Jedro

S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom: pogoj za njeno dovoljenost pa je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker je tožba dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi na izvršilni naslov), ta dejstva pa so bila med strankami sporna, je mogoče uveljavljati le t.i. opozicijske ugovore: (1) da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova, (2) da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel in (3) da je terjatev zastarala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.225,54 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom na ugotovitev, da ni pravnega temelja (pravice) za terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko, katere plačilo v višini 965.674,94 EUR s pripadki terja tožena stranka kot upnik s predlogom za izvršbo z dne 11.1.2006 ter zahtevek na nedopustnost izvršbe (I. točka izreka), tožbo pa je zavrglo tudi glede podrejenega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da zahtevek tožene stranke zoper tožečo stranko v višini 965.674,94 EUR ni utemeljen na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 23/2006 z dne 9.10.2008 (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v celoti pritrjuje pravilnim, argumentiranim in izčrpnim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. V izogib ponavljanju se na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter še dodaja: s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe (59. člen ZIZ) lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu (primerjaj D. Wedam-Lukić, Civilno izvršilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 74). Pritožba pravilno navaja, da zakon izrecno ne predvideva možnosti vložitve tožbe na nedopustnost izvršbe v primeru, ko je dolžnik zamudil ugovorni rok, kakor tudi, da zakon ne prepoveduje vložitve tožbe v drugačnih procesnih in materialnopravnih situacijah kot so predvidene z zakonom, drugo vprašanje pa je ali je takemu načinu, na kakršnega hoče tožeča stranka zaobiti posledice lastne procesne neaktivnosti (zaradi katere je sklep o izvršbi postal pravnomočen), mogoče nuditi pravno varstvo.

Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presoje materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče mora upoštevati terjatev kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu; domneva se, da terjatev obstoji tako kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Zato je dovoljeno z ugovorom zoper sklep o izvršbi uveljavljati le ugovore, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Ponovne presoje utemeljenosti terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom, ne dovoljuje nobeden od ugovornih razlogov. Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je torej dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom: pogoj za njeno dovoljenost pa je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker je tožba dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi na izvršilni naslov), ta dejstva pa so bila med strankami sporna, je mogoče uveljavljati le t.i. opozicijske ugovore: (1) da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), (2) da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in (3) da je terjatev zastarala (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ; prim. Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 214).

Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka rok za vložitev ugovora zamudila (iz neopravičenega razloga), zaradi česar sodišče ni odločalo na podlagi dejstev, ki so med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev, saj se v vsebino zadeve sploh ni spuščalo. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke, tožena stranka v različnih časovnih obdobjih zoper tožečo stranko vlaga predloge za izvršbo, tožeča stranka pa se po njenem mnenju neutemeljeno zahtevanim zneskom v sodnih postopkih upira. Zaradi navedenega dejstvo, da je tožeča stranka rok za vložitev ugovora zamudila, še toliko bolj nakazuje na njeno nezadostno skrbnost. Povedano drugače: načelo pravičnosti, na katerega se v pritožbi sklicuje tožeča stranka, ne more sanirati posledic njene lastne nezadostne skrbnosti. Če je po prepričanju pritožnika je nedopustno, da bi pravni sistem omogočal neopravičeno obogatitev zaradi nenamerne zamude ugovornega roka v izvršilnem postopku, je prav tako nedopustno nuditi pravno varstvo stranki, ki lastno procesno neaktivnost poskuša sanirati s tožbo, kakršno je v tem postopku vložila tožeča stranka.

Prav tako ni mogoče slediti pritožnikovim ponavljanjem, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih. V konkretnem primeru rešitev zadeve ni pravno dvomljiva kot to poskuša prikazati pritožnik, poleg tega pa prvi odstavek istega člena sodniku nalaga dolžnost, da pri opravljanju sodniške funkcije dosledno upošteva ustavo in zakon. Širiti meje uporabe izrecnih in jasnih zakonskih določil (v konkretnem primeru zgolj zato, ker je stranka z lastno procesno neaktivnostjo zašla v neugoden položaj) pa tudi sicer ni dopustno.

Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži: - če je tako določeno s posebnim predpisom, - če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, - ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe.

Pri ugotovitvenih tožbah je potrebno s procesnega kot tudi z materialnopravnega vidika dognati ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma, če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Terja se torej interes, ki je pravno utemeljen - tožnik mora izkazati, da bi z uspehom v takšni pravdi odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Interes ni izkazan, če stranka z vložitvijo zahtevka želi le zlorabiti svoje pravice. To še posebej velja v primeru, ko je zahtevek vložen iz razloga, ker želi stranka pridobiti sodno odločbo, s katero bi (nedopustno) pridobila procesna upravičenja v nekem drugem postopku, kjer kot stranka nima več interesa (možnosti) za uveljavljanje identičnih zahtevkov oziroma ugovorov. Ugotovitvena tožba je dopustna, ko je predlagatelj v negotovosti glede svojega pravnega položaja in s tem izkazuje pravni interes, te negotovosti pa ni več, če je o tem že pravnomočno odločeno.

Višje sodišče soglaša z zaključkom izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka s predmetno ugotovitveno tožbo želi zgolj preprečiti izvršbo pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker tudi po zaključku višjega sodišča pravnega interesa ni izkazala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Višje sodišče soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa tudi v delu, ki se nanaša na pravne učinke pravnomočnosti sodne odločbe. Pravnomočnost ne velja neomejeno, marveč se nanaša na določen predmet, na določene osebe in na določen čas kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Trditve o tem, da je bilo v zadevi I Pg 23/2006 pravnomočno razsojeno, da 8. člen koncesijske pogodbe ni pravni temelj za denarni zahtevek tožene stranke do tožeče stranke, v posledici česar v izvršilni zadevi Ig 2006/00240, v kolikor bi prišlo do pravde, nikakor ne bi bilo mogoče razsoditi drugače, niso pravno upoštevne. Že zgoraj je bilo namreč navedeno, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (četudi gre za isti stranki in iz istega pravnega razmerja), zaradi česar se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na pravnomočno sodno odločbo v enem postopku in zahtevati ugotovitev neutemeljenosti zahtevka v drugem postopku kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu 1. in 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške odgovora na pritožbo, materialne stroške, DDV in sodno takso.