Jedro

Ko sodišče prve stopnje na podlagi 36. člena in uvodnih določb ZUS-1 presoja, ali so podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi zoper sklep o izvršbi, mora po mnenju Vrhovnega sodišča ugotavljati oziroma ugotoviti konkretne okoliščine sporne upravne zadeve, med drugim tudi, ali ni bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Ker gre za presojo obstoja procesne predpostavke, mora sodišče prve stopnje te okoliščine ugotavljati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), torej ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 11. 1. 2010, o dovolitvi izvršbe, s katerim je prvostopenjski upravni organ odločil, da je 2. točka izreka inšpekcijske odločbe z dne 4. 10. 2006, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da do 30. 7. 2007 odstrani objekt nad AB ploščo na zemljišču parc. št..., postala izvršljiva dne 25. 9. 2008 ter se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka sklepa) ter da je tožeča stranka dolžna do 16. 6. 2010 odstraniti ta objekt in vzpostaviti prejšnje stanje, po preteku tega roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka sklepa). Drugostopenjski upravni organ tožene stranke je z odločbo z dne 9. 2. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbenega inšpektorja zavrnil. 2. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1 in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker tožeči stranki ne nalaga novih obveznosti oziroma ne posega v njen pravni položaj, saj le dovoljuje izvršitev obveznosti, ki so določene z izvršilnim naslovom, to je odločbo gradbenega inšpektorja.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da izpodbijani sklep posega v njene pravice in pravni položaj, saj dovoljuje izvršbo 2. točke izreka odločbe gradbene inšpektorice z dne 4. 10. 2006, čeprav je že iz obrazložitve sklepa o dovolitvi izvršbe razvidno, da je bila 2. točka odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 27. 2. 2007 in nadomeščena z novo 2. točko, ki je bila nato po vsebini dodatno skrčena z izrekom sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 655/2007-10 z dne 25. 9. 2008. Gradbena inšpektorica je tako z izpodbijanim sklepom ugotovila izvršljivost in dovolila izvršbo obveznosti iz svoje odločbe, ki v času izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe sploh ni več obstajala, s čimer je vsebinsko odločala o materialnopravni obveznosti tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da izpodbijani sklep ne posega v pravni položaj tožnika, ker zgolj dovoljuje izvršbo tistega, kar je določeno v izvršilnem naslovu, ki je citiran v izpodbijanem sklepu.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov, navedenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po citirani določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, s katerim se dovoljuje izvršba proti tožeči stranki kot inšpekcijskemu zavezancu, ker ta ne spoštuje obveznosti, ki jo je izrekel gradbeni inšpektor, ne sodi.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru sklepa, ki ga na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča načeloma sicer pravilno. S takim sklepom namreč praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (primerjaj sklep I Up 268/2009).

8. Toda ko sodišče prve stopnje na podlagi 36. člena in uvodnih določb ZUS-1 presoja, ali so podane procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o tožbi zoper sklep o izvršbi, mora po mnenju Vrhovnega sodišča ugotavljati oziroma ugotoviti konkretne okoliščine sporne upravne zadeve, med drugim tudi, ali ni bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Ker gre za presojo obstoja procesne predpostavke, mora sodišče prve stopnje te okoliščine ugotavljati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), torej ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Dejanske okoliščine se ugotavljajo na podlagi listin. Vse relevantne listine se morajo po predpisih nahajati v spisu inšpekcijske zadeve, medtem ko je tožnik dolžan praviloma predložiti samo eno od njih (izpodbijani akt, prvi odstavek 30. člena ZUS-1), le izjemoma pa tudi druge za odločitev o tožbi relevantne akte, če se ti ne nahajajo v upravnem spisu (peti odstavek istega člena). To pomeni, da mora listine pribaviti pred odločitvijo po 36. členu ZUS-1. 9. Iz predloženega sodnega spisa je razvidno, da sodišče ni zahtevalo upravnih spisov (tretji odstavek 38. člena ZUS-1) in da tudi tožbi ni bila priložena niti kopija izpodbijanega sklepa, niti kopija odločbe, katere prisilna izvršba je bila z izpodbijanim sklepom dovoljena. Sodišče je torej določene relevantne okoliščine ugotavljalo brez dokazil. 10. Po določbi prvega odstavka 213. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se primerno uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. V 214. in naslednjih členih ZPP so določena pravila, ki omogočajo odstopanja od te temeljne določbe. Nobeno od teh pravil po mnenju Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ne dopušča, da bi lahko o vprašanju, ali v tem sporu izpodbijani akt posega v pravice oziroma v pravni položaj tožnika, sklepalo zgolj na podlagi izkustvene verjetnosti. Tako ugotovljeno dejansko stanje je zato treba šteti za nepopolno ugotovljeno. Odločitev prvostopenjskega sodišča na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je preuranjena.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku naj sodišče prve stopnje po dopolnitvi tožbe (tožba med drugim še ni podpisana) pribavi upravne spise in na tej podlagi ponovno opravi preizkus sporne in drugih procesnih predpostavk.

12. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški upravnega spora na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.