnikov iz nje, dokler se ne poplača ločitvena upnica (V. točka izreka). Ločitveno upnico je napotilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa zoper zakoniti dedinji sproži ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve (VI. točka izreka). Zapuščinski postopek je prekinilo do zaključka ustreznega postopka oziroma do poteka roka za sprožitev ustreznega postopka za poplačilo terjatve (VII. točka izreka) in odločilo, da bo z njim nadaljevalo po prenehanju razlogov za ločitev zapuščine (s plačilom terjatve ali njenim ustreznim zavarovanjem) oziroma po poteku roka za uveljavljanje terjatve (VIII. točka izreka).

2. Zoper sklep sta vložili pritožbo C. C. in D. D. Uvodoma po 208. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) izrecno izjavljata, da dediščine ne sprejemata in se ji odpovedujeta v svojem imenu in v imenu svojih potomcev, v nadaljevanju pa se pritožujeta zoper sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlagata, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Navajata, da sklep temelji na napačni domnevi, da naj bi podali izjavo o sprejemu zapuščine, česar nista storili. Ravno nasprotno, na podlagi 208. člena ZD sta se ji izrecno odpovedali. Sodišče prve stopnje ju pred izdajo sklepa k podaji izjavi ni pozvalo. Skladno s 142. členom ZD dedič, ki se je odpovedal dediščini, ni odgovoren za zapustnikove dolgove, zato je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

3. Pritožba je bila vročena ločitveni upnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zapustnikovi upniki lahko v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja (prvi odstavek 143. člena ZD). V tem primeru dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine; prav tako se njegovi upniki ne morejo iz njih poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev (drugi odstavek 143. člena ZD). Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.1

6. Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji,2 vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo. Postopek v obravnavanem primeru še ni bil končan (bil je zgolj prekinjen). Zaradi v pritožbenem postopku podanih dednih izjav je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

7. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti predloga upnice upoštevati v pritožbi dano dedno izjavo pritožnic. V primeru, da bo ugotovilo, da dedičev (prvega, drugega ali tretjega dednega reda), ki bi zapuščino sprejeli, ni, bo moralo upoštevati 9. člen ZD o zapuščini brez dedičev ter določbi 142.a in 142.b člena ZD o odgovornosti Republike Slovenije za zapustnikove dolgove.

1 V. Žnidaršič Skubic, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2016, str. 93. 2 Prim. VSL sklep I Cp 1281/2016 z dne 6. 9. 2016.